Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Ozdraviti svet. Subsidiarnost in krepost upanja

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 19 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Načelo subsidiarnosti je temeljno za izhod iz krize

 

»Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz mnogih. […] Ne more oko reči roki: 'Ne potrebujem te', ali spet glava nogam: 'Ne potrebujem vas.' Ampak mnogo več: telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni […]. Bog je sestavil telo tako, da je dal prikrajšanemu obilnejšo čast, da ne bi bilo razdora v telesu, temveč da bi udje enako skrbeli drug za drugega.« (1 Kor 12,14.21-22.24-25)

 

 

Kateheza: Ozdraviti svet. Subsidiarnost in krepost upanja


»Dragi bratje in sestre, dober dan!


Da bi prišli boljši iz krize, kot je sedanja, ki je zdravstvena in obenem socialna, politična in ekonomska kriza, je vsak med nami poklican prevzeti svoj del odgovornosti. Odgovoriti moramo ne samo kot posamezne osebe, ampak prav tako začenši pri svoji skupini pripadnosti, pri vlogi, ki jo imamo v družbi, pri svojih načelih in pri veri v Boga, če smo verniki. Pogosto pa mnoge osebe ne morejo sodelovati pri ustvarjanju skupnega dobrega, ker so izrinjene, izključene ali spregledane; določenim družbenim skupinam ne uspe dati svojega prispevka, ker so ekonomsko ali politično zadušene. V nekaterih družbah mnoge osebe niso svobodne, da bi izrazile svojo vero in svoje vrednote, svoje ideje – če jih svobodno izrazijo gredo v zapor. Drugod, predvsem v zahodnem svetu, mnogi brzdajo svoje lastna etična ali verska prepričanja. A tako se ne more priti ven iz krize oziroma ni mogoče priti ven boljši.

Da bi lahko vsi sodelovali pri skrbi in obnovitvi svojih narodov, je prav, da ima vsak za to ustrezne vire (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve [KDNC], 186). Po veliki ekonomski depresiji leta 1929 je papež Pij XI. razložil, kako zelo je za pravo obnovo pomembno načelo subsidiarnosti (prim. okrožnica Quadragesimo anno, 79-80). To načelo ima dvojni dinamizem: od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor.

 

Po eni strani, predvsem v času sprememb, ko posamezniki, družine, mala združenja in lokalne skupnosti niso zmožni doseči primarnih ciljev, je prav, da vmes posežejo višje ravni družbenega telesa, kot je to država, da bi se zagotovili potrebni vire za naprej. Na primer, zaradi lockdowna zaradi koronavirusa so se mnoge osebe, družine in ekonomske dejavnosti znašle in so še vedno v velikih težavah, zato jim javne ustanove poskušajo pomagati s primerno socialno, ekonomsko, zdravstveno podporo. To je njihova funkcija, kar morajo storiti.

 

Po drugi strani pa družbeni vrh mora spoštovati in pospeševati vmesne ali nižje ravni. Prispevek posameznikov, družin, združenj, podjetij ter vseh vmesnih teles in tudi Cerkva je namreč odločilen. Ti s svojimi kulturnimi, verskimi, ekonomskimi viri ali z državljansko soudeležbo oživljajo in krepijo družbeno telo (prim. KDNC, 185). To pomeni, da obstaja sodelovanje od zgoraj navzdol, od države k ljudem, ter od spodaj navzgor, od institucij naroda navzgor. In to je izvajanje načela subsidiarnosti.

 

Vsak mora imeti možnost, da prevzame svojo odgovornost v procesih ozdravljanja družbe, katere del je. Ko se vzpostavi kakšen projekt, ki se neposredno ali posredno nanaša da določene družbene skupine, se jih ne more izključiti iz sodelovanja […]; njihova modrost, modrost najbolj ponižnih skupin ne sme biti postavljena na stran (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Querida Amazonia [QA], 32; Okrožnica Laudato si’, 63). Žal pa se to krivico pogosto vidi ravno tam, kjer so skoncentrirani veliki ekonomski in geopolitični interesi, kot so na primer določene rudarske dejavnosti na nekaterih delih planeta (Prim. QA, 9.14). Glasove staroselskih ljudstev, njihove kulture in poglede na svet je treba upoštevati. Danes se je to pomanjkanje spoštovanja načela subsidiarnosti razširilo kakor nek virus. Pomislimo na velike vsote finančne pomoči, ki so jih dale države. Bolj se posluša velike finančne družbe kot pa ljudi ali tiste, ki premikajo dejansko ekonomijo. Bolj se posluša multinacionalke kot pa družbena gibanja. Bolj se poslušajo močni kot pa šibki in to ni človeška pot, ni pot, ki nas jo je učil Jezus, ni uresničevanja načela subsidiarnosti. Tako osebam ne dovolimo, da bi bile »nosilci svoje rešitve«1. V kolektivnem nezavednem nekaterih politikov ali nekaterih socialnih delavcev je tole geslo: vse za ljudstvo, nič z ljudstvom. Od zgoraj navzdol, a brez poslušanja modrosti ljudstva, brez uresničevanja te modrosti pri reševanju problemov, v tem primeru pri izhodu iz krize. Ali pa pomislimo tudi na način, kako se zdravi virus: bolj se posluša velike farmacevtske družbe kot pa zdravstvene delavce, ki delajo v prvi liniji v bolnišnicah ali begunskih taboriščih. To ni dobra pot. Vse je treba poslušati: tiste, ki so zgoraj, in tiste, ki so spodaj – vse.

