Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Ker si videl, si veroval ...

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 17 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus se prikaže učencem

 

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«  In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.  Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«  In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

 

Ker si videl, si veroval …

 

Kaj se je dogajalo z apostolom Tomažem, se sprašujem. Kaj ga je vodilo v dvom? Ali se vam zdi bolj logičen dvom ali vera? Pomislimo, da je Tomaž preživel z Jezusom in apostoli tri leta. Bil je deležen mnogih čudežev, ozdravljenj, lahko je videl od mrtvih obujenega Lazarja in še kaj. S prijatelji je spremljal Jezusa in ob njem lahko doživljal čudovito prijateljstvo. Ne nazadnje je delil s prijatelji nasprotovanje farizejev in pismoukov. Ob Jezusu se je utrjeval v nauku in ljubezni. Kako to, da po vsem tem, Tomaž ni verjel apostolom, da so videli Jezusa?

Ta njegov dvom lahko razumem samo kot dvom, ki ga je kot otrok prenesel v odraslo dobo in se je zakoreninil v njegovi drži. Toliko razočaranj, ki jih je doživel v svojem odraščanju, ga je težilo, da ni mogel zaupati nikomur več. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil dvom njegov način življenja. Dvomil je v vsak odnos, dvomil v vsako besedo, dvomil v vsakega človeka. Tako je dvomil tudi v Jezusovo ljubezen. Ni hotel biti še enkrat razočaran. Ni hotel tvegati koraka vere in zaupanja. Zato je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Mar ni to grozen dvom! Kako jasna zahteva. Sliši se skoraj kot upor Bogu. Gospod ga je vseeno uslišal. Na dnu Tomaževih dvomov je tlelo hrepenenje, da bi veroval, da bi se v veri umiril. Moj Gospod in moj Bog! Kakor je prej grozljiv dvom, je v teh besedah čudovita izpoved.

 

In kje smo mi? V neprestanih dvomih ali v trdni veri. Ne mislim najprej na vero v Jezusovo vstajenje. Najprej pomislimo na vero v ljubezen, na upanje v resnično prijateljstvo, zaupanje sočloveku. Koliko sploh tvegamo zaupati, se odpirati, verovati? Tu se začne pot vere. Vere brez odnosov ni. Tomaž ni zaupal človeku, zato ni veroval Bogu. Tako je tudi z nami. Če zaupamo sočloveku, lahko verujemo. Če te vere ni, je zastonj vera v Boga. Je pravzaprav prazna in lažna.

Boj med vero in dvomom je neprestan: v nas, v svetu in v Cerkvi. Ob tem mi misli uhajajo na naše romanje v San Giovani Rotondo k patru Piu. Razmišljam o tem, kako so mu mnogi nasprotovali. Imel je Kristusove rane, po njegovi priprošnji so se dogajali čudeži, a vedno je bilo mnogo tistih, ki so mu nasprotovali in ga imeli celo za prevaranta. Kako to se sprašujem? Čudeži niso zadostovali, Kristusove rane tudi ne. Če se srce upre ljubezni, nič ne zadošča! Če se srce zapre za dobro, je vsak dokaz prazen. Tisti, ki ne more zaupati človeku, ne more zaupati Bogu. Kdor ne more verjeti človeku, ne more verovati v Boga.

Na romanju smo se ustavili tudi v Lancianu, kjer se je že leta 750 zgodil evharistični čudež. Še danes lahko gledamo v meso spremenjeno hostijo, ki je po raziskavah del srčne mišice, človeka starega približno 30 let, ter pet kapel krvi, ki skupaj tehtajo 15,85 g in prav toliko ena sama. Nora skrivnost je tam na ogled vsakemu. Ko sem gledal v to, me je presunilo to, da pravzaprav še vedno vse ostaja stvar vere. Vidimo čudež, a na nas je, da verujemo. Vse je preverjeno, a še vedno lahko dvomimo.

Ob vsem tem razmišljam, da je naša pot vere, pot zaupanja človeku. Kot je rekel papež Janez Pavel II., ki je bil danes proglašen za blaženega: Človek je pot Cerkve, Jezus je pot človeka. Najprej človek, potem Bog. Če bomo zaupali človeku, bomo lahko zaupali Bogu, če bomo tvegali ljubezen, je bomo tudi deležni.

Naj bo današnja nedelja, nedelja naše odločitve za zaupanje v ljubezen sočloveka. Bolje da se še enkrat opečemo, kot da gre mimo nas Bog, ki se je prikazal učencem. Tvegajmo odnose, da bomo lahko deležni vere. Vse pa ostaja božja milost. Naj nas nedelja božjega usmiljenja opogumlja. Božje usmiljenje je večje od človeške nemoči. Zato se nam, kljub naši neveri, Gospod vedno razodeva kot se je po vstajenju razodel apostolu Tomažu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 50 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

 

Tudi meni se srečanje z evharističnim čudežem v Lancianu močno povezuje s Tomaževo nevero. Strmim nad skrajno Jezusovo ponižnostjo. Kaj vse dopušča, da počnemo z njegovim Telesom, samo da bi lažje verovali. Kot se je zaradi Tomaževe nevere in prav trmastega vztrajanja, da ne bo veroval, če sam fizično ne otiplje Kristusovih ran, Jezus po osmeh dneh še enkrat prikazal in sam povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren«; tako sta se v osmem stoletju v Lancianu, zaradi nevere duhovnika, ki je maševal, po posvetilnih besedah kruh in vino spremenila v živo meso in pravo kri. Od takrat je minilo 1260 let, Jezusovo meso in kri pa sta še vedno tam. Leta 1973 so strokovnjaki začeli s histološkimi preiskavami relikvij. V 15 mesecih so naredili kar 500 poizkusov. Kri ima vse značilnosti sveže krvi, meso je živo tkivo, del srčne mišice levega prekata, ki klinično reagira... Mene je groza, ko samo pomislim, kaj delamo s Kristusovim Telesom in On to dovoli. Kot da vsakemu dvomljivcu na novo ponavlja: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«

