Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Elijeva molitev

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 57 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kateheza: Elijeva molitev

[Gospod je rekel Eliju:] »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino.« (1Kr 19,11-13)

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!


Danes nadaljujemo kateheze o molitvi in se srečujemo z enim od najprivlačnejših osebnosti v celotnem Svetem pismu: s prerokom Elijem. Prestopil je meje svoje dobe in njegovo navzočnost lahko vidimo tudi v nekaterih prizorih v evangeliju. Skupaj z Mojzesom se pojavi ob Jezusu v trenutku spremenjenja (prim. Mt 17,3). Sam Jezus se poistoveti z njegovim likom, da bi potrdil pričevanje Janeza Krstnika (prim. Mt 17,10-13).

 

V Svetem pismu se Elija pojavi nenadoma, na skrivnosten način prihaja iz neke majhne, popolnoma odročne vasi (prim 1 Kr 17,1); in na koncu bo pred očmi učenca Elizeja zapustil prizorišče na ognjenem vozu, ki ga bo odpeljal v nebo (glej 2 Kr 2,11-12). Je torej mož, brez natančnega porekla, predvsem pa brez konca – ugrabljen je v nebo. Zato se je njegovo vrnitev pričakovalo pred prihodom Mesije; kot nekega predhodnika, tako so pričakovali Elijevo vrnitev.

 

Spisi nam Elija predstavljajo kot moža kristalno čiste vere. V njegovem imenu, ki bi lahko pomenilo »Jahve je Bog«, je zaobjeta skrivnost o njegovem poslanstvu. Tak bo vse življenje: nepodkupljiv mož, nezmožen bednih kompromisov. Njegov simbol je ogenj, podoba očiščujoče sile Boga. On sam bo kot prvi postavljen na preizkušnjo in ostal bo zvest. Je zgled vseh oseb vere, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojene.

 

Molitev je limfa, ki neprestano hrani njegovo življenje. Zato je eden od najljubših osebnosti meniškega izročila, tako da so ga nekateri izbrali za duhovnega očeta življenja, posvečenega Bogu. Elija je Božji mož, ki postane zagovornik prvenstva Najvišjega. Pa vendar je tudi on primoran poravnati račune s svojimi šibkostmi. Težko je reči, katere izkušnje so mu najbolj koristile: poraz lažnih prerokov na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,20-40), ali pa zbeganost, sredi katere ugotovi, da »ni boljši od svojih očetov« (prim 1 Kr 19,4). V duhu tistega, ki moli, je občutek lastne slabotnosti dragocenejši od vznesenih trenutkov, ko se zdi, da je življenje polno zmag in uspehov. V molitvi se vedno zgodi tole: trenutki molitve, ko čutimo, da nas dviga, in trenutki molitve v bolečini, suhosti, preizkušnjah. Tako je z molitvijo: pustiti, da nas nosi Bog, in prav tako pustiti, da nas tepejo slabe situacije in skušnjave. Stvarnost takšne molitve najdemo v mnogih drugih svetopisemskih poklicanostih, tudi v Novi zavezi – pomislimo na primer na sv. Petra in sv. Pavla, tudi njuno življenje je bilo takšno: trenutki veselja in trenutki padcev in trpljenja.

 

Elija je mož kontemplativnega življenja in istočasno aktivnega življenja, zaskrbljen ob dogodkih svojega časa, sposoben zoperstaviti se kralju in kraljici, potem ko sta ubila Nabota, da bi se tako polastila njegovega vinograda (prim. 1 Kr 21,1-24). Kako zelo mi verniki potrebujemo goreče kristjane, ki pred osebami z vodstvenimi odgovornostmi ukrepajo z Elijevim pogumom, da bi rekli: »Tega se ne sme narediti! To je umor!« Potrebujemo Elijevega duha. S tem nam [Elija] pokaže, da ne sme biti dvoličnosti v življenju človeka, ki moli: postaviti se pred Gospoda in iti v srečanje bratom, h katerim On pošilja. Molitev ni zapreti se z Gospodom in si zamaskirati dušo – ne, to  ni molitev. To je hlinjenje molitve. Molitev je soočanje z Bogom in pustiti se biti poslani služit bratom. Preizkus molitve je konkretna ljubezen do bližnjega. In obratno: verniki delujejo v svetu, potem ko so najprej molčali in molili; sicer je njihovo delovanje impulzivno, je brez razločevanja, je zasopel tek brez cilja. Ko verniki delujejo na ta način, počnejo mnoge nepravičnosti, kajti niso najprej šli pred Gospoda molit in razločevat, kaj morajo storiti.

 

Strani Svetega pisma nam pustijo predvidevati, da je tudi Elijeva vera poznala napredek: tudi on je rasel v molitvi, počasi jo je prečistil. Božje obličje je postalo bolj bleščeče, medtem ko je hodil. Vse do vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se je Bog pokazal Eliju na gori [Horeb] (prim. 1 Kr 19,9-13). Ne pokaže se v silovitem viharju, ne v potresu in ne v uničevalnem ognju, temveč v »šepetu lahnega vetriča«; ali bolje v prevodu, ki lepo opisuje tisto izkušnjo: v »glasu rahlega šepeta« (prim. 1 Kr 19,12). Tako se Bog razodene Eliju. S tem preprostim znamenjem Bog komunicira z Elijem, ki je v tistem trenutku prerok na begu, ki je izgubil mir. Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.

 

To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. V kakšnem večeru se lahko čutimo nekoristne in same. In takrat bo molitev prišla in potrkala na vrata našega srca. Kos Elijevega plašča lahko poberemo vsi mi, kakor je polovico plašča pobral njegov učenec Elizej. Četudi smo kaj naredili narobe ali se čutimo ogrožene in prestrašene, če se vrnemo pred Boga z molitvijo, se bosta kakor po čudežu vrnila tudi tišina in mir. To je, kar nas uči Elijev zgled. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. V Vatikanu, 7.10.2020)

 

Papež med splošno avdienco ponovno o molitvi: Elijeva molitev

 

Papež: Družbeni nauk nasprotuje načelu profita, ki pozablja na človeka