 

Da bi prišli iz krize boljši, mora biti uresničeno načelo subsidiarnosti, pri čemer se avtonomija in sposobnost za iniciativo upoštevata pri vseh, predvsem pa pri zadnjih. Vsi deli telesa so potrebni in, kakor pravi sv. Pavel, deli, za katere se zdi, da so najslabotnejši ali manj pomembni, so v resnici najpotrebnejši (prim. 1 Kor 12,22). V luči te podobe lahko rečemo, da načelo subsidiarnosti vsakemu dopušča, da prevzame svojo vlogo za skrb in usodo družbe. Uresničevanje načela subsidiarnosti daje upanje v prihodnost, ki je bolj zdrava in pravična; in to prihodnost gradimo skupaj, ko se odpiramo za večje stvari in razširjamo svoja obzorja2. Ali skupaj ali pa stvari ne funkcionirajo. Ali delamo skupaj za izhod iz krize, na vseh družbenih ravneh, ali pa ne bomo nikoli prišli ven. Priti ven iz krize ne pomeni nekoliko polakirati sedanje situacije, da se bodo stvari zdele malo bolj pravične. Priti ven iz krize pomeni spremeniti. In dejansko spremembo delajo vsi, vse osebe, ki oblikujejo narod. Vseh poklicev. In vsi skupaj, vsi v skupnosti. Če tega ne storijo vsi, bo rezultat negativen.

 

 V eni od prejšnjih katehez smo videli, kako je solidarnost pot za izhod iz krize: povezuje nas in nam omogoča, da najdemo trdne predloge za bolj zdrav svet. A ta pot solidarnosti potrebuje subsidiarnost. Ni namreč prave solidarnosti brez družbene udeležbe, brez prispevka vmesnih teles: družin, združenj, kooperativ, malih podjetij, izražanja civilne družbe. Vsi morajo dati prispevek. Ta udeležba pomaga preprečevati in popravljati določene negativne vidike globalizacije in delovanja držav, kot se dogaja tudi pri oskrbi ljudi, ki jih je prizadela pandemija. Te prispevke »od spodaj« je treba spodbujati. Kako lepo je videti delo prostovoljcev v krizi. Prostovoljci, ki prihajajo iz vseh družbenih plasti; prostovoljci, ki prihajajo iz dobro stoječih družin, in tisti, ki prihajajo iz najrevnejših družin. Vsi skupaj, da bi prišli ven. To je solidarnost in to je načelo subsidiarnosti.

 

Med lockdownom je spontano prišlo do ploskanja zdravnikom in zdravstvenemu osebju kot znamenje opogumljanja in upanja. Mnogi so tvegali življenje in mnogi so dali življenje. Razširimo ta aplavz na vsakega člana družbenega telesa za njegov dragocen prispevek, pa čeprav majhen. Zaploskajmo odvrženim, ki jih ta družba označuje kot odvržene, ta kultura odmetavanja. Zaploskajmo ostarelim, otrokom, prizadetim osebam, delavcem, vsem, ki pomagajo. Vsi sodelujejo, da bi prišli ven iz krize. A ne ustavimo se samo pri aplavzu. Upanje je drzno, zato se opogumimo in sanjajmo na veliko. Bratje in sestre, naučimo se sanjati na veliko! Ne bojmo se sanjati na veliko ter iščimo ideale pravičnosti in družbene ljubezni, ki se rodijo iz upanja. Ne poskušajmo ponovno zgraditi preteklosti. Preteklost je pretekla, čakajo nas nove stvari. Gospod je obljubil: »Vse stvari bom naredil nove.« Opogumljajmo se sanjati na veliko in iščimo te ideale, ne poskušajmo graditi preteklosti, še posebej ne tiste, ki je bila krivična in že bolna. Gradimo prihodnost, kjer se lokalna in globalna razsežnost vzajemno bogatita – vsak lahko dá svoje, vsak mora dati od svojega, od svoje kulture, svoje filozofije, svojega načina razmišljanja –, kjer lepota in bogastvo majhnih skupin, tudi odvrženih skupin, lahko cveti, kajti tudi tam je lepota, in kjer tisti, ki ima več, služi in daje tistemu, ki ima manj.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na dvorišču sv. Damaza v Vatikanu, 23.9.2020)

 

1.       Poslanica za 106. svetovni dan migrantov in beguncev 2020 (13. maj 2020).
2.       Prim. govor mladim v Kulturnem centru Félix Varela, Havana, Kuba, 20. september 2015.

 

Kateheza: Načelo subsidiarnosti je temeljno za izhod iz krize

 

Papež mladim Argentincem: Ne postanite kipi. Spreminjajte svet

 

Pri papežu otroci z avtizmom iz avstrijskega centra Sonnenschein

 

Usmiljeni Samarijan, pismo Kongregacije za nauk vere: Evtanazija je zločin proti