Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Molitev odpira vrata upanju

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 38 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Molitev odpira vrata upanju

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih utrdil:
Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?
Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je

 tvoje ime po vsej zemlji!
(Ps 8,4-5.10)

 

Lepota in dobrota stvarstva

»Življenje, že to preprosto dejstvo, da obstajamo, odpre človekovo srce za molitev. Prva stran Svetega pisma je podobna veliki hvalnici. Pripovedi o stvarjenju dajejo ritem odpevi, kjer se stalno poudarja dobrota in lepota vsake stvari, ki obstaja. Bog s svojo besedo kliče v življenje in vsaka stvar začne bivati. Z besedo loči luč in temo, izmenja dan in noč, menja letne čase, odpre paleto barv z raznovrstnimi rastlinami in živalmi. V tem razlitem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogodek povzroči čezmerno veselje, ki še poveča zadovoljstvo in radost: 'Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro' (1 Mz 1,31). Bilo je dobro, a tudi lepo. Vidi se lepota vsega stvarstva.

 

Lepota stvarjenja zaneti molitev

Lepota in skrivnost stvarjenja ustvarita v človekovem srcu prvi vzgib, ki zaneti molitev (glej KKC 2566). Tako pravi Psalm 8: 'Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?' Molivec motri skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim – in ki nam ga astrofizika danes prikazuje v vsej njegovi neizmernosti – ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In v tej neskončni prostranosti, kaj je človek? 'Skoraj nič,' pravi neki drugi Psalm (glej 89,48): bitje, ki se rodi, bitje, ki umre, zelo krhka stvaritev. Pa vendar, v vsem vesolju je človeško bitje edina stvaritev, ki se zaveda ogromnega izlitja lepote. Je majhno bitje, ki se rodi in umre, danes je in jutri ga ni, a je edino bitje, ki se zaveda. Mi se zavedamo te lepote.

 

Odnos z Bogom je veličina človeka

Človekova molitev je tesno povezana s čustvom čudenja. Veličina človeka je neskončno majhna, če jo primerjamo z razsežnostjo vesolja. Njegove največje osvojitve se zdijo mala stvar. Vendar pa človek ni tak nič. V molitvi se močno poudarja čustvo usmiljenja. Nič ne obstaja slučajno: skrivnost vesolja je v dobrohotnem pogledu, ki ga nekdo sreča v naših očeh. Psalm zatrjuje, da smo ustvarjeni kot malo nižji od Boga, s slavo in častjo smo ovenčani (glej Ps 8,6). Odnos z Bogom je veličina človeka: njegovo ustoličenje. Po naravi smo skoraj nič, majhni – danes smo, jutri več ne, a po poklicanosti, po klicu smo otroci velikega Kralja!

To je izkušnja, ki so jo doživeli mnogi med nami. Če pripetljaj življenja z vsemi svojimi bridkostmi včasih grozi, da bo zadušil v nas dar molitve, je dovolj motriti zvezdnatno nebo, sončni zahod, cvetlico ..., da se ponovno prižge iskra zahvale. Ta izkušnja je morda osnova prve strani Svetega pisma.

 

Molitev je prva oblika upanja

Ko je nastala velika svetopisemska pripoved o stvarjenju, Izraelovo ljudstvo ni hodilo skozi srečne dni. Sovražna sila je zavzela deželo, mnogi so bili odpeljani in so se nahajali kot sužnji v Mezopotamiji. Ni bilo več domovine, ne templja, ne družbenega in ne verskega življenja, ničesar. Pa vendar ravno ob veliki pripovedi o stvarjenju lahko nekdo ponovno najde razloge za zahvaljevanje, hvaljenje Boga za življenje. Molitev je prva sila upanja. Moliš in upanje raste. Rekel bi, da molitev odpira vrata upanju. Upanje obstaja, a s svojo molitvijo mu odprem vrata. Kajti ljudje molitve varujejo temeljne resnice; tiste, ki jih ponavljajo predvsem sebi in zatem vsem drugim, da je namreč to življenju kljub njegovim naporom in njegovim preizkušnjam, kljub njegovim težkim dnem, polno milosti, ob kateri se lahko čudimo. In kot takšnega ga je treba vedno braniti in varovati.

 

Molitev razsvetli dušo, srce in obraz

Moški in ženske, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupanosti. Verjamejo, da je ljubezen silnejša od smrti in da bo nekega dne zagotovo zmagala, četudi v časih in na načine, ki jih ne poznamo. Moški in ženske molitve nosijo na obrazu utrinke luči: ker jih tudi v najtemnejših dneh sonce ne neha osvetljevati. Molitev te razsvetli, razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in razsvetli ti obraz. Tudi v najbolj mračnih časih, tudi v času največje bolečine.

 

Smo prinašalci veselja

Vsi smo prinašalci veselja. Ali smo kdaj pomislili na to: Da si prinašalec veselja? Ali pa si raje prinašalec slabih novic, ki žalostijo? Vsi smo zmožni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog. In prekratko je, da bi ga preživeli v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga, zadovoljni preprosto za to, da obstajamo! Glejmo vesolje, glejmo lepoto in tudi glejmo svoje križe ter recimo: 'Ampak Ti obstajaš, Ti si nas ustvaril takšne, zase.' In začutimo tisti nemir srca, ki nas vodi v zahvaljevanje in slavljenje Boga. Smo otroci velikega Kralja, Stvarnika, sposobni prebrati njegov podpis v celotnem stvarstvu. V tem stvarstvu, ki ga danes ne varujemo. A v tem stvarstvu je Božji podpis, ki ga je naredil iz ljubezni. Gospod naj nam dá, da bomo to vedno globlje razumeli, in naj nas vodi, da bomo rekli 'hvala'. In ta 'hvala' je lepa molitev.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače v Vatikanu, 20.5.2020)

 

Kateheza: Molitev odpira vrata upanju