Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Izražanje vere v svetu

10 odgovorov [Zadnja objava]
Matjaž
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 13 weeks od tega
Pridružen: 04.01.2016

Pozdravljeni,

za namen raziskovalne naloge na faksu se obračam na vaš forum po pomoč. Raziskujem kako ljudje izražamo svojo vero v svetu oz. vsakdanjem življenju? Hvala že v naprej za pripravljenost deljenja vašega razmišljanja z menoj.

Lep pozdrav!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Hvala za to vprašanje, Matjaž. Upam, da se bo kdo odzval.

Zame je vera nekaj, kar vpliva na vse moje življenje, razmišljanje, delovanje. Ker skušam razumeti, kaj Bog od mene pričakuje in mu želim v veri slediti, je moje življenje pričevanje vere - dobro ali slabo, takšno kot je v celoti razumem kot izražanje svoje vere.

Torej vsaka moja drža, odločitev, dejavnost, razmišljanje itd. vse to je odraz moje vere. Prav toliko jo odražam če oblečem duhovniško srajco ali pa sem v kratih hlačah na vrtu; ko v cerkvi mašujem ali se s traktorjem peljem v dolino. Ko (ne)grem na to ali ono prireditev ali pa ko se pogovarjam z brezdomcem. Vse je podoba moje vere. Ali je dobra ali ne, prepričljiva ali ne pa je drugo vprašanje.

Kot pravi Kahlil Gibran: Kdo more razprostreti svoje dneve predse, rekoč: "To je za Boga, to zame; to je za mojo dušo, to za moje telo."?

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 45 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala, Matjaž, za to spodbudo!

 

Sama bi zase lahko rekla isto, kot je napisal že Peter. Vse, kar sem in kar počnem je izraz moje vere ali pa nevere. Kot nek odmev me ves čas spremlja Božja beseda: »V Njem živimo, se gibljemo in smo.« In vedno bolj se doživljam, da sem iz »enega kosa« in si želim, da v meni ne bi bilo »pokrajin«, kamor Kristus še ni vstopil.  Nič bolj verno ali pobožno se ne doživljam pri celodnevnem češčenju Najsvetejšega, kot pri vsrkavanju toplih sončnih žarkov med sončenjem na plaži na 'zasluženem' dopustu. Naredit nego pri ležečem bolniku se mi ne zdi nič manj sveto, kot poljubit Kristusovo odprto srčno rano na križu. Zame je izraz vere tudi veselje nad resnico, nad pristnostjo odnosov in bolečina ob odkrivanju zlaganosti; pa občudovanje lepot stvarstva in bolečina zaradi onesnaženosti okolja; tudi urejenost mojega lastnega bivalnega prostora – pisarne, spalnice, kopalnice, je zame izraz moje vere. Veliko bi se dalo še naštevat… Ker smo na Forumu, bi pa omenila morda samo še, da je zame tudi odzivanje na tem forumu vprašanje vere, še zlasti, ko me prime skušnjava, da je nesmiselno nadaljevat nekaj, kar očitno skoraj nikogar ne nagovarja. Ko pred Bogom spoznam, da me k nečemu kliče, je spet vprašanje vere, ali mu bom sledila, ali mi bo bolj pomemben odziv okolice… 

 

Pa vse dobro pri raziskovalni nalogi, Matjaž!

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 weeks 5 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Vero se trudim izražati na vseh področjih svojega življenja z besedo, zgledom,  dobrimi deli, prejemom zakramentov, z odnosom do bližnjih.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 19 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Matjaž,
kot sva se pogovarjala medtem ko si pekel palačinke za vse nas tu na Potočnikovi, meni pa omogočil počitek po zelo napornem dnevu v službi, da razumem svoje oznanjevanje vere v svetu večplastno:
- z izpovedovanjem, v molitvi (običajno na svetem kraju),
- z znamenji, to je s križcem okoli vratu, nabožno podobo in podobnim,
- z ljubeznijo do drugega, s katerim vstopam v odnos. Najbolj jo izražam, če se potrudim za srečanje v Duhu in v Resnici, pa naj bo to vsakdanje skupno bivanje, ki obsega vrsto poglobljenih odnosov, pogovorov, skupnega dela ali pa le službeno poslovni odnos, in celo bežni odnos na cesti.

Moja izkušnja je, da je tudi človek s slabim namenom razorožen ob ljubezni v Resnici in prisotnosti Duha. To trdim z gotovostjo, saj imam tudi izkušnjo življenja brez vere, ko je moje bivanje odražalo moje prepričanje, da Boga ni. Tako sem bila v običajnih stiskah popolnima brez "orožja", zdravorazumska razlaga ni zadoščala za rešitev iz težavnega položaja.
Bogu sem hvaležna ta osebno vero, pa tudi vsem vam, da jo morem izražati in se je veseliti.

tjasahvala
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 8 weeks od tega
Pridružen: 07.01.2016

 Kako izražamo ljudje vero v vsakdanjem živlenju, je moj prvi pomislek, da zagotovo premalo. Zakaj?
Menim, da vera vsakega posameznika kaže na to, kar v resnici smo. Najglobje. Ker pa se večkrat pred drugimi, včasih pa tudi pred samim seboj, bojimo pokazati, kar v resnici smo, naše bistvo in posledično vera, ne moreta biti izražena.

Zdi se mi, da smo še posebej kristjani tisti, ki smo tihi, "nerevolucionarni", plašni in negotovi, ko pridemo do tega, da bi se opredelili in pričevali Ljubezen ter Resnico, ki nam jo vsak dan pošilja Gospod. 

Tudi zase lahko povem, da mi je izražanje vere v vsakdanu poseben izziv. A zato toliko bolj dragocen. Vsak dan znova je potreben trud, da sem lahko pred seboj, pred drugimi in pred Bogom točno to, kar sem. S tem mislim, da lahko največ pričujem. Takrat lahko tudi z večjim veseljem in pristnostjo rastem v skupnosti na Potočnikovi, v Frančiškovi mladini, v študiju in v odnosih nasploh.

Naj ti gre dobro pisanje seminarske. :)

Tjaša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 weeks 2 days od tega
Pridružen: 01.11.2011

Tudi sama se najdem v tem kar pišete predhodniki :)

 

Vera je tudi zame nekaj kar te odraža celega kot človeka (dejanja, misli, drža, način življenja …). Vsak dan znova si želim to vero pričevati ter s tem tvegati biti to kar sem pred seboj, bližnjim in Bogom. Vidim, da v krogu ljubljenih oseb, prijateljev to zmorem in mi je precej bolj varno to tvegati in pokazati, kot v krogu, kjer nimam z ljudmi istih vrednot.

 

V mislih mi ostajata dva primera in sicer pogovor med sošolci na faksu o referendumu družinskega zakonika in o spolnosti. Ko je pogovor med sošolci tekel o družinskem zakoniku  sem se prav zgubila in nisem vedela »kaj in kako«, kje sem s svojimi vrednotami, z mojim pogledom na to… Ko je pogovor tekel o drugi temi, sem zmogla tvegati, povedati svoje mnenje in trdno verjeti v vrednote, ki jih imam. Na koncu pogovora so bili še sošolci navdušeni :)

 

Tudi sama sem hvaležna za vero in te prosim Gospod pomagaj mi, da bi bila bolj goreča, da bi bila prava sol zemlje in luč sveta. Da bi z drugimi delila, kar je bilo meni podarjeno.

 

Naj ti gre fajn pisanje naloge :)

 

 

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 43 weeks 17 hours od tega
Pridružen: 18.03.2014

No, jaz sem praktično cele dneve "v svetu", med nevernimi sodelavci. In mi je v izziv, kaj jim prinašam. Sama imam trdno oporo s strani skupnosti, prijateljev, društva, skoraj vsak dan grem k maši, oni nimajo nič od tega - nekje bi se ta razlika morala poznat, tako da me kar grize vse skupaj. Taprav kristjan je vesel, navdušen, ustvarjalen, mene pa tolikokrat primejo malodušje, lenoba, obup, mlačnost, vse brezveze. Saj nisem nič boljša, pa toliko "goriva" imam na razpolago!

No, za kar se trudim je, da nekako združujem, npr. ko gremo na kosilo (da ne "pozabimo" koga), pa da delim domačnost, zadnje čase se sodelavka večkrat pelje z mano, ko grem v center, sodelavcem večkrat nesem zelenjavo ali jabolka, pa se res hvaležni ipd. Pa skupaj iščemo, kaj bi z eno drugo sodelavko, ki se nikakor ne vklopi z nikomer in prinaša ogromno nemira in živčnosti.

Pač take osnovne stvari, ampak še to (ki ima komaj kaj okusa po kristjanu, kvečjemu je to osnovna skrb za vsakogar) gre marsikomu na živce, večina se najraje drži zase, vse kar se dogaja okrog njih, odrivajo, da pač to se nas ne tiče, naj dela vsak, kar komu paše. Po svoje je hecno - skoraj vsi se sekirajo glede problema beguncev, a da imamo polno psihiatrije in stisk po naših pisarnah, je pa že predrzno rečt, je treba strogo ločit zasebno in službeno, mi smo profesionalci!

Vseeno se mi zdi, da domačnost počasi malo raztaplja led, da ne vsak samo zase gleda. Pa se kdaj potem tudi kdo odpre, pove, kaj se mu dogaja izven službe, pa je lepo, to topi brezbrižnost in profesionalno hladnost. Ne vem, no, do tu mi seže.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Matjaž, ko sprašuješ o našem izražanju vere in pričevanju, sem se sinoči spomnil nate. Na poti domov me je presenetilo pričevanje neke gospe Zinke in sicer v nič kaj pobožni oddaji Toplovod. Na začetku je izziv voditelja, v 32'30 pa klic omenjene gospe. http://val202.rtvslo.si/2016/01/spet-toplovod-29/

Mogoče izziv, kako še tako provokativen voditelj oddaje izgubi vso ostrino, ko je na drugi strani nenavadno jasna misel, da je vse dobro, če je On nad nami. Mene je gospa prepričala in mi dala mislit, kaj pa vas? Ali verjamemo, da je mogoče tako pričevat povsod, sem se vprašal.

Lp

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 weeks 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tudi meni se zdi, kot pravite, da z vsako svojo gesto kažemo tudi svojo vero.

Mislim, da največ lahko oddam s tem, da sem pozorna do drugega, se zavzamem zanj, za njegovo stisko in preko tega kažem na Boga, ki mu ni vseeno. Da se trudim biti to, kar sem, ne da prisiljeno nekaj govorim. Do kamor sežem, sežem. Kolikor bolj se bo poglabljala moja vera in ljubezen, toliko bolj bom nagovarjala.

 

Lepa izkušnja mi je bila v bolnici, kjer sem bila pred kratkim na operaciji, ko sem bila v sobi z dvema starejšima gospema in ena je bila v sobi čez hodnik. Trudila sem se biti preprosto z njimi in jih skušala slišat. Ko smo govorile, sem dala vedet, da sem verna, tudi pred obrokom sem se prekrižala, kar je cimre tudi malo spravilo v zadrego. Ko je zadnji večer prišel na obisk bolniški duhovnik, sta se obe strinjali, da prejmeta bolniško maziljenje in ena je bila res vesela tega. Tako sem videla, da jima vera vseeno nekaj pomeni in sem naslednji dan pri zajtrku tvegala rečt, če zmolimo skupaj in je bilo lepo vzdušje med nami. Ena je rekla, da imamo danes pa zadnji zajtrk. :) Je bilo res lepo.

 

Samo verjetno sem preveč ziheraška. Če se mi zazdi, da bo moje "oznanjevanje" malo preveč neprijetno, ne tvegam. Bojim se biti grda. Zato tudi težko verjamem v pričevanje gospe Zinke, ki se mi zdi vsaj na začetku preveč nasilno, ko začne direktno s slavljenjem Boga. Jaz si ne upam česa tekega. Čeprav očitno voditelja prepriča, si še vedno predstavljam posmeh tistih, ki poslušajo in si mislijo svoje o Cerkvi in Bogu. Ampak če hočemo oznanjat Kristusa, mimo tega ne moremo. Sprejemanje Boga je v nekem trenutku nujno tudi neprijetno.

 

 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 46 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Hvala Bogu, še sem tu, še vas berem, danes vam lahko celo pišem. Okoliščine mi tega ne dopuščajo vedno. Kakorkoli, lepo mi je z vami, vse kar napišete preberem, čeprav z zamudo kakšnega tedna, ko je vse že »passe«. Večkrat si želim, da bi lahko vsak dan prebirala forum in bila na tekočem z dogajanjem, a mi žal to ni dano. Ko pa mi končno uspe priti na forum, se mi zdi nesmiselno pogrevati teme, ki ste jih drugi že pokomentirali. Smisel foruma je prav v tem, da so odzivi hitri – ali pa se motim?

Izražanje vere vidim tudi v tem, pleg tega kar ste že zapisali, da lahko preko dneva v službi obiščem tole stran. Vsako toliko rabim tudi kratko pavzo. Sicer ne pijem kave in ne hodim na cigarete, zato ta čas lahko izkoristim za kaj bolj pametnega: molitev, branje foruma.

Sicer nisem računalničar in se ne razumem kaj in kako, jezi pa me, (čeprav nisem jezna, in to sprejemam kot trpljenje v hoji za Kristusom), da mi onemogočijo obiskovanje te spletne strani. Razumem, da so strani z moralno sporno vsebino lahko zablokirane, a da se ne morem nasititi z duhovno hrano, ki jo ponuja ta stran, pa res ne razumem. Saj nisem robot.

Tisti, ki kofetkajo in čikajo, pa očitno živijo bolj zdravo, njim ni nič "omejeno", saj tega ne počno na spletu.

Ostanite še naprej tako aktivni in oznanjajte celemu svetu vašo vero, živite jo, kot jo je živel Kristus.