Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ko bi bil ti tukaj ...

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus je vstajenje in življenje

Tisti čas sta Lazarjevi sestri poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

 

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

 

Jezusa je tedaj do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

 

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsëlej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

 

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.  Jn 11,3‑7.17.20‑27.33‑45

 

 


Ko bi bil ti tukaj, …

 

Marta in Marija me nagovarjata s preprosto in trdno besedo: Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. Neverjetna gotovost.  Obe sta trdno prepričani, da ob Jezusu ni smrti. V večno življenje niti najmanj ne dvomita. Marta pravi: Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan. Za obe večnost sploh ni vprašanje. Le brata pogrešata in bi si ga želeli nazaj. Od kod ta čudovita vera: Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.

Ta vera je očitno odraz njunega prijateljstva z Jezusom. Njun odnos z njim je bil tako pristen, tako prisrčen, tako globok, da je spoznanje o Njegovi moči samo privrelo na dan. V vsej globini sta začutili, kdo je. Ob doživljanju Lazarjeve smrti se prijateljstvo samo potrjuje oz. čudovito izrazi. Ob tem se nam poraja vprašanje: Kako se je tkalo takšno prijateljstvo? Kako naj do takšne bližine pridemo mi? Marta in Marija sta Jezusa spremljali v njegovem življenju. Bili sta ob njem v najrazličnejših situacijah svojega in njegovega življenja. Rasli sta skupaj z njim in tako je rasla tudi zavest o njegovi moči in večnem življenju.

 

Tudi naša vera lahko raste na podoben način. Pravzaprav lahko raste samo skozi prepletanje našega in Njegovega življenja. In s tem prepletanjem in združevanjem bo rasla tudi naša vera v vstajenje. Potem smrt ne bo konec, niti ne groza, ampak prehod v večnost, v novo življenje.

Postni čas nam ponuja pregled temeljnih situacij, v katerih bi naj bili skupaj z Jezusom, v katerih sta bili Marta in Marija zagotovo z njim. Poglejmo jih še enkrat v luči Marije in Marte, da bi lahko z živo vero z njima rekli: Gospod, ko bi bil ti tukaj, …

Marija in Marta sta se z Jezusom zagotovo srečevali ob svojih skušnjavah. V njunem tekmovanju, katera bo stregla, katera poslušala. Katero bo imel rajši itd. Vzeli sta ga zares, ko ju je spodbujal, grajal in učil. V skušnjavah sta začutili resnost boja med hudim duhom in Gospodom. Spoznavali sta, da brez Gospoda ne moreta skušnjav niti prepoznati, kaj šele, da bi jih premagali.

Ob Jezusu je raslo njuno hrepenenje po ljubezni. Želeli sta si spremenjena na gori. Tudi oni dve bi se radi povzpeli na goro spremenjenja. Čeprav jim apostili niso smeli spregovoriti o dogodku na gori, sta vedeli, da se je tam dogajalo nekaj čudovitega, nekaj po čemer hrepenita. Vedeli sta, da brez Gospoda ni spremenjenja, ki sta ga slutili.

Tako kot Samarijanka sta tudi Marta in Marija doživljali neverjetno moč resnice. Vse nama je prav povedal, sta si govorili. Ta resnica Gospoda ju je osvobajala. Brez njega bi bili popolnoma zmedeni. Z njim je vse jasno. Vzljubili sta resnico, vzljubili sta Gospoda.

Tako so ju hrepenenja in boji povezali z Jezusom, da v času, ko je nastopilo nasprotovanje ni bilo več vprašanje, na katero stran se bosta postavili. Razumeli sta, kaj pomeni Jezusova trditev: Za sodbo sem prišel na svet – da spregledajo tisti, ki so slepi in oslepijo … Potrebujemo ga, da bi spregledali.

 

Današnji evangelij nam govori o logičnem nadaljevanju pristnega prijateljstva z Gospodom. Če je z nami v življenju je z nami tudi v smrti. Če ga vzamemo zares v vsakdanjih trenutkih, nam bo ob smrti najdražjih samo privrelo na dan: Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi ta ne umrl, a vseeno vemo, da živi, ker si ti življenje. Vera, ki je življenje samo, nas osvobaja, prinaša nam brezmejno zaupanje. Solze niso več tragika, tudi te osvobajajo. Če je Gospod z nami v skušnjavah, v hrepenenjih, v resnici in odločitvah je vedno vse dobro, vse osvobajajoče, vse vstajenjsko. To je sporočilo tihe nedelje. Vse bo mirno, če bomo z Gospodom na vsakem koraku. Na koncu bomo lahko rekli: Gospod, ker si tukaj, je vse v redu. Hvala ti!

