Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Hodita za menoj - kako?

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 47 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus začne delovati v Galileji (Matej 4,12-23)

 

Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini,  da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; v deželi smrtne sence, je zasvetila luč. Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.  Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

 

 

Hodita za menoj …

 

Verjetno nam v današnjem evangeliju v prvi vrsti pade v oči pogumen korak Simona in Andreja. Jezusov klic: Hodita za menoj! je videti izredno učinkovit. Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Zdi se neverjetno. A če pogledamo kasnejše obnašanje apostolov ima ta korak prvih dveh Jezusovih učencev zelo človeško ozadje. Kakšno?

 

Pričakovanja apostolov so bila zelo zemeljska. Med seboj so se prerekali, kdo bo prvi in najpomembnejši. Mati Zebedejevih sinov prosi Jezusa, naj poskrbi, da bosta sedela na desni in levi v njegovem kraljestvu. Na poti v Emaus učenca moledujeta, da sta skupaj z drugimi mislila, da bo rešil Izrael izpod rimske oblasti. Gotovo je bila vabljiva tudi Jezusova moč in njegov nastop. Torej iti za njim ni bilo najtežje, slediti mu v trpljenju, to je bilo težje, a tu se je zalomilo. Vsi, razen Janeza, so se razbežali. Peter ga je zatajil. Torej prvi pogumen odziv na povabilo, naj hodijo za njim ni bil pretirano poduhovljen in vzvišen. Šele po vstajenju, ko so prejeli Svetega Duha, so dojeli, za kaj gre. Do takrat je šlo pogosto za prestiž, za boljši položaj v družbi, za lažje življenje. V Svetem Duhu so na novo razumeli, kaj je tema in kaj luč. Spoznali so temo, v kateri so sedeli toliko časa. Šele tedaj so razumeli besede preroka: Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč. Dojeli so zgrešenost svojih predstav o temi in luči. To kar je bilo do tedaj luč – pomembnost, oblast, lagodje – so na novo razumeli kot temo. Ni bila več najpomembnejša politična in verska oblast, ampak notranja. Spoznali so temo greha, ki z rimsko oblastjo nima nobene povezave. Oblast greha: častiželjnost, tekmovalnost, požrešnost itd. so na novo dojeli kot temo svojega življenju. Jezus jih rešuje te oblasti z novo podobo ljubezni in vere, s pogledom v božje kraljestvo, ki prihaja in je že tu, če mu sledimo. Novo spoznanje teme in luči naredi apostole žive. Dotlej so bili le navidezni Jezusovi prijatelji in sopotniki od binkošti naprej so postali žive priče, resnični apostoli.

 

In kje smo mi? Hodimo za njim. To gotovo, saj o njem razmišljamo. Vendar zakaj? Ali pričakujemo privilegij zase ali je to moč za darovanje. Ko je pred skoraj dvesto leti v Parizu študent Friderik Ozanam zagovarjal vero pred nevernimi, so mu ti očitali, da je krščanstvo mrtvo. Ker je bilo v marsičem res, je s študenti začel s skrbjo za zapuščene ljudi po mestu. Ustanovil je Vincencijeve konference (pri nas danes mednarodna organizacija Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote), v katerih je zbiral zavzete laike, da bi živeli evangelij v ustvarjalni ljubezni in solidarnosti. Sam je tudi v politiko vnašal krščanske vrednote. Danes doživljamo bolj ali manj upravičeno kritiko, da je naša vera mrtva. Kaj bomo storili? Se bomo izmikali in rekli, skrb za drugega, ni moja skrb. Učenci so po začetni zagledanosti vase prešli v pričevanje, darovanje. Tudi prvi verniki so živeli polno: vse svoje so delili z vsemi, med njimi ni bilo nikogar v pomanjkanju. Kaj pa mi?

 

Naj bo današnji evangelij vsakemu izmed nas izziv, da se zazre v svojo hojo za Kristusom in se vpraša, zakaj hodimo za njim. Če bomo iskreni, bo gotovo vsak od nas ugotavljal, da premalo cenimo, to kar ob Jezusu prejemamo, da preveč skrbimo zase in premalo za druge. Pred nami je pot apostolov. Nič hudega, če smo na začetku. Vendar hudo je, če tam ostajamo. Naj bo današnje povabilo Jezusa: Hodita za menoj, resen izziv. Prosimo Gospoda, da bi tudi nam poslal Svetega Duha, ki bi nas iz zaverovanosti vase, premaknil v skrb za druge. Hodimo za njim in prinašajmo luč svetu, ki v veliki meri sedi v temi smrtne sence.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 47 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Že več kot dve desetletji mi ne da miru misel, da med nami živijo ljudje, ki obupujejo in jih ne opazimo, jim ne znamo priti naproti. Okrog 600 samomorov na leto, na tisoče odvisnikov od drog in alkohola, skoraj vsak drugi zakon se loči. Ali smo kristjani res priče luči, ki nam jo prinaša Kristus? Kje je ta luč? Se skriva pod mernik, čeprav vemo, da bi morala biti na svetilniku. Kaj ko bi v letu solidarnosti vendarle naredili kaj več? Zbiram ideje in spdbude, kako lahko to uresničimo.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 9 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Že nekaj časa se sprašujem o mojem odnosu z Jezusom in ugotavljam, da tudi tukaj ne gre brez koristi. Toliko časa je lepo delati za "druge" kolikor me ti drugi potrjujejo, opazijo rezultate mojega dela, se me veselijo ... Potem pa v trenutku vse delo izgubi smisel. Za koga pa želim pričevati? Tu je odgovor jasen - za Jezusa, ampak kako preraščati samoljubje? Vedno več je tukaj želje po iskreni molitvi in izročanju sebe v Njegove roke. Prošenj, da bi zmogla prepoznavati lastno revščino in z njo pristopati k drugim. Premalo verjamem, da je to kar mi Jezus ponuja resnično dobro. Za trenutek vznikne plamen gorečnosti za Njegovo besedo pa spet ugasne ali lenobno tli - kako ga ohranjati? Verjetno je to neprestan boj, za katerega se moram odločati, če je moj cilj Ljubezen, naproti kateremu si želim da bi (kljub vsemu) šli skupaj.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 21 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

"Jezusov klic: Hodita za menoj! je videti izredno učinkovit..."

Verjetno se vsak kdaj sreča z obdobjem, ko ga bolj močno preplavljajo temine, včasih prave smrtne sence. Kdaj drugič nas bolj bolijo stiske ljudi, s katerimi se srečujemo. Če se v takem trenutku srečamo z Jezusom - v prebiranju Božje besede, v molitvi ali pri bogoslužju, v zakramentu sprave..., prebudi v nas pravo navdušenje. Doživimo ga kot močno Luč, ki razsvetli naše temine; kot prepričljiv vzor, ki nas vabi za seboj; kot Odrešenika, od katerega pričakujemo ozdravljenja zase in za druge. V takšnem navdušenju tudi ni tako težko še koga pripeljati h Kristusu. Andrej je takoj po srečanju z Jezusom poiskal svojega brata Simona in