Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jezusov krst - Njegova in naša solidarnost

10 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusov krst (Mt 3,13‑17)

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

 

Jezusov krst - njegova in naša solidarnost

 Jezusov krst je eden od dogodkov, ki pričajo o absurdu božje ljubezni do človeka. Bog, brez greha, popoln, se postavi v vrsto grešnikov in čaka, da pride na vrsto. Sreča se z Janezom Krstnikom. Janez ga hoče odvrniti od tega in mu reče: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus mu odgovori: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Kaj lahko iskreno počne Jezus med grešniki? Saj ni grešen! Torej se dela solidarnega, čeprav v tem ne more biti solidaren? Mar ni to zelo podobno temu, kar mi počnemo z vso vrsto revežev, če smo z njimi slučajno sočutni. Smilijo se nam brezdomci, alkoholiki in druge vrste odvisniki, tako ali drugače duševno moteni itd. Če se potrudimo, zmoremo navidezno solidarnost. V krščanskem prizadevanju si rečemo, da smo vsi ubogi, vsi grešni, vsi reveži, vendar tega pogosto ne čutimo. Z zlaganostjo pa se tudi ne obremenjujemo. Tako se moramo obnašati, če še verjamemo v evangelij, bi rekli bolj zavzeti. No, druga skrajnost je liberalna logika in njena solidarnost, ki je preplavila vse pore življenja. Po tej logiki idealov ni več, tako da o grehu in prizadetosti sploh ne govorimo. Tudi ciljev vzgoje in pomoči pravzaprav ni. Ostane neke vrste solidarnost, ko vsakemu revežu rečemo, da sploh ni revež, kar pa je čista laž. Tako tudi liberalna solidarnost ostaja navidezna, saj temelji na lažni enakosti. Saj vsi vemo, da ni res, da smo vsi enaki. Ni enak tisti, ki ima stanovanje in tisti, ki ga nima. Prav tako ni enako revež tisti, ki mu učenje ne gre, kot tisti, ki se uči z lahkoto.  

 

In kje je sedaj Jezus. O grehu govori, o ciljih tudi, pa o pogubljenju in odrešenju. Torej liberalna logika enakosti odpade. Prva pa: Če ni grešnik, kako naj bo solidaren? In kako naj bomo mi, če smo vendarle v nekaterih stvareh boljši od drugih?    Vrnimo se h krstu. Jezusov krst je začetek njegovega javnega delovanja. S tem pokaže, da je temelj njegovega dela solidarnost. A te solidarnosti ne pokaže le s krstom. Sledijo skušnjave v puščavi. Prav v skušnjavah lahko razumemo, da gre pri Jezusovi solidarnosti zares. Je že res, da ni grešnik, ker se skušnjavi upira, vendar v skušnjavah trpi. Tudi on bi lahko padel. Lahko bi se uprl Očetu, pa se ni. A skušnjave upora pozna, skušnjave lažje poti tudi, skušnjave napuha in prezira tudi. Česa potem ne pozna, kar mi poznamo? Pravzaprav mu nič človeškega ni tuje. In vse to nosi v svojem čustvenem, telesnem in duhovnem svetu. Scela je človek, scela doživlja naše življenje in njegova solidarnost je čisto konkretna. Ko se postavi v vrsto pred Janeza Krstnika, pokaže, da je z nami enak v boju za dobro in v možnosti padca. Da, tudi v možnosti padca. Tako kot so padli angeli, bi lahko padel tudi božji Sin. Če bi ni bilo te možnosti, bi bile skušnjave igra, pretvarjanje. Pa ni bila igra, bil je boj, soočenje z zlom samim, s hudim duhom.

 

Tu pa smo pri koreninah pristne solidarnosti z najbolj ubogimi, tistimi najbolj na dnu življenja in družbe. Samo če v sebi nosimo hrepenenja, boj za dobro in soočenje z življenjem, če so nam poznani uspehi in padci, se bomo zavedali, da je revščina tudi naša možnost. V tem se najdemo z odvisnikom, brezdomcem, lenim učencem, prešuštnikom itd. Poznamo naveličanost, obup in razne napetosti, tudi občutek zlorabljenosti nam ne more biti tuj. V tem smo podobni odvisniku. Poznamo globoka a le delno uresničena hrepenenja po sprejetosti in toplini doma. V tem smo lahko solidarni z brezdomcem. Poznamo svojo lenobo in skušnjave strasti. Vse to nam ni tuje. Vprašanje je le ali si vse to priznamo in znamo to sprejeti. In v tem je naša prava solidarnost, ki ni lažno sočutje in usmiljenje. Če čutimo svoje skušnjave in boje, če si jih priznamo, smo z lahkoto solidarni z vso revščino okrog nas. In le takšna solidarnost bo komu koristila. Najprej nam, ker bomo svobodni sami s seboj in pred nami bo možnost rasti. Potem bo koristila vsem našim odnosom. Samo v zavesti naše revščine in razpetosti med lučjo in temo, smo lahko človeški.  

