Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Moliti v občestvu s svetniki

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 54 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Svetniki nam pomagajo pri Bogu doseči milost

 

»Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.«(Heb 12,1-2)

 

Kateheza: Molitev v občestvu s svetniki

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Danes bi se želel zaustaviti ob povezanosti med molitvijo in občestvom svetnikov. Ko molimo, dejansko tega ne počnemo nikoli sami: četudi ne pomislimo, smo potopljeni v veličastno reko vzklikov, ki je pred nami in se nadaljuje za nami. Veličastna reka.

V molitvah, ki jih najdemo v Svetem pismu in ki pogosto odmevajo v bogoslužju, je sled starodavnih zgodb, čudežnih osvoboditev, izgonov in žalostnih pregnanstev, ganljivih vrnitev, prekipevajočih hvalnic pred čudovitim stvarstvom … Ti glasovi se izročajo iz roda v rod, v nenehnem prepletanju osebne izkušnje in izkušnje ljudstva in človeštva, kateremu pripadamo. Nihče se ne more ločiti od svoje zgodovine, zgodovine svojega ljudstva. V svojih navadah vedno nosimo to dediščino. In tudi v molitvi. V hvalnicah, predvsem v tistih, ki privrejo iz srca malih in zadnjih, odzvanja nekaj od pesmi Magnifikat, ki jo je Marija namenila Bogu pred svojo sorodnico Elizabeto; ali nekaj od vzklika starčka Simeona, ki je vzel v naročje otroka Jezusa in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru« (Lk 2,29).

 

Molitve – tiste prave – so »razpršljive«, kakor vsako dobro, neprestano se množijo z ali brez sporočil na »socialnih omrežjih«: na bolnišničnih hodnikih, v prazničnih trenutkih ponovnega srečanja, kakor tudi v tistih, v katerih se trpi v tišini … Bolečina enega je bolečina vseh in sreča enega se preliva v srce drugih. Bolečina in napor, celotna zgodovina, zgodbe, ki ustvarjajo zgodovino v življenju; podoživlja se zgodovina z besedami, izkušnja pa je ista.

Molitve se vedno znova rojevajo: vsakokrat ko sklenemo roke in odpremo srce Bogu, se znajdemo v družbi anonimnih svetnikov in znanih svetnikov, ki molijo z nami in ki za nas posredujejo kakor starejši bratje in sestre, ki so že šli skozi našo isto človeško naravo. V Cerkvi ni žalovanja, ki bi ostalo samotarsko, ni solze, ki bi bila potočena v pozabo, kajti vse diha in sodeluje v skupni milosti. Ni slučaj, da so v starodavnih cerkvah pokopavali ravno v vrtu, ki je obdajal sakralno zgradbo, kakor da bi rekli, da pri vsaki evharistiji sodeluje vrsta tistih, ki so bili pred nami. So naši starši in naši stari starši, botri in botre, katehisti in drugi vzgojitelji … Tista posredovana vera, ki smo jo prejeli in ki se jo je z vero posredovalo tudi preko molitve.

 

Svetniki so še vedno tukaj, nedaleč od nas; in njihove upodobitve v cerkvah prikličejo v spomin tisti »oblak pričevalcev«, ki nas vedno obdaja (prim. Heb 12,1). So pričevalci, ki jih ne častimo kot svetnikov, a jih spoštujemo, in ki nas na tisoče različnih načinov usmerjajo k Jezusu Kristusu, edinemu Gospodu in Posredniku med Bogom in človekom. »Svetnik«, ki te ne usmeri k Jezusu Kristusu, ni svetnik, ni niti kristjan. Svetnik te spomni na Jezusa Kristusa, kajti prehodil je pot krščanskega življenja. Svetniki nas spominjajo, da tudi v našem življenju, čeprav je slabotno in zaznamovano z grehom, lahko zacveti svetost. Tudi v zadnjem trenutku. V evangelijih beremo, da je prvi kanonizirani bil kanoniziran s strani samega Jezusa, ne papeža.

Svetost je pot življenja, srečanja z Jezusom, bodisi dolga bodisi kratka. A vedno je pričevanje. Svetnik je pričevalec, moški, ženska, ki je srečal Jezusa in je sledil Jezusu. Nikoli ni prepozno za spreobrnitev h Gospodu, ki je dober in velik v ljubezni (prim. Ps 102,8).

Katekizem pojasni, da svetniki »zrejo Boga, ga hvalijo in ne nehajo skrbeti za tiste, ki so jih pustili na zemlji […] Njihova priprošnja je najvišje služenje božjemu načrtu. Moremo in moramo jih prositi, naj posredujejo za nas in za ves svet« (KKC, 2683). V Kristusu je skrivnostna solidarnost med tistimi, ki so prešli v drugo življenje, in nami, romarji skozi to življenje: naši dragi rajni iz nebes še naprej skrbijo za nas. Oni molijo za nas in mi molimo z njimi.

 

To molitveno vez med nami in svetniki, to molitveno vez izkusimo že tukaj, v zemeljskem življenju: molimo drug za druge, prosimo in darujemo molitve … Prvi način molitve za nekoga je govoriti Bogu o njem ali njej. Če to počnemo redno, vsak dan, se naše srce ne zapre, ostane odprto za brate. Moliti za druge je prvi način, kako jih ljubimo, in nas spodbuja h konkretni bližini. Tudi v konfliktnih trenutkih je način, kako umiriti konflikt, molitev za osebo, s katero sem v konfliktu. Nekaj se z molitvijo spremeni. Prva stvar, ki se spremeni, je moje srce, je moja drža. Gospod ga spremeni, da bi omogočil novo srečanje in konflikt ne bi postal vojna brez konca.

 

Prvi način, kako se spoprijeti s trenutkom stiske, je ta, da prosimo brate, predvsem svete, naj molijo za nas. Ime, ki nam je bilo dano ob krstu, ni neka etiketa ali okrasek! Običajno je to ime Device, svetnika ali svetnice, ki ne čakajo drugega, kot da nam pomagajo v življenju, nam pomagajo pri Bogu doseči milosti, ki jih najbolj potrebujemo. Če v našem življenju preizkušnje niso presegle vse meje, če smo še vedno zmožni vztrajati, če kljub vsemu gremo dalje z zaupanjem, morda vse to bolj kot sebi dolgujemo posredovanju mnogih svetnikov, nekaterih v nebesih, drugih romarjev na zemlji, kot smo mi, ki so nas varovali in spremljali. Vsi vemo, da so tu na zemlji sveti ljudje, moški in ženske svetniki, ki živijo v svetosti. Oni tega ne vedo, niti mi tega ne vemo, a obstajajo svetniki, svetniki vsakdanjosti, skriti ali, kot to rad pravim, svetniki izza sosednjih vrat. Tisti, ki živijo z nami, ki delajo z nami in živijo sveto življenje.

 

Naj je torej blagoslovljen Jezus Kristus, edini Odrešenik sveta, skupaj s tem neizmernim razcvetom svetnikov in svetnic, ki naseljujejo zemljo in ki so iz svojega življenja naredili hvalnico Bogu. Kajti – kot pravi sv. Bazilij – 'za Duha je svetnik posebej primerno bivališče, kajti daje se za bivanje z Bogom in je poklican biti njegovo svetišče' (Liber de Spiritu Sancto, 26, 62: PG 32, 184A; prim. KKC, 2684).« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače, 7.4.2021)

 

Papež pri katehezi: Svetniki nam pomagajo pri Bogu doseči milosti