Jaslice 2010
Tako kot lani smo tudi letos imeli srečo, saj smo mah in kamenje nabrali že novembra. Očitno se narava že nekaj let poigra s snegom prav na dan, ko na Mirenskem Gradu začnemo pripravljati jaslice. Prvi trenutki, ko smo se soočili s praznim prostorom pred oltarjem, so bili namenjeni idejni postavitvi celotnih jaslic. Letos smo s tem imeli nekaj več dela, saj je bilo potrebno v jaslice vkomponirati nove glinene figurice, delo umetnice Mihaele Žakelj Ogrin, in velikost jaslic prilagoditi prav njim. Padla je tudi ideja, da bi potoček izviral iz hlevčka in tako ponazarjal živo vodo, ki izvira prav tam, kjer se v jaslih rodi Zveličar. Takoj, ko je bila ideja sprejeta, smo začeli s postavljanjem pokrajine in vseh potrebnih inštalacij za vodo in elektriko. Vse to je bilo planirano za soboto, vendar se zaradi zimskih razmer in težavnosti dela ni zbralo veliko mladih. A bolj kot se je sneg talil, več mladih se je pridružilo in s skupnimi močmi smo pripravili primeren prostor za vse figurice v jaslicah. Vsak je poprijel za delo tam, kjer mu je bilo najbolj všeč in tako smo do torka zvečer zaključili s postavitvijo. Vsi smo nestrpno pričakovali, kako se bo gospod Peter odzval na postavitev jaslic v svoji pridigi na sveti večer in božični dan, predvsem zradi novih figuric. Vsako leto mu uspe sporočilo jaslic prenesti v današnji čas.
Marija v štalci ni kot žena v izredno pobožni drži. Je preprosta žena, utrujena mati, ki je rodila in težko sedi, zato ima Novorojenega kar v naročju. Je torej ena izmed nas. Jožef je preprost tesar, čigar hrbet so ukrivile vsakdanje skrbi. Tudi ta nam je podoben. Mož, ki kleči pred hlevčkom, prebuja v nas otroka. Njegova možatost se z božjo pomočjo spreminja v spoštljivo krhkost in novo božje otroštvo. Otroško dušo bomo ohranili le, če se bomo znali prikloniti pred ljubeznijo Novorojenega. V otroku se prebujajo nove sanje in otroška vera, da sliši angelsko petje. Sanje so, prebudimo jih v sebi, potem nas bodo spremljali angeli in spodbujali k dobremu. Vol in kmet, ki orje, govorita o zemlji. Tudi zemlje ne opazimo več, ker si domišljamo, da jo ustvarjamo mi. Če bomo pozabili na Boga, bomo uničili zemljo. Vrnimo se k Bogu, da bi našli spoštljiv stik z zemljo. Pastirci ob ognju se zavedajo, da jim Bog podarja brezskrbno veselje in radost. In na koncu še Novorojeni, ki je središče vsega, je po človeški naravi enak Mariji in Jožefu, tebi in meni. Tudi on sprejema življenje od Očeta, ki ga pošilja v nepredvidljiv svet.
Jaslice nas torej spominjajo na novo življenje in so povabilo k novemu življenju. Tako kot se v naravi voda vedno znova vrača v struge potokov, tako se tudi mi vedno znova zatekajmo k Bogu in v njem iščimo ljubezen in mir.
gk