 

Jezusov krst, je temelj njegovega poslanstva in je izziv tudi naši solidarnosti in poslanstvu. Ne zadovoljimo se z lažno solidarnostjo. Če je ta v nas, se vprašajmo, kako slabo si priznavamo svoje slabosti, padce in premagovanja v skušnjavah. Če tega ne poznamo, je prazno tako naše življenje kot naše delovanje. Z Jezusovim krstom smo torej poklicani v novo solidarnost, ki bo lahko vesela novica za bližnjega. S pravo solidarnostjo bomo mogli stati ob strani vsakemu in mu podati roko, ki ga bo z novim ognjem – s Svetim Duhom pomagala nam in drugemu iz revščine.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Sprašujem se, ali se sploh toliko ustavimo, da bi pomislili, kaj se skriva za našo solidarnostjo. Nekaj pomislekov ki se mi porajajo ob solidarnosti v družbi:

Solidarni smo s homoseksualci. Kdo se pri tem vpraša, kaj ti ljudje doživljajo in kaj resnično iščejo.

Solidarni smo z brezdomci in jih poimenujemo kralji ulice. Kdo se vpraša, če ni to dodatno ponižanje, da človekov neuspeh in obup poimenujemo uspeh. Ne delamo tega zato, da potolažimo svojo vest.

Solidarni smo z vsemi mogočimi alternativami, ker vsak lahko misli svoje. Mar ne delamo tega zato, ker ne verjamemo v resnično dobro in se ne vprašamo, ali bo nekaj drugega bližnjemu res koristilo ali ne.

Resnična solidarnost je po mojem mnenju mogoča le, če zelo resno jemljemo sebe, se poznamo in iščemo resnico. Skupaj lahko odkrivamo resnico, ki je ena in če jo bomo resnično odkrivali, nas bo osvobajala. Kristus jo je našel, je živa resnica, zato tudi resnična solidarnost.

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 51 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ko sem brala pridigo, se mi je močno vtisnila misel: »Je že res, da ni grešnik, ker se skušnjavi upira, vendar v skušnjavah trpi.« Mislim, da ko se upiramo skušnjavi ne moremo mimo trpljenja, ne moremo se mu izogniti. Upor skušnjavi = boj za dobro = trpljenje. Je težko, a je možno. V to smo poklicani. 

»... je z nami enak v boju za dobro in v možnosti padca«. Prepogosto pozabljamo, da je možnost padca tudi naša možnost. Mogoče je padec že tu, a ga ne priznamo. Svoje padce moramo priznati, jih resno vzeti, tako ne bomo obsojali drugih, ko padejo. Tu se začne naše sočutje, pomoč, ... 

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 weeks 5 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Taka solidarnost je težka, ker zahteva tudi mene celega. Prhajam do tega, da mi sploh ni lahko rečt aha tle pa nisva enaka.

Kar pa mi je tudi težko je jemat resno. Ok, se potrudim in se vzamem resno. Samo se pojavi nov problem - ojej, kaj pa zdaj? Zdaj pa naenkrat gre vse tako zares ...   

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tudi zame je najtežje sprejemati dejstvo, da brez zavedanja lastne revščine ne morem biti solidarna z drugimi. Samo z močnim stikom z lastno ranjenostjo in lastno revščino sem lahko drugemu v oporo. In samo s sprejemanjem lastne nemoči je moja solidarnost pristna.

Sicer ne poznam izvora besed, ampak tako doživljam. Že sama beseda SOLIDAREN skriva v sebi več pomenov:

  • - soudeležen,
  • - sočuten,
  • - razumem, ker to tudi sam doživljam in sam nosim

Se pravi, biti SOLIDAREN pomeni najprej nositi sam, najprej začutiti in sprejeti sam, da lahko začutiš in sprejmeš drugega.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 weeks 13 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Peter, dobro, da si nam daj svoje pridige na voljo za premišljevanje.

Saj tole sem slišala vsaj približno tako že na Gradu v nedeljo, a sedaj sem si jo lahko iztiskala in v zaporedju dveh dni na hitro dvakrat prebrala in potem pustila čez dan, da besedilo deluje. Neverjetno, ko sem brala drugič, sem šele doumela bistvo "najine" skupne revščine. Jaz in Naš preljubi! In kar nekako lažje mi je, vsaj v sebi čutim olajšanje. Ne nameravam na široko razlagati svojih problemov, dovolj je, da sebe vidim tam s svojimi problemi in lahko nekako začutim, da sva si tu pa enaka, in potem lahko grem od svojih problemov na njegove in jih tudi začutim. Še bolj jasno sem videla, kako je bil moj odnos z Joshuo sfaljen, o Bog!

Peter, hvala ti,

Milena

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 16 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Najprej zahvala ustvarjalcem Foruma za postavitev in še posebej za vsebino! Naj se tudi po tej poti "vremena Kranjcem jasnijo"! Pred nekaj dnevi mi je prišla na uho in se mi tudi vtisnila v spomin misel: "Ni najhujše srečanje s temo. Ob njej se namreč jasno razodeva luč. Najhuje je tavati v megli." Še kako drži in človeka preplavlja občutek, da je te megle v nas in med nami vedno več... Pa vendar pridejo svetli trenutki, ko si rečem - ni vse tako megleno; počasi se jasni! Odkritje tega Foruma je tak trenutek!

Zdaj pa k Jezusovemu krstu. Samo nekaj misli, ki so se mi porodile ob nedeljskem evangeliju in ob Petrovi pridigi: V valove Jordana stopajo vsi, ki se v izvoljenem ljudstvu čutijo grešne, umazane, potrebne spreobrnjenja. Na bregu je stalo tudi nekaj pismoukov in farizejev, ki so Janeza spraševali: "Kaj naj pa mi naredimo?" Saj res, kaj pa naj dela pravični in čist v družbi grešnikov? Dokler stojim sterilno na bregu reke, po kateri se pretaka vsa beda, vse zlo in umazanija in hkrati vse stiske in trpljenja človeštva, sicer z višjega položaja vse bolj "jasno" vidim, pa še umažem se ne, nimam pa nobene možnosti, da bi ponudil roko komu, ki se utaplja, pa kliče po rešitvi. Janez v odgovor zakriči: "Gadja zalega! Kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja!"

H krstu pride tudi Sin božji. Brez besed zabrede v valove Jordana. Tu pa Janez postavlja vprašanje - kako to, da ti? Jaz bi se ti moral dat krstit... Jezus Odgovarja: "Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da izpolniva vso pravičnost." Verjetno sem se tokrat prvič vprašala, kaj je ta "pravičnost". Je pravično, da tisti, ki je sam brez greha, stopa v vrsto grešnikov? Je pravično, da On, ki je edini čist, sprejama nase vso umazanijo sveta? Kje je tu pravičnost in kaj je v tem pravičnega? Prihaja mi na misel, da se božja pravičnost skozi vso zgodovino odrešenja kaže v izpolnitvi obljub, ki jih Bog daje človeku. Padel, grešen, skušan... od stare kače (hudiča) zapeljan človek, je že v raju prejel obljubo Odrešenika in to pravičnost je prišel izpolnit Jezus, ko se je molče potopil v vso našo bedo. Od takrat se nad vsakim od nas odpirajo nebesa - jasni se nam in sliši se glas Očeta: Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, zelo sem te vesel! Ko enkrat to izkustveno doživiš, verjetno ni več tako težko bit iskreno solidaren z bližnjim, ki je enako preizkušan... Si želim, da bi bilo tako!

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Meni daje tako razmišljanje smisel za to, da ne pobegnem pred bolečino. Ker se sicer hitro začnem utapljati v občutkih nesposobnosti, neuspeha, zavrženosti, ... in doživljam to kot poraz. V tej luči pa to pomeni zmago, saj si na ta način lahko priznam resnico o sebi. Je boleče, ampak postane smiselno. Ni katastrofa, ni konec sveta, je bolečina, ampak ima cilj - več sočutja, več povezanosti, več luči.

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ups - sem pomotoma naredila dva, ampak ne znam zbrisat, ... :/

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Nuša, to slednje spet pomaga k sočutju ;)

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ja, pa res. :)

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)