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Evangelij in razmišljanje sta v meni prebudila hrepenenje po prijateljstvu z Jezusom. Ob Marti in Mariji vidim, da je možno imeti tako lep, zaupljiv in hkrati čisto preprost odnos z Bogom. Že dalj časa se sprašujem glede svoje osebne molitve. Skušam se pogovarjati z Bogom na preprost in pristen način. A moja molitev je še vedno okorna, raztresena in včasih hecna, ker me tu in tam prestraši kakšna moja spontana izjava Bogu in potem, kot da čakam, da bo pa sedaj kakšna strela butnila vame :), ker se pa res ne spodobi, da se takole pogovarjam z Njim. Ne vem kako je s tem? Ne vem, kakšne teme so še primerne za Boga in katere so premalo "resne". A ob tem, kako si Peter opisal prijateljstvo med Marto, Marijo in Jezusom, se mi odpira neko novo veselje in želja, da bi zmogla biti tudi jaz Jezusova prijateljica. Da bi ga vzela resno. Da bi nestrpno čakala nanj in mu hitela naproti. Da ne bi več dvomila, če mu je mar zame, ampak bi zaupala v najin odnos. Da bi zmogla prepletati vsakodnevno življenje z Njegovim, Božjim življenjem. Da mu ne bi obrnila hrbta, ko ga bo svet obsodil. Da bi si zmogla izbrati mesto ob Njem in ne bi več zadržano in v dvomu preverjala, a se splača pustiti vse in iti za njim. In da ne bi več nikoli ugodje in lažja pot imela prednost pred prijateljstvom z Jezusom.

Jezus, a bi bla midva prijatelja?

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 27 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tisti čas sta Lazarjevi sestri poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« (...) Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti. (...) Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« (...) Jezusa je tedaj do srca ganilo in je vzdrhtél. (...) Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« (...) Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. (...) »Odstranite kamen!« (...) Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsëlej uslišiš (...) In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. (...) Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« 

 

Ne vem, če je še kak evangeljski odlomek, kjer se da tako zgoščeno začutiti ranljivost, sočutje, toplino, pozornost, ganjenost, milino in vso moč Kristusove ljubezni do nas, ki smo tako pogosto bolni, včasih pa že več dni v grobu, tako da se okrog nas že širi zadah po trohnobi... Jezus joka. Boli ga moja bolezen in smrt. Boli ga trpljenje teh, ki me imajo radi. On, ki je Življenje samo, ne prenese smrti. On sam prosi Očeta zame in ne odneha, dokler me ne prikliče iz groba. Tem, ki trpijo zaradi moje smrti, pa naroča: »Razvežite jo in pustite naj gre!«

 

Vsakogar, ki ga vežemo nase, dejansko zapisujemo smrti. Kristus pa je prišel, da nas osvobodi, da bi imeli življenje in ga imeli v polnosti.

»Jaz sem vstajenje in življenje... Veruješ v to?...Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 27 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

 

Jezusa je tedaj do srca ganilo in je vzdrhtél. … Jezus se je zjokal. Meni je to nekaj tako lepega,…močno si želim takega prijatelja. Sam Bog se nam pokaže ranljiv in krhek. Pokaže nam, da za tako lepo prijateljstvo moramo biti v stiku s krhkostjo in ranljivostjo, ki je v nas, jo delit z Bogom in prijatelji.

… Ne vem, kakšne teme so še primerne za Boga in katere so premalo "resne". Oj, Urška, meni je zelo prisrčen tvoj odnos z Njim. Ne se bat. On nas tako ali tako pozna do potankosti, nič mu ne moremo skrit. Si mislim, da naj bi delila z Njim vse to kar sem, vse kar mi roji po glavi,… mu priznavala padce, z Njim naj bi iskala,… a vedno v velikem spoštovanju do Njega.

 

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 42 weeks 6 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Kje je moje hrepenenje po Jezusovi ljubezni??? Kako me grehi odklopijo od Boga !? Vzkliki k Božjemu usmiljenju mi odpirajo vedno znova hrepenenje in upanje, da še ni vse izgubljeno ...

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 27 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kje je moje hrepenenje po Jezusovi ljubezni???

 

Oj, Tilen!

Če ne bi nosil globoko v svojem srcu hrepenenja po Jezusovi ljubezni, se o tem niti ne bi spraševal. Hudo pa je, ko se začnemo bolj ukvarjati s svojimi grehi, kot da bi iskali obličje Tistega, ki nam jih odpušča. Ko naredimo ta preskok, postane naša grešnost prostor najbolj intimnega in ljubečega srečanja s Kristusom... Dokler smo živi, ni še nič izgubljeno, lahko pa je izgubljen vsak dan, ko to, kar čutim, da lahko naredim danes, prelagam na jutri...