Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n29 Imaš vero, posreduj jo naprej

2 risposte [Ultimo messaggio]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 31 sec ago
Iscritto: 10.01.2011

Prilika o vdovi in sodniku

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

 

 

Imaš vero, jo posreduješ naprej?

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Tako lahko to misel dodamo evangelijem zadnjih nedelj, ki nas kar vsi zapovrstjo sprašuje o veri in k njej spodbujajo. Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila. Razmišljali smo, da za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka. Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri. Pred tem odlomkom pa smo poslušali prošnjo učencev, naj jim pomnoži vero. Jezus jih opozarja, da vera ni čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega gospodarja.Živeti vero, pomeni spoznavati božjo voljo in jo izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.

Ko je Jezus videl šibkost učencev jih je, kot smo danes slišali spodbudil, da morajo vztrajno moliti in se ne naveličati. Le če bodo vztrajali v molitvi, bodo lahko živeli iz te vere. Tudi o molitvi smo obe nedelji razmišljali, kot o nujnosti, da bi vero mogli živeti. Spomnimo se, zakaj vse potrebujemo molitev. Najprej smo rekli, naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči.

Mesec oktober in božja beseda nas vabita k dvojemu: k vztrajni molitvi rožnega venca in k obujanju misijonske zavesti v nas. Danes je misijonska nedelja, mesec oktober pa je papež Frančišek letos razglasil za izredni misijonski mesec. Gotovo je misijonsko zavest mogoče živeti na neprisiljen način le, če se veselimo svoje vere in smo zanjo Bogu hvaležni. Mislim, da se začne s preprostim vprašanjem, kaj mi je kot verniku podarjeno in za kaj sem Bogu hvaležen. Ali pa obrnemo vprašanje drugače: Zakaj naša vera ne prepriča mladih?

Kaj imamo kot verniki, za kaj smo hvaležni? Ali se kaj spremeni v meni, v tebi, ko rečeva: Bog je, verujem? Mislim, da to na splošno prikliče v spomin le nekatere norme in omejitve, pravila, ki se jih moramo držati ipd. O veri smo razmišljali drugače. Vera je neprestan odnos z Bogom ob katerem spoznavam, kaj in kako naj živim. O pravilih so razmišljali farizeji in pismouki, ob Bogu so življenje iskali predvsem ubogi. Ali iščeš življenje ob Bogu? Naj z vami delim, kaj meni pomeni vera in zakaj z veseljem govorim o njej in iz nje.

V veri spoznavam, da je življenje božji dar in Bog mi ga osmišlja. Na misel mi prihajajo besede apostola Petra, ki jasno izrazi svojo vero v Jezusa: H komu naj gremo, besede večnega življenja imaš in mi vemo, da si Božji sin! Ne predstavljam si življenja brez Boga. Življenje bi bilo prazno, tako pa mi vera daje veselje, da v svet, v katerem bivam, nisem vržen, ampak me skrbno vodi Bog.

Iz tega izhaja zame jasna misel: Lepo je živeti z Bogom in odkrivati njegovo voljo. Vem, da ima zame načrt in želim ga izpolniti. Pogosto se moje misli ne ujemajo z njegovimi, vendar sem vesel, da lahko odkrivam, kakšen načrt ima zame in ga z njegovo pomočjo živim. Verujem in vem, da je ta načrt izredno bogastvo. Bog je ustvarjalen. Ne potrebujem ga dopolnjevati, zadosti je, da odkrivam njegovo voljo in v njem je vse najboljše o mojem življenju že dovršeno. Živeti z njim je lepo!

Bog pa ni le tisti, ki vse vodi, ni le tisti, ki ima zame načrt. Po Jezusu Kristusu je ga prepoznavam kot dobrega Očeta, v Jezusu kot brata, ki zame daje življenje. Ta ljubezen je najprej topla bližina, ki omili vsako trdoto, ki bi jo sicer nujno doživljal ob Božjih mislih in njegovi volji, ki so drugačne od moje. Bog je dober Oče in ljubeč brat. Je moje zavetje in moje upanje. Pri vsej svoji majhnosti in grešnosti lahko upam, da me bo sprejel v svoj dom, ko se moje življenje na zemlji konča. Tako je Bog tudi moje upanje in moj cilj.

Še marsikaj je zame vera, vsekakor veliko bogastvo. Ko gledam ljudi okrog sebe, vidim hudo trpljenje prav zaradi nevere. Brez vere človek nima opore. Brez Božje besede nima jasne smeri. Brez božje ljubezni je vse trdo in življenje je eno samo sprenevedanje ali pa brezciljen boj. Ljudem želim z besed in zgledom prinesti Božjo besedo kot dar, kot smer, kot življenje. Bog je ljubezen in z njim je mogoče živeti v veselju tudi danes.

Kako razumem misijonsko nalogo Cerkve? Čisto preprosto. Če je vera za naju dar in veselje, jo zelo spontano posredujeva drugim – brez vsiljevanja in brez strahu. Kristjan, ki si prizadeva za vero, ki vztrajno moli, da bi veroval, je že pričevalec vere. Naj torej naša misijonska drža raste iz globoke vere, ki se krepi v vztrajni molitvi.

