Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kateheza: Blagoslov

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Bog nas neprestano blagoslavlja

 

»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Ef 1,3-6)

 

Kateheza: Blagoslov

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Danes se ustavimo pri bistveni razsežnosti molitve: blagoslovu. Nadaljujemo premišljevanje o molitvi. V pripovedih o stvarjenju (prim. 1 Mz 1-2) Bog kar naprej blagoslavlja življenje. Blagoslavlja živali (1 Mz 1,22), blagoslavlja moškega in žensko (1 Mz 1,28), ob koncu blagoslovi soboto, dan počitka in uživanja vsega stvarjenja (1 Mz 2,3). Bog blagoslavlja. Prve strani Svetega pisma so stalno ponavljanje blagoslovov. Bog blagoslavlja, a tudi ljudje blagoslavljajo. In kmalu odkrijemo, da blagoslov vsebuje posebno moč, ki spremlja vse življenje tistega, ki ga prejme, ter pripravi človekovo srce, da se Bogu pusti spremeniti (Sacrosanctum Concilium, 61).

 

Na začetku sveta je torej Bog, ki »blago-slovi« [papež uporabi italijanski izraz 'dice-bene' in 'bene-dice', kar dobesedno pomeni 'dobro-pravi' in izvira iz italijanske besede 'benedire', 'blagosloviti'; slovenska beseda 'blagoslov' je sestavljena iz 'blago' in 'slovo' ter pomeni 'povedati blago ali dobro besedo nad nekom'; op. prev.]. Vidi, da je vsako delo njegovih rok dobro in lepo. In ko pride do človeka in je stvarjenje sklenjeno, prizna, da je »zelo dobro« (prim. 1 Mz 1,31). Kmalu zatem se bo ta lepota, ki jo je Bog odtisnil v svoje delo, spremenila in človek bo postal izprijena stvaritev, zmožen širiti po svetu zlo in smrt. A nič ne bo moglo nikoli odstraniti prvega odtisa Boga, odtisa dobrote, ki ga je Bog naredil v svetu, človeški naravi, vseh nas: sposobnost blagoslavljati in dejstvo, da smo blagoslovljeni. Bog se s stvarstvom ni zmotil in niti s stvaritvijo človeka. Upanje sveta se popolnoma nahaja v blagoslovu Boga: On nam še naprej hoče-dobro [v italijanščini izraz 'volerci-bene', ki ga na tem mestu uporabi papež, prav tako pomeni 'nas ima rad'; op. prev.], On je prvi, ki stalno upa na naše dobro, kot pravi pesnik Péguy.

 

Velik Božji blagoslov je Jezus Kristus. Velik dar Boga je njegov Sin. Je blagoslov za vse človeštvo; blagoslov je, da nas je rešil. On je večna Beseda, s katero nas je Oče blagoslovil, »ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8), kot pravi sveti Pavel: Beseda, ki je postala meso in bila darovana za nas na križu.

 

Sveti Pavel z ganjenostjo razglasi načrt Božje ljubezni in pravi takole: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem« (Ef 1,3-6). Ne obstaja greh, ki bi lahko popolnoma odstranil Kristusovo podobo, ki je navzoča v vsakem od nas. Noben greh ne more odstraniti podobe, ki jo je Bog položil v nas, Kristusove podobe. Lahko jo iznakazi, a ne more je izmakniti Božjemu usmiljenju. Grešnik lahko ostane sredi svojih napak dolgo časa, a Bog je potrpežljiv do zadnjega ter upa, da se bo na koncu njegovo srce odprlo in se spremenilo. Bog je kakor dober oče in kakor dobra mati – On je tudi dobra mati: nikoli ne nehata ljubiti svojega otroka, če ta še tako zgreši, nikoli.

 

Na misel mi pride, kako sem velikokrat videl vrsto za vstop v zapor: mnoge mame, ki so čakale v vrsti, da bi videle svojega zaprtega sina. Ne nehajo ga ljubiti. Vedo, da ljudje, ki se peljejo mimo v avtobusu, pomislijo: 'Aha, to je mama zapornika.' Tega se ne sramujejo. Ja, sramujejo se, vendar gredo dalje. Sin je pomembnejši od sramu. Tudi mi smo za Boga pomembnejši od vseh naših grehov, ki jih lahko storimo. Kajti On je oče, je mati, je čista ljubezen. On nas je blagoslovil za vedno. In nikoli nas ne bo nehal blagoslavljati.

