Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Molitev in Trojica (2)

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 36 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Brez Svetega Duha ni ljubezni in veselja, ampak le navada in žalost

 

»Jezus je rekel svojim učencem: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. […] To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-17.25-26)

 

 

Kateheza: Molitev in Trojica

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Danes bomo sklenili katehezo o molitvi kot odnosu s Presveto Trojico, še posebej s Svetim Duhom.

 

Prvi dar vsakega krščanskega življenja je Sveti Duh. Ni eden od mnogih darov, temveč je temeljni Dar. Duh je dar, ki nam ga je obljubil Jezus. Brez Duha ni odnosa s Kristusom in ne z Očetom. Kajti Duh odpre naše srce za Božjo navzočnost in ga pritegne v tisti 'vrtinec' ljubezni, ki je samo srce Boga. Mi nismo samo gostje in romarji v skrivnosti Trojice. Smo kot Abraham, ki je nekega dne sprejel v svoj šotor tri popotnike in tako srečal Boga. Če lahko v resnici kličemo Boga in ga imenujemo 'Aba – Očka', je to zato, ker v nas prebiva Sveti Duh; On je, ki nas spreminja v globini in nam daje izkusiti ganljivo veselje, da smo od Boga ljubljeni kot pravi otroci. Vse duhovno delo v nas, usmerjeno k Bogu, opravlja Sveti Duh. Deluje v nas, da bi naše krščansko življenje vodil proti Očetu, z Jezusom.

 

Katekizem o tem pravi: 'Vsakokrat, ko začnemo moliti k Jezusu, nas na pot molitve pritegne Sveti Duh s svojo prehitevajočo milostjo. Ker nas uči moliti tako, da nam kliče v spomin Kristusa, kako bi torej ne molili k njemu samemu? Zato nas Cerkev vabi, naj vsak dan goreče prosimo Svetega Duha, posebno v začetku in ob koncu vsakega pomembnega dejanja' (KKC, 2670). To je torej delo Duha v nas. On nas 'spominja' na Jezusa in ga dela navzočega v nas – lahko rečemo, da je naš trinitarični spomin, je spomin Boga v nas – in naredi navzočega Jezusa, da ne bi postal osebnost iz preteklosti. Duh naredi, da je Jezus navzoč sedaj v naši zavesti. Če bi Jezus bil zgolj daleč v času, bi mi bili sami in izgubljeni na svetu. Spominjali bi se Jezusa tam daleč, a Duh ga prinaša danes, zdaj, ta trenutek v naše srce. A v Duhu je vse poživljajoče: kristjanom vsakega časa in kraja je odprta možnost za srečanje Kristusa. Odprta je možnost za srečanje s Kristusom, ne samo kot z zgodovinsko osebo. Duh priteguje Kristusa v naša srca in nas srečuje s Kristusom. On ni oddaljen, Duh je z nami: Jezus še vedno vzgaja svoje učence in spreminja njihova srca, kakor je to storil s Petrom, s Pavlom, z Marijo iz Magdale, z vsemi apostoli.

 

To je izkušnja, ki so jo živeli mnogi molivci: moški in ženske, ki jih je Sveti Duh oblikoval po Kristusovem 'merilu' v usmiljenju, služenju, molitvi, katehezi … Milost je srečati takšne osebe: zavemo se, da v njih utripa drugačno življenje, njihov pogled vidi 'onkraj'. Ne mislimo samo na menihe, puščavnike; najdejo se tudi med običajnimi ljudmi, ljudmi, ki so živeli dolgo zgodbo pogovora z Bogom, včasih notranjega boja, ki očiščuje vero. Te ponižne priče so iskale Boga v evangeliju, v prejeti in čaščeni Evharistiji, na obrazu brata v težavah, in varujejo njegovo navzočnost kot skriti ogenj.

 

Prva naloga kristjanov je ravno ohranjati živ ta ogenj, ki ga je Jezus prinesel na zemljo (prim. Lk 12,49), torej ljubezen Boga, Svetega Duha. Brez ognja Duha prerokbe ugasnejo, žalost spodrine veselje, navada nadomesti ljubezen, služenje se spremeni v zasužnjenost. Na misel prihaja podoba prižgane svetilke ob tabernaklju, kjer se hrani Evharistija. Tudi kadar se cerkev izprazni in se zvečeri, tudi ko je cerkev zaprta, tista svetilka ostane prižgana, še naprej gori: nihče je ne vidi, pa vendar gori pred Gospodom. Duh v našem srcu je vedno navzoč kakor ta svetilka.

 

V Katekizmu najdemo zapisano: 'Sveti Duh, čigar maziljenje prepaja vse naše bitje, je notranji učitelj krščanske molitve. On je tvorec živega izročila molitve. Seveda je toliko potovanj v molitvi, kolikor je molivcev; toda isti Duh deluje v vseh in z vsemi. V občestvu Svetega Duha je krščanska molitev molitev v Cerkvi' (KKC, 2672). Velikokrat se zgodi, da ne molimo, nimamo volje za molitev ali pa molimo kot papagaji z usti, srce pa je daleč. To je trenutek, da rečemo Duhu: 'Pridi, pridi Sveti Duh, ogrej moje srce. Pridi in me nauči moliti, nauči me gledati Očeta, gledati Sina. Nauči me poti vere. Nauči me, kako ljubiti. In predvsem me nauči imeti držo upanja.' Gre za to, da neprestano kličemo Duha, naj bo navzoč v našem življenju.

 

Duh je torej ta, ki piše zgodovino Cerkve in sveta. Mi smo odprte strani, pripravljeni sprejeti njegovo pisanje. In v vsakem med nami Duh sestavlja izvirna dela, saj nobeden kristjan ni nikoli popolnoma enak drugemu. Na brezmejnem polju svetosti, edini Bog, Trojica Ljubezni, daje cveteti raznolikost prič: vsi enaki po dostojanstvu, a tudi edinstveni v lepoti, za katero je Duh hotel, da se razbohoti v vsakem od tistih, ki jih je usmiljenje Boga naredilo za njegove otroke. Ne pozabimo, Duh je navzoč, navzoč je v nas. Poslušajmo Duha, kličimo Duha – je dar, božji poklon – in recimo: 'Sveti Duh, ne poznam tvojega obraza, a vem, da si moč, da si luč, da mi lahko pomagaš iti naprej in me naučiš moliti. Pridi, Sveti Duh.' Lepa je ta molitev: 'Pridi, Sveti Duh.'« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače v Vatikanu, 17.3.2021)

 

Kateheza: Brez Svetega Duha ni ljubezni in veselja, ampak le navada in žalost

 

Papež o razmerah v Mjanmaru: Naj se neha nasilje! Naj prevlada dialog!

 

Frančišek moli za Paragvaj: Nasilje je samouničevalno