Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Imeti noge na zemlji, v srcu pa nostalgijo po nebesih

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 6 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Potrebno je imeti noge na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Lk 12,32-48) Jezus kliče svoje učence k nenehni budnosti. Zakaj? Da bi v svojem življenju zaznali Božji mimohod, saj Bog med življenjem prihaja nenehno mimo. (Jezus) nakaže načine, kako dobro živeti to budnost: 'Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane' (v. 35). Predvsem 'vaša ledja naj bodo opasana', je podoba, ki prikliče držo romarja, pripravljenega podati se na pot. Gre za to, da ne poženemo korenin v udobnosti in pomirjajočem bivanju, ampak se s preprostostjo odprti in zaupanjem v Božji mimohod v našem življenju, prepustimo Božji volji, ki nas vodi do naslednjega cilja. Gospod vedno hodi z nami in večkrat nas spremlja z roko v roki, da nas vodi in da ne zgrešimo na tej tako težki poti. Kdor se zaupa Bogu dejansko dobro ve, da življenje vere ni nekaj statičnega, temveč dinamičnega. Življenje vere je namreč nenehna hoja z vedno novimi etapami, ki nam jih Gospod kaže iz dneva v dan, kajti On je Gospod presenečenj, Gospod novosti, tistih resničnih novosti.

 

In zatem, prvo so bila 'ledja opasana', od nas zahteva, naj imamo prižgane svetilke, da bomo lahko razsvetlili nočno temo. Povabljeni smo, da živimo pristno in zrelo vero, ki je sposobna razsvetliti številne noči življenja. Mi vemo, vsi smo imeli dneve, ko so bile duhovne noči. Svetilka vere pa zahteva, da se jo nenehno polni s srečanjem srca s srcem Jezusa v molitvi in v poslušanju njegove Besede. Ponovim stvar, ki sem vam jo rekel že večkrat. S seboj nosite majhen evangelij, v žepu, v torbici, da ga berete. To je srečanje z Jezusom, z Jezusovo besedo. Ta svetilka srečanja z Jezusom v molitvi in po njegovi besedi, pa nam je zaupana v dobro vseh. Nihče se torej ne more umakniti v intimno gotovost lastnega zveličanja, ne da bi se zanimal za druge. Prava fantazija je verjeti, da nekdo to lahko, da bo lahko razsvetlil svojo notranjost. Fantazija je to. Resnična vera odpira srce k bližnjemu in spodbuja k konkretnemu občestvu z brati in sestrami, še posebej s tistimi, ki živijo v stiski.

 

Jezus, da bi nam razložil to držo, pove priliko o služabnikih, ki čakajo na gospodarjevo vrnitev, ko se bo vrnil s svatbe (prim. vv. 36-40) in tako predstavi še drugi vidik čuječnosti, to je, da smo pripravljeni na zadnje in dokončno srečanje z Gospodom. Vsak od nas se bo srečal, bo prišel do tistega dneva srečanja. Vsakdo od nas ima svoj datum tega dokončnega srečanja. Gospod pravi: 'Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor tistim!' (vv. 37-38). S temi besedami nas Gospod spomni, da je življenje hoja proti večnosti. Zato smo poklicani pomnožiti vse talente, ne da bi pri tem pozabili, da 'nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje' (Heb 13,14). S takšnega zornega kota postane vsak trenutek dragocen, zato je potrebno živeti in delovati na tej zemlji tako, da imamo nostalgijo po nebesih. Noge na zemlji, da hodimo po zemlji, delamo na zemlji, delamo dobro na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih.

 

Mi ne moremo povsem razumeti, v čem je to največje veselje, vsekakor pa nam ga da Jezus zaslutiti s primero gospodarja, ki najde ob svoji vrnitvi služabnike budne. Jezus pravi: 'Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel' (v. 37). Večno veselje v raju se bo izražalo takole: situacija se bo obrnila. Ne bomo več služabniki, torej, da bi mi stregli Bogu, ampak Bog sam nam bo stregel. To sedaj počne Jezus. Jezus namreč moli za nas. Jezus nas gleda in prosi Očeta za nas. Jezus nam sedaj streže, je naš strežnik. In to bo dokončno veselje, saj nas misel na končno srečanje z Očetom, bogatim z usmiljenjem, napolnjuje z upanjem ter nas spodbuja k nenehnemu prizadevanju za posvečevanje in za izgradnjo bolj pravičnega in bratskega sveta.

 

Devica Marija naj s svojo materinsko priprošnjo podpira to naše prizadevanje.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 11.8.2019)

Papež Frančišek: Potrebno je imeti noge na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih

Sveti oče ob 70. obletnici ženevske konvencije: Vojna in terorizem sta velik poraz človečnosti

 

Papež Frančišek prenovil Statut Ior-ja. Prihaja zunanji revizor