Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Vincencijev tabor 2014 - Preprosto biti skupaj

Vincencijev tabor je letos potekal konec meseca avgusta na duhovno zelo bogatem kraju Mirenskem Gradu, katerega krasi romarska samostanska cerkev Žalostne matere božje,dom sester usmiljenk ter samostan Lazaristov in hiša skupnosti Betlehem.

Nastanjeni smo bili v romarski hiši po sobah namenjenim samskim, skupnosti za dva in družinam, saj smo bili na taboru zbrani iz zelo različnih starostnih in stanskih vetrov. V sobicah smo se počutili zelo udobno in domače, saj je vsako  krasilo tudi okence s prečudovitim pogledom v naravo, na zelena polja in primorske iglaste gozdove.

Glavni organizator in  vodja tabora je bil Dr. Peter Žakelj, ki je s pomočjo Maje Prinčič med mnogimi vodilnimi nalogami, vedno znal poskrbeti  tudi za duhovni apetit. S svojo držo in zgledom je dokazoval  globino, v pogledu samega jedra sporočilnosti tabora; Biti skupaj - naravnanost do splošne kulture bivanja, ki v prvi vrsti pomeni zavedanje vrednote življenja v skupnosti.  Vključeval  je tudi tudi pomemben pogled  na  spoštljiv odnos do narave in okolja.

V vsako rano  jutro nas je prebudila vesela pesem ob kitari, ki smo jo poglobili  z jutranjimi hvalnicami in zaključili z besedo o različni vsebinski tematiki, katero smo se trudili premišljevati tekom dneva. Vedno smo si vzeli čas tudi za krepčilen zajtrk, ki nas je ohranil pri močeh za  dopoldansko skupinsko delo v naravi, med domačimi polji in vrtovi. Taborniki  smo bili razporejeni v 6 skupin in za vsako se je našlo nekaj zanimivega in koristnega dela.

Ob 12.30 uri nas je pričakalo okusno kosilo, katerega smo ob pomoči domačih kuharic in članic skupnosti Betlehem; Alenke, Katje, Andreje, Barbare in Maje;  pripravljali kar taborniki sami. Obed smo vedno pričeli in končali z molitvijo in zahvalo Bogu za prejete in zaužite darove. Po kosilu smo si vzeli čas za  popoldanski počitek in skupinsko druženje ob igranju biljarda in namiznega fuzbala. Pogosto smo si popestrili prosti čas z lepo skupno pesmijo in duhovnim pogovorom ali s spovedjo in vzpodbudno besedo, ki nam jo je namenil Peter, oziroma smo jo prebrali iz duhovne knjižice napisane posebno za člane Vincencijevega  tabora.

Dan smo nadaljevali z različnim popoldanskim delom. Vzeli pa smo si tudi čas in poromali v Baziliko Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Ogleju. Bazilika je prava zakladnica umetnosti in zgodovinskega spomina, a svojo svetovno slavo dolguje predvsem starokrščanskim mozaikom, odkritimi med leti 1893 in 1912, ki so najlepši in najobsežnejši od vseh, ki so se ohranili v zahodnem svetu.

Ob prihodu domov in po popoldanskem delu  nas je vedno pričakala topla in okusna večerja. Vsak večer  pa nas je po obedu obogatila  tudi Sveta maša, katero so  spremljale strune kitar in naše duhovne pesmi. Božja beseda nas je velikokrat nagovorila in poučila o pomenu življenja in  dogodkov tistega dne. Peter pa je mnogokrat tudi osmislil same trenutke  in nas popeljal v poglobljena razmišljanja.

Taborne večere smo pogosto zaključili s skupnimi pogovori. Vsak je lahko prispeval kanček sebe in vsem nam podelil svoja razmišljanja, občutke in besede. Poseben pečat  o tabornem vzdušju pa je mnogim izmed nas  pustil taborni ogenj, ki smo ga dopolnili  s peko krompirja, kruha in hrenovk,  tako da smo nekateri ta dan zaužili kar dvojno  zelo okusno večerjo in se s polnimi želodčki nasmejali ob pripovedovanju šal in zanimivih  taborniških zgodb ob luči in toploti tabornega ognja.

 

Po skoraj tednu dni smo tabor  zaključili z veselimi srci. Vsi smo se obogatili z mnogimi spomini. Navezali smo nova prijateljstva in postali za odtenek pametnejši v razmišljanju in čutenju. Verjamem pa, da so Petrove besede o temi »biti skupaj« vsem nam  tabornikom  bile  globoko vsejane v srce in se  bomo njihovega pomena še mnogokrat spominjali  v naši vsakdanjih trenutkih, ki jih bomo preživljali skupaj z našimi najdražjimi. Kar pa je najpomebneješe je to, da bomo osvojene nove modrosti znali nesebično pokloniti in deliti tudi z drugimi, najbližjimi, znanci ali kar tako še z nepoznanimi prijatelji.