Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Skrb za skupni dom in kontemplativna drža

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 50 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kateheza: Ozdraviti svet. Skrb za skupen dom in kontemplativna drža

 

»Tedaj je Gospod Bog zasadil vrt v Edenu proti vzhodu in je tja postavil človeka, ki ga je naredil. Gospod Bog je dal zrasti iz zemlje vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. […] Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1Mz 2,8-9.15)


»Dragi bratje in sestre, dober dan!


Da bi prišli ven iz pandemije, moramo skrbeti in poskrbeti drug za drugega. Treba je podpirati tistega, ki skrbi za najslabotnejše, bolne in ostarele. Obstaja navada, da pustimo ob strani ostarele in jih zavržemo. Te osebe – ki jih lepo opiše španski izraz cuidadores – opravljajo bistveno vlogo v današnji družbi, čeprav pogosto niso deležne priznanja in povračila, ki si ju zaslužijo. Skrbeti za druge je zlato pravilo našega človeškega bitja in s sabo prinaša zdravje in upanje (prim. Laudato si', [LS], 70). Skrbeti za bolnega, za tistega, ki je v potrebi, ki je odrinjen na stran – to je človeško in tudi krščansko bogastvo.

 

To skrb moramo nameniti tudi našemu skupnemu domu: zemlji in vsakemu ustvarjenemu bitju. Vse oblike življenja so med seboj povezane (prim. ibid., 137-138) in naše življenje je odvisno od življenja ekosistemov, ki jih je Bog ustvaril in nam naročil, da zanje poskrbimo (prim. 1 Mz 2,15). Zlorabiti jih pa je težki greh, ki škoduje in zaradi katerega zbolimo (prim. LS, 8; 66). Najboljše zdravilo proti tej neprimerni uporabi našega skupnega doma je kontemplacija (prim. ibid., 85); 214). […] 'Ko se človek ne nauči zaznavati in ceniti lepega, ni nič nenavadnega, če se mu stvari spreminjajo v predmete brezvestne porabe in zlorabe' (ibid., 215), tudi v predmet 'uporabi in odvrzi'. Pa vendar naš skupen dom, stvarstvo, ni nikoli zgolj 'vir'. Stvaritve imajo vrednost same po sebi in 'vsaka na svoj način odseva žarek neskončne Božje modrosti in dobrote' (Katekizem katoliške Cerkve, 339). Ta vrednost in ta žarek Božje luči je treba odkriti in, da bi ga odkrili, je treba ustvariti tišino, treba je poslušati in treba je kontemplirati.

 

Brez kontemplacije se z lahkoto pade v neuravnotežen in površinski antropocentrizem ('jaz' v središču vsega), ki pretirano povzdigne našo vlogo človeških bitij in nas postavi za absolutne gospodarje vseh ostalih ustvarjenih bitij. Popačena interpretacija svetopisemskih besedil o stvarstvu je prispevala k temu napačnemu pogledu, ki vodi v izkoriščanje zemlje vse do njene zadušitve. Izkoriščati stvarstvo – to je greh. Mislimo, da smo v središču ter si domišljamo, da zasedamo mesto Boga. In tako uničujemo harmonijo stvarstva, harmonijo Božjega načrta. Postanemo roparji in pozabimo svojo poklicanost, da skrbimo za življenje. Seveda lahko in moramo obdelovati zemljo za življenje in se razvijati. A delo ni sinonim za izkoriščanje in vedno ga mora spremljati skrb: orati in varovati, delati in oskrbovati … To je naše poslanstvo (prim. 1 Mz 2,15). Ne moremo si prizadevati za stalno rast na materialni ravni, ne da bi skrbeli za skupen dom, ki nas sprejema. Naši najrevnejši bratje in naša mati zemlja ječijo zaradi škode in nepravičnosti, ki smo ju povzročili, ter zahtevajo neko drugo pot. Od nas zahtevajo spreobrnjenje, spremembo poti, skrbeti tudi za zemljo, za stvarstvo.

 

Pomembno je torej obnoviti kontemplativno razsežnost, torej gledati zemljo, stvarstvo kot dar in ne kot stvari, ki jo izkoriščam v svojo korist. Ko kontempliramo, v drugih in v naravi odkrijemo nekaj, kar je mnogo večje od njihove koristnosti. Tu je srž problema: konteplirati pomeni iti onkraj koristnosti stvari. Kontemplirati lepoto ne pomeni izkoristiti jo. Odkrijemo notranjo vrednost stvari, ki jim je dodeljena od Boga. Kot so to učili mnogi duhovni učitelji, nebo, zemlja, morje, vsaka stvaritev imajo to ikonično zmožnost, to mistično zmožnost, ki nas usmeri k Stvarniku in v odnos s stvarstvom. Na primer, sv. Ignacij Lojolski na koncu svojih Duhovnih vaj povabi, naj razmišljamo, kako Bog gleda svoje stvaritve in se z njimi veseli; naj odkrijemo navzočnost Boga v njegovih stvaritvah in jih s svobodo in milostjo ljubimo in zanje skrbimo.

