Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Jezus - človek molitve

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ko mi molimo, Jezus moli z nami in za nas

»Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«(Lk 3,21-22)

 

Kateheza: Jezus, človek molitve

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Na naši poti katehez o molitvi, potem ko smo šli skozi Staro zavezo, sedaj prihajamo do Jezusa. Jezus je molil. Začetek njegovega javnega poslanstva se zgodi s krstom v reki Jordan. Evangelisti soglasno pripisujejo temeljno pomembnost temu prizoru. Pripovedujejo, kako se je vse ljudstvo zbralo v molitvi, in natančno navedejo, kako je to zbiranje imelo očitno spokoren značaj (prim. Mr 1,5; Mt 3,8). Ljudstvo je hodilo k Janezu, da bi se dalo krstiti za odpuščanje grehov. V tem je značaj spokornosti, spreobrnitve.

 

Jezusovo prvo javno dejanje je torej udeležba pri enoglasni molitvi ljudstva, spokorni molitvi, kjer so se vsi prepoznavali kot grešniki. Temu Krstnik hoče kljubovati in pravi: 'Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni' (Mt 3,14). Krstnik je razumel, kdo je bil Jezus. A Jezus vztraja: njegovo dejanje je dejanje poslušnosti Očetovi volji (glej Mt 3,15), je dejanje solidarnosti z našim človeškim stanjem. Moli z grešniki Božjega ljudstva. To si zapomnimo: Jezus je pravični, ni grešnik. A hotel je sestopiti vse do nas, grešnikov. On moli z nami. In ko mi molimo Njega, On moli z nami. On je z nami, ker v nebesih moli za nas. Jezus vedno moli s svojim ljudstvom, vedno moli z nami, vedno. Nikoli ne molimo sami, vedno molimo z Jezusom. Ne ostane na nasprotnem bregu reke – 'Jaz sem pravični, vi ste grešniki' –, da bi poudaril svojo drugačnost in oddaljenost od nepokornega ljudstva, ampak svoje noge pomoči v isto vodo očiščevanja. Postane kakor grešnik. In to je veličina Boga, ki je poslal svojega Sina in je izničil samega sebe ter se pojavil kakor grešnik.

 

Jezus ni oddaljeni Bog in to niti ne more biti. Učlovečenje ga je razodelo na izpolnjen in človeško nepojmljiv način. Tako se Jezus, ko začne svoje poslanstvo, postavi na čelo ljudstva spokornikov ter se obveže, da bo odprl prehod, skozi katerega se moramo za Njim vsi mi pogumno napotiti. Pot, hoja je težka, a On gre z nami, s tem ko odpira pot. Katekizem katoliške Cerkve pojasni, da je to novost v polnosti časov. Pravi: 'Sinovska molitev, ki  jo je Oče pričakoval od svojih otrok, končno živi sam njegov edini Sin v svoji človeškosti, z ljudmi in za ljudi' (KKC, 2599). Jezus moli z nami.

 

Tisti dan se torej na bregovih reke Jordan nahaja vse človeštvo s svojimi neizraženimi hrepenenji molitve. Tam je predvsem ljudstvo grešnikov: tisti, ki so mislili, da jih Bog ne more ljubiti, tisti, ki si niso upali iti čez prag templja, tisti, ki niso molili, ker se niso čutili vredne. Jezus je prišel za vse, tudi zanje, in začne ravno tako, da se pridruži njim.

 

Predvsem Lukov evangelij izpostavlja molitveno ozračje, sredi katerega se je zgodil Jezusov krst: 'Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo' (Lk 3,21). Med molitvijo Jezus odpre vrata nebes in iz tistega prehoda pride Sveti Duh. In od zgoraj glas oznani čudovito resnico: 'Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje' (Lk 3,22). Ta preprosti stavek vsebuje neizmeren zaklad. Daje nam slutiti nekaj o skrivnosti Jezusa in o njegovem srcu, vedno obrnjenem k Očetu. V vrtincu življenja in sveta, ki ga bo obsodil, tudi v najtežjih in žalostnih izkušnjah, ki jih bo moral prenašati, tudi ko bo doživel, da nima mesta, kamor bi položil glavo (glej Mt 8,20), tudi ko se bosta okoli njega razbesnela sovraštvo in preganjanje, Jezus ne bo nikoli brez zatočišča doma: večno prebiva pri Očetu.

To je edina veličina Jezusove molitve: Sveti Duh si prilasti njegovo osebnost in Očetov glas zatrdi, da je ljubljeni, je Sin ki ga v popolnosti odseva.

 

Ta Jezusova molitev, ki je na bregovih reke Jordan popolnoma osebna – in tako bo ves čas njegovega zemeljskega življenja –, bo na binkošti po milosti postala molitev vseh krščenih v Kristusa. On sam nam je pridobil ta dar in nas vabi, naj molimo, kakor je On molil.

 

Zatorej, če se kakšen večer med molitvijo čutimo pobiti in prazni, če se nam zdi, da je življenje bilo v celoti nekoristno, moramo v tistem trenutku prositi, naj Jezusova molitev postane tudi naša. 'Ne morem danes moliti, ne vem, kaj naj storim, ne počutim se dobro, nisem vreden, nisem vredna …' V tem trenutku naj bo Jezusova molitev moja. Zaupati, da Jezus moli za nas. On je v trenutku pred Očetom in moli za nas, je priprošnjik, Očetu kaže svoje rane, za nas. Imejmo zaupanje v to. Če bomo zaupali, bomo slišali glas iz nebes, močnejši od tistih, ki se dvigajo iz naših plitvin, kako nam nežno šepeta: 'Ti si ljubljen od Boga, ti si sin, ti si veselje Očeta v nebesih.' Ravno za nas, za vsakega med nami odmeva Očetova beseda: četudi bi nas vsi zavrnili, četudi bi bili grešniki najslabše vrste. Jezus ne stopi v vode Jordana zaradi samega sebe, ampak za vse nas. Vse Božje ljudstvo je prihajalo k Jordanu, da bi molilo, prosilo odpuščanje, opravilo krst pokore. […] k Jordanu so se približevali 'golih duš in golih nog'. To je ponižnost. Za molitev je potrebna ponižnost. Odprl je nebo, kakor je Mojzes razprl vode Rdečega morja, da bi vsi mi lahko naredili prehod za Njim. Jezus nam je poklonil svojo lastno molitev, kar je njegov pogovor ljubezni z Očetom. Poklonil nam ga je kakor seme Trojice, ki hoče uspevati v našem srcu. Sprejmimo ga. Sprejmimo ta dar, dar molitve. Vedno z Njim. In ne bomo se zmotili. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 28.10.2020)

 

Sveti oče pri katehezi: Ko mi molimo, Jezus moli z nami in za nas

 

Papež osupel nad smrtjo otrok v šoli v Kamerunu