 

V tistih bežnih minutah, ki so nam bile podarjene, da smo lahko stopili v neposredno bližino relikvij, sem se zgrozila sama nad sabo, ko sem ugotovila, da sem pred to veliko skrivnost stopila s fotoaparatom. Na kolenih sem prosila odpuščanja. Boli me vsakič, ko se tega spomnim. V duhu vedno znova poklekujem pred to odprto Jezusovo srčno rano in s Tomažem ponavljam: »Moj Gospod in moj Bog!«

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 weeks 3 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Tudi mene je nagovoril evharistični čudež. Celo prestrašil. Ko sem se poglobila v dejstvo, da je hostija res Jezusovo živo meso in vino njegova resnična kri, me je spreletela groza ob misli, kolikokrat sem ostala brezbrižna ob maši in obhajilu. Neštetokrat. Jezus se zame daruje v klavni daritvi, ker me ljubi. Jem njegovo telo in odidem nespremenjena od oltarne mize. Kje je moje spreobrnenje? Kaj na vsem ljubem svetu me sploh lahko premakne, če me ne skrivnost svete maše?

Jezus, usmili se me! Nočem več biti brezbrižna ob tvoji neskončni Ljubezni. Vodi me k spreobrnenju.

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 51 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dina, Urška, tudi jaz se tle najdem. Stopim v cerkev in pokleknem, grem k obhajilu,... iščem kaj bi morala čutiti do Boga, včasih še na to iskanje pozabim. Me boli, ko ni tam nekega globjega doživljanja in hrepenenja. Potolaži me, ko se spomnim na misel iz ene tvoje pridige, Peter. Mislim, da si rekel, da je ta hrana pretežka za nas, ki smo v veri šele začetniki. Pa tudi tokrat po besedah blaženega Janeza Pavla II. praviš najprej človek, potem Bog. Torej v darovanju bližnjemu bomo srečali tudi Boga. Na nedeljo božjega usmiljenja sem brala Jezusove nagovore sv. Favstini Kowalski, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta. Eden se glasi takole: O, kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni.Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kot do nečesa mrtvega, Moje srce pa je polno ljubezni in usmiljenja. Ob teh Jezusovih besedah, ki so namenjene nam, sem se zdrznila. Kako si nas želi. Me je kar potegnilo, da bi mu to vračala. Razmišljala sem, da si moram večkrat priklicat te besede, posebej pri maši in s tako držo pristopat k ljudem. A meni sami to ne bo uspelo. Odprta moram biti za Boga, biti orodje v njegovih rokah.

Ob tem evangeliju in pridigi sem razmišljala tudi o zaupanju. Od Jezusa smo prejeli veliko znamenj, da bi lahko verovali. Če se pri sebi ustavim lahko rečem, da sem tudi od bližnjih prejela veliko znamenj, da sem ljubljena. Okleniti se moram teh, ki so mi bila dana, ne zahtevati vedno novih. Če bližnjim in Bogu zaupam ali ne, je stvar moje odločitve, moje vere. Za vsako zaupanje, ki sem ga izkazala kaki osebi, mi ni žal. Tudi če sem se kdaj opekla, tudi če sem bila izigrana, izrabljena. Me boli, ko pomislim na situacije, ko me je kdo izrabil, a kljub temu ne čutim, da bi kaj izgubila, ni mi žal, da sem zaupala. Sprašujem pa se kako, kdaj spet zaupati nekomu, ki me je dalj časa okrog prinašal in čutim, da me bo spet, če mu spet zaupam. Razmišljam, da mi bo verjetno Bog pokazal. A postane me strah, da ne bi spoznala Njegovega znamenja.

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 weeks 3 days od tega
Pridružen: 30.01.2011

Ja, v teh dneh je tema zaupanja in vere v sočloveka tudi zame zelo aktualna. Razmišljam o tem, kaj pomeni pravzaprav verovati v bližnjega, ki pa ga moraš hkrati opominjati in mu kazati resnico, čeprav je noče videti. In kaj nenazadnje pomeni verjeti vase, ko pa sama sebe še vedno skušam večkrat vreči na finto in pred sabo skriti resnico, kadar je zame boleča. Sem skušala ostati pri evangeliju in sem prišla do tega, da je princip verovanja dejansko zelo podoben - ne glede na to, ali gre za vero v Boga, bližnjega ali samega sebe (kar sta napisal tudi Tamara in Peter). V vsakem primeru moramo resno vzeti rane križa in novico o vstajenju. To se pravi, da moram najprej sebi priznati, resno vzeti in dat ceno svojim napakam, grehom in bolečinam. Nato moram pa tudi zaupati v možnost vstajenja in se končno odločiti, da želim z Božjo pomočjo in pomočjo bližnjih tudi vstati iz svojega groba. Enako pa tudi v odnosu do bližnjega upam in pričakujem od njega - ampak najprej moram pričakovati to od sebe. Tudi vera v Jezusa, Boga temelji na tem, da dam ceno Njegovim ranam in križu in da verjamem v Njegovo Vstajenje. Da ne bi pozabili na to veliko skrivnost in veličino Božje ljubezni pa jo Kristus vsak dan pri sveti maši obnavlja za nas. Si želim, da bi znala to skrivnost prenašati in živeti v vsakdanjem življenju.

Upam, da ni filozofiranje. Sem skušala na kratko strnit moje še ne čisto jasne misli ...

 

 

 

,