 

Kontemplacija, ki nas vodi v držo skrbi, ne pomeni gledati na naravo od zunaj, kakor da mi vanjo ne bi bili umeščeni. Nismo znotraj narave, ampak smo del narave. Raje začnimo od znotraj in se prepoznajmo kot del stvarstva ter postanimo protagonisti in ne zgolj opazovalci brezoblične stvarnosti, ki se jo uporablja samo za izkoriščanje. Kdor motri na ta način začuti občudovanje ne samo ob tem, kar vidi, ampak tudi ker se čuti del te lepote; in se čuti poklicanega, da zanjo skrbi in jo varuje. Nečesa ne smemo pozabiti: kdor ne zna motriti narave in stvarstva, ne zna motriti osebe v njenem bogastvu. Kdor živi za izkoriščanje narave, izkorišča tudi ljudi in jih obravnava kot sužnje. To je univerzalen zakon. Če ne znaš kontemplirati narave, boš zelo težko kontempliral ljudi, lepoto oseb, brata, sestre.

 

Kdor zna kontemplirati, se bo lažje lotil dela, da bi se spremenilo to, kar proizvaja propadanje in škodo za zdravje. Prizadeval si bo za vzgojo in pospeševanje novih navad proizvodnje in potrošnje, za prispevanje k novemu modelu ekonomske rasti, ki zagotavlja spoštovanje skupnega doma in spoštovanje oseb. Kontemplativec, ki deluje, postane varuh okolja. Vsak med nami bi moral biti varuh okolja, čistosti okolja, s tem ko poskuša povezati znanja tisočletnih starodavnih kultur z novimi tehničnimi spoznanji, da bi naš življenjski slog bil vedno trajnosten.

 

Kontemplirati in skrbeti: to sta dve drži, ki kažeta pot, da popravimo in uravnotežimo svoj odnos kot človeških bitij s stvarstvom. Velikokrat se za naš odnos s stvarstvom zdi, da je odnos med sovražniki: uničevanje stvarstva v svojo korist, izkoriščanje stvarstva v svojo korist. Ne pozabimo, da se to drago plača. Ne pozabimo  na tisti pregovor: »Bog odpušča vedno, mi odpuščamo včasih, narava ne odpušča nikoli.« […] Ko imamo ta – dovolite mi besedo – »bratovski«, gre za podobo, »bratovski« odnos s stvarstvom, postanemo varuhi skupnega doma, varuhi življenja in varuhi upanja. Varujemo dediščino, ki nam jo je zaupal Bog, da bi jo lahko uživale prihodnje generacije. […] Problem ni to, kako se boš ti danes znašel, ampak kakšna bo dediščina, življenje prihodnjih generacij. Pomislimo na otroke, vnuke – kaj jim bomo zapustili, če izkoriščamo stvarstvo. [Tisti, ki sledijo tej poti,] postanejo »varuhi« skupnega doma, varuhi življenja in upanja. Varujejo dediščino, ki nam jo je Bog zaupal, da bi je bile deležne prihodnje generacije. Posebej mislim na staroselska ljudstva, ki jim vsi mi dolgujemo hvaležnost in tudi kesanje za zlo, ki smo jim ga storili. A mislim tudi na tista gibanja, združenja, skupine, ki si prizadevajo za zaščito lastnega ozemlja z njegovimi naravnimi in kulturnimi vrednotami. Te družbene stvarnosti pogosto niso cenjene, včasih so celo ovirane, ker ne prinašajo denarja; a v resnici prispevajo k mirni revoluciji, lahko jo imenujemo »revolucija skrbi«.

 

Kontemplirati, da bi skrbeli, kontemplirati, da bi varovali, varovali nas, naše otroke, naše vnuke in varovali prihodnost […], da bi zapustili dediščino prihodnjim generacijam. In za to ni treba pooblastiti samo nekaterih. To je naloga vsakega človeka. Vsak med nami lahko in mora postati 'varuh skupnega doma', sposoben slaviti Boga za njegove stvaritve, jih kontemplirati in jih ščititi. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na dvorišču sv. Damaza v Vatikanu, 16.9.2020)

 

Kateheza: Skrb za skupen dom in kontemplativna drža

 

Pismo predsednikom škofovskih konferenc: Z veseljem se vrnimo k evharistiji!