 

Močna izkušnja je brati ta svetopisemska besedila o blagoslovu v zaporu ali v skupnosti za odvajanje od odvisnosti. Pomagati tem osebam začutiti, da so še vedno blagoslovljenje, kljub svojim velikim zmotam, da jim nebeški Oče še naprej hoče dobro in upa, da se navsezadnje odprejo za dobro. Če so jih zapustili celo njihovi najbližji – mnogi jih zapustijo, niso kakor tiste mame v vrsti, ki čakajo, da bi jih videle, ne menijo se, zapustijo jih –, saj jih imajo za nepopravljive, za Boga so vedno otroci. Bog ne more v nas odstraniti podobe otrok, vsak med nami je sin, je hči. Včasih se zgodijo čudeži: moški in ženske, ki se ponovno rodijo, ker najdejo ta blagoslov, ki jih je mazilil kot otroke. Kajti Božja milost spremeni življenje: sprejme nas takšne, kakršni smo, a nikoli nas ne pusti takšnih, kakršni smo.

 

Pomislimo, kaj je Jezus naredil z Zahejem (prim. Lk 19,1-10). Vsi so v njem videli samo slabo. Jezus pa opazi žarek dobrega in po njem, po njegovi radovednosti, da bi videl Jezusa, pusti priti usmiljenje, ki rešuje. Tako je najprej spremenil Zahejevo srce in zatem še njegovo življenje. V zavrženih in odstranjenih osebah je Jezus videl neizbrisen blagoslov Očeta. Bil je javni grešnik, storil je mnogo slabega, a Jezus je videl tisto neizbrisno znamenje Očetovega blagoslova in od tu prihaja njegovo sočutje. Tisti izraz, ki se pogosto ponovi v evangeliju: »zajelo ga je sočutje« in zaradi tega sočutja mu pomaga in mu spremeni srce. Še več, sam sebe je poistovetil z vsako osebo v stiski (prim. Mt 25,31-46). V odlomku o koncu časov, ko bomo vsi sojeni, Jezus pravi: »Jaz sem bil tam, bil sem lačen, bil sem nag, bil sem v ječi, bil sem v bolnišnici, bil sem tam.«

 

Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgovarjamo z blagoslavljanjem. Bog nas je naučil blagoslavljati in tudi mi moramo blagoslavljati. To je molitev slavljenja, čaščenja, zahvaljevanja. Katekizem pravi: »Molitev slavljenja je človekov odgovor na Božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova« (KKC, 2626). Molitev je veselje in priznanje. Bog ni čakal, da se spreobrnemo, da bi nas šele zatem začel ljubiti, temveč nas je ljubil mnogo prej, ko smo bili še v grehu.

 

Ne moremo blagoslavljati samo Boga, ki nas blagoslavlja. Vse moramo blagoslavljati v Njem, vse ljudi. Blagoslavljati Boga je blagoslavljati brate, blagoslavljati svet. To je izvor krščanske krotkosti, sposobnost, da se čutimo blagoslovljeni, in sposobnost, da blagoslavljamo. Če bi vsi tako počeli, vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslova. In mi lahko damo blagoslov in prejmemo blagoslov. Oče nas ljubi. Nam pa ostaja samo veselje, da ga blagoslavljamo, in veselje, da se mu zahvaljujemo, ter se pri Njem učimo blagoslavljati in ne preklinjati. Samo eno besedo ljudem, ki so navajeni preklinjati, ljudem, ki imajo na ustih in tudi v srcu vedno slabo besedo preklinjanja. Vsak med nami lahko razmisli: Imam navado preklinjati? Prosimo Gospoda za milost, da bi spremenilo to navado, kajti imamo srce, ki je blagoslovljeno in iz blagoslovljenega srca ne more priti preklinjanje. Naj nas Gospod uči, da ne bomo nikoli preklinjali, ampak blagoslavljali.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače, 2.12.2020)

 

Sveti oče pri katehezi o blagoslovu: Bog nas neprestano blagoslavlja

 

Papeževa molitev za Nigerijo

 

Pred 40. leti v Salvadorju ubite misijonarke. Zgled zvestih učenk