Andreja
foto di Andreja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 4 hours ago
Iscritto: 10.01.2011

Peter havala, da nas v vseh pridigah osebno nagovarjaš in spodbujaš, da bi tudi mi rastli v odnosu do Boga, še posebej pa hvala za to pridigo, kjer tako nazorno poveš, kaj je zate vera. Tvoj zgled me vleče, da tudi zase povem:

Vera je zame zavetje, varnost: Bog me ima rad - četudi bi me cel svet sovražil, Bog me ima rad. Že doma, ko sem velikokrat doživljala nerazumevanje in odvečnost, sem v veri našla sprejetost in tolažbo - Bog me ima rad. 

Vera mi pomeni tudi zagotovilo: Bog bo gotovo poskrbel zame in me ne bo pustil praznih rok. Že kot najstnica me je strašno vleklo, da bi pripadala mladinski skupini, krščanskemu občestvu, kjer bi skupaj gradili pristne odnose. O ničemer nisem imela pojma - ne o odnosih, ne skupine, ki bi ji pripadala. No in Bog je zame poskrbel. Pokazal mi je, kaj pomeni graditi pristne odnose, topel dom, Božje kraljestvo in krščansko občestvo. Dal mi je skupnost, dal mi je prijatelje, brate in sestre, starše ...

Vera je zame izpolnitev mojih hrepenenj, veselje nad življenjem, moja ustvarjalnost, smisel mojega vsakdana ... še bi lahko naštevala. Hvaležna sem Bogu za ta dar vere, ki mi ga je posredoval že po starših in skozi moja iskanja vodil po svojih poteh.

Zadnje čase sem vedno bolj prepričana, da v moči vere in molitve lahko delaš pravzaprav vse, če je to v skladu z Božjo voljo. In v tem je vera zame moj mir. Ni me strah, da tudi drugim s pogumom rečem - verujem, molim, izročam, zaupam in se veselim vsega, kar nam Bog želi podariti.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 5 hours ago
Iscritto: 13.01.2011

»'Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?'… Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila… Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri.«

 

Tudi jaz se ti zahvaljujem, Peter, za to pridigo, obema z Andrejo pa za vajino pričevanje!

 

Sama, čeprav sem strahotno daleč od Pavlove vere, z vsem srcem ponavljam z njim: »Življenje je zame Kristus in smrt dobiček.« Svojega življenja si brez vere v Boga, ki se nam je razodel v Kristusu, sploh ne znam predstavljati; vsakdanje male smrti – umiranje sebi, svojim predstavam, načrtom, svoji trmi, jezi, obupavanju, egoističnim željam… pa vedno prinašajo s seboj »dobiček«: več notranje svobode, več prostora za brate in sestre, več prostora za Boga in za načrt, ki ga ima zame, več veselja in moči za služenje, več ustvarjalnosti, več vere, da je Bog tisti, ki vse vodi, ki je Gospod in Gospodar, jaz pa njegova služabnica, je pa tudi nadvse ljubeči Oče in jaz njegov ljubljeni otrok… In končno me te male smrti vodijo v vedno bolj veselo in mirno pričakovanje tiste smrti, ki bo prehod iz minljivega v neminljivo bivanje.  Prosim pa za milost, da bi do takrat izpolnila načrt, ki ga ima Bog zame.

 

'Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?'

To Jezusovo vprašanje v evangeliju me vedno pretrese in ob tem se skoraj vedno spomnim naše mistikinje Magdalene Gornik, ki ji je bilo v enem od njenih mističnih doživetij razodeto, da bo najhujša šiba, s katero bomo udarjeni ta, da nam bo odvzet dar vere.

Zanimivo, da je bilo prav ta torek, na god sv. Janeza Pavla II., po večerni maši, v naši župniji predavanje Martine Kraljič o Magdaleni Gornik. Ponovno sem vzela v roke knjigo, ki sem jo prebrala pred desetimi leti.
V enem od svojih poročil škofu je sodraški dekan zapisal, da je Magdaleno vprašal, če ne bi za nekaj časa prenehala s svojimi opomini, ker imajo ljudje o tem tako deljena mnenja in ostajajo celo ob najbolj rotečih pridigah v cerkvi zakrknjenega srca. »Deklica je odgovorila z globokim vzdihom: 'Bog govori, Bog zapove. Jaz ne smem drugače. Svet bo videl, saj šiba je blizu… Oh, hudo mi je… O, Jezus, Jezus…' Dolgo so trajali zveličavni in pretresljivi opomini tega zamaknjenega otroka. Bridko je jokal nad nevero in glasno zaklical: 'O kranjska dežela, kako si ti neverna postala…' Kmalu nato je otrok pokleknil in se potopil v premišljevanje Jezusove trnjeve krone. Dal si je to nevidno krono na glavo. Po desni strani je vidno pritekla kri. Otrok je zelo, zelo trpel, rotil, prosil in jokal, vzdihoval za usmiljenje k Jezusu, ki ga je videl od daleč v nebesih. V rokah je imel veliko šibo, da bo udaril grešno ljudstvo…«

 

V enem od naslednjih mističnih doživetij pa nas Magdalena prosi: »Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu…, zdihujte tudi k Materi Božji… Ja, prav je, da zdihujete in prosite, zakaj prišel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.«

 

Gospod, pomnoži nam vero!