Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jaslice na Mirenskem Gradu

Letošnje jaslice želijo v celoti predstaviti Resnico, Boga, ki v našo bližino prihaja majhen in nam na konkreten način pokaže svojo ljubezen.

V veliki skalni votlini je Bog, ki je MAJHEN. Bog prihaja med nas kot dojenček – krhek in nemočen. Jezus, kot božja beseda, ki je bila prisotna ob samem stvarjenju, sestopa iz svoje stvariteljske moči v človeško majhnost in nemoč. Bog postane majhen in da ceno vsakemu od nas. Rodi se na robu mesta, proč od pomembnih ljudi. Majhen med majhnimi, obdan s preprosto naravo, pastirji in živino. Pot nas vabi k njemu, prosta pot pa vodi tudi proč. Tako majhen je, da pusti, da ga sprejmemo ali zavrnemo. Ob ambonu sta Adam in Eva, ki sta si zaželela mogočnosti, zato sta zapustila Boga. Pomembnost, biti kakor Bog brez Boga, je večna človekova skušnjava. A veselje za vsakega od nas je v tem, da se uspemo, kakor božji Sin, prepustiti Očetovemu načrtu. Da zmoremo zaupati, da Bog vedno poskrbi, če le sledimo njegovi volji.

Na levi strani je druga podoba Boga, ki hoče biti BLIZU. To je podoba, ki nam jo Jezus razodeva s svojim rojstvom in s svojim oznanjevanjem. Jaslice na tej strani uprizarjajo priliko o izgubljenem sinu, ki se vrne v Očetovo hišo. Bog hoče biti blizu vsakemu. Bog je tisti, ki nam je blizu, ko smo v grehu in zmotah, zablodah in iskanjih. On hoče biti blizu. Božična noč nam govori o tej bližini, ki se potem uresničuje skozi vse evangeljske prilike, a jih tako pogosto pozabljamo. Pod jaslicami je pastir, ki se ne meni za nič, ob njem pa se prašiči valjajo po blatu. To so tisti prašiči, od katerih se je izgubljeni sin končno vrnil domov. Uspelo mu je, ker je vedel, da ga doma čaka dobri Oče. Ta oče tudi nas pričakuje, ta Bog stopa med nas in se ne zgraža nad našimi slabostmi in grehi, ne sprašuje, le sočutno odpušča. Ne pozabimo tega, ko bomo mogoče doživljali zavračanje in prezir. To prikazuje tempelj v tem delu jaslic. Tako tempelj, kot farizejska shodnica ali Cerkev se pogosto oddaljita od svojega temeljnega poslanstva – prinašati Boga človeku in namesto sočutja prinašata ubogemu človeku krivdo in obsodbo. Napuh in neusmiljenost sta uprizorjena na tempeljskem pragu. Naj nas vse to ne odvrača od Boga. On ostaja blizu!

Tretji del jaslic govori o Bogu, ki je KONKRETEN! Mogoče ga v jaslicah ne doživljamo tako resničnega v njegovi odpovedi, v njegovi majhnosti, a jasli in križ sta pravzaprav le dve podobi iste neverjetne božje ljubezni do človeka. Tako zelo nas ljubi, da je za nas pripravljen leči v trde, hladne jasli in iti na križ. Na vrhu desne vzpetine jaslic vidimo Kalvarijo. V daljavi je pastir, ki zre božjo ljubezen. Izpod križa teče reka življenja, novega življenja, ki sta ga zapravila Adam in Eva. Ob tej reki življenja, je Janez Krstnik, ki oznanja in v reki tudi krščuje. Vemo, da mesto, ki ga vidimo v daljavi, ni sprejelo 'kosmate' in ttrde besede Janeza Krstnika. A kakor ni sprejelo besede predhodnika, ker je bila preveč konkretna in trda, prav tako ni sprejela Jezusa. Križali so ga izven obzidja. To ni zgodba, ki bi bila daleč od božične resničnosti. V teh dneh bomo namreč brali o pokolu nedolžnih betlehemskih otrok. Konkretna beseda in pristna ljubezen nikoli nista bili resnično ljubljeni. A prav po tem vsi hrepenimo.

Naj bo praznik Jezusovega rojstva razlog za novo upanje, za veselje, za ljubezen!

 

Več lahko preberete v pridigi iz polnočnice.