Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jezusovo ime

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 4 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Cerkev danes obhaja praznik presvetega Jezusovega imena. Papež Frančišek je zjutraj  daroval sveto mašo v jezuitski cerkvi Il Gesù (cerkev Jezusovega imena). Red, ki ga je ustanovil sveti Ignacij Lojolski, v svojem naslovu nosi Jezusovo ime: Družba Jezusova.

 

Odlikovani z Jezusovim imenom
»Mi, jezuiti, želimo biti odlikovani z Jezusovim imenom, se boriti pod zastavo njegovega Križa. To pomeni imeti enako čutenje kot Kristus. Pomeni misliti kot On, imeti rad kot On, videti kot On, hoditi kot On. Pomeni delati tisto, kar je delal On, in to z njegovim lastnim čutenjem, s čutenjem njegovega Srca. 'To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika.' (Flp 2,5-7)

 

Kristusovo srce je srce Boga, ki se je iz ljubezni 'izpraznil'. Tudi vsakdo izmed jezuitov, ki hodi za Jezusom, bi moral biti pripravljen, da samega sebe izprazni. Poklicani smo k temu ponižanju: biti izpraznjeni, biti možje, ki ne smejo živeti osredotočeni sami nase, kajti središče Družbe sta Kristus in njegova Cerkev. Bog pa je 'Deus semper maior', Bog, ki nas vedno preseneča. In če ta 'Bog presenečenj' ni v središču, Družba izgubi orientacijo. Biti jezuit torej pomeni biti oseba nepopolne misli, odprte misli, saj vedno razmišlja gledajoč obzorje, ki je slava vedno večjega Boga, ki nas neprenehoma preseneča. To je svet in lep nemir.

 

Nemir iskanja da mir srcu jezuita
A kot grešniki se moramo vprašati, če je naše srce ohranilo nemir iskanja ali pa je nasprotno omrtvičeno; če je naše srce vedno v napetosti, je srce, ki se ne vda, se ne zapre vase, ampak daje ritem na poti, ki jo je potrebno prehoditi skupaj s celotnim zvestim Božjim ljudstvom? Potrebno je iskati Boga, da bi ga našli, in najti ga, da bi ga vedno še in še iskali. Le ta nemir da mir srcu jezuita, nemir, ki je tudi apostolski, nas ne sme utruditi pri oznanjevanju kerygme, pri pogumnem evangeliziranju. Tak nemir pripravlja na prejem daru apostolske rodovitnosti, brez njega pa ostanemo neplodni.

 

Sveti Peter Faber: človek velikih želja
Peter Faber je v sebi nosil ta nemir. Bil je skromen, občutljiv človek, gojil je globoko notranje življenje in obdarjen je bil z darom, da je lahko sklepal prijateljske odnose z osebami vseh vrst. (Tako je o njem v nagovoru jezuitom aprila 2006 zatrdil zaslužni papež Benedikt XVI.) Obenem je bil nemiren duh, neodločen, nikoli zadovoljen. A pod vodstvom svetega Ignacija se je naučil združiti svojo nemirno in obenem blago, izbrano občutljivost s sposobnostjo odločanja. Bil je človek velikih želja.

Pri Fabru se prav v težkih situacijah izraža pravi duh, ki žene v delovanje. Pristna vera vedno vsebuje globoko željo po spreminjanju sveta. Imamo vizije in zagon? Smo tudi mi drzni? Imamo velike sanje? Nas gorečnost použiva? Ali pa smo povprečni in se zadovoljimo z našim delovnim apostolskim načrtovanjem? Zapomnimo si: Moč Cerkve ne prebiva v njej sami in v njeni organizacijski sposobnosti, ampak se skriva v globokih Božjih vodah. In te vode razvnemajo naše želje, želje pa razširjajo srce. O tem je govoril sveti Avguštin, ko je dejal: 'moliti, da bi si želeli, in želeti, da bi razširili srce'.

 

Želja, da Kristus zasede središče srca
Peter Faber je glas Boga lahko razločeval prav v željah. Brez želja se ne gre nikamor, zato je nujno svoje želje darovati Gospodu. Novi svetnik je imel pristno in globoko željo, da bi se 'razširil v Bogu'. Bil je popolnoma osredotočen na Boga in zato je v duhu pokorščine lahko šel kamorkoli po Evropi, pogosto peš, lahko se je z blagostjo pogovarjal z vsemi in oznanjal evangelij. Bodimo pozorni na skušnjavo, da bi oznanjevanje evangelija povezovali z inkvizicijskimi udarci s palico, z obsodbami: Ne, evangelij se oznanja z blagostjo, z bratstvom, z ljubeznijo. Petra Fabra je njegova domačnost z Bogom pripeljala do tega, da je razumel, kako so notranje izkušanje in apostolsko življenje vedno povezani. V svojem duhovnem dnevniku je zapisal, da mora biti prvi vzgib srca želja po bistvenem in izvornem, to je, da bi našli Boga, našega Gospoda. Faber je izkusil tudi željo, da bi dopustil, da Kristus zasede središče njegovega srca. In samo z osredotočenostjo na Boga je mogoče iti na periferije sveta.

 

Če nimamo iste želje kot Peter Faber, se zaustavimo v molitvi in s tiho gorečnostjo ter na priprošnjo svojega brata prosimo Gospoda, da bi nas ponovno očaral. Gospodova očarljivost je Fabra pripeljala do vseh njegovih apostolskih norosti. Smo protislovni, nedosledni možje, smo majhni, egoisti, smo grešniki, a vseeno možje, ki želijo hoditi pod Jezusovim pogledom, se bojevati pod zastavo Križa, živeti življenje, ki ga razvnemajo velike želje.« (Papež Frančišek v pridigi med sv. mašo v cerkvi Il Gesu, v Rimu, 3.1.2014)

 

 

 

 

 

Papež maševal v jezuitski cerkvi Il Gesù: Peter Faber je bil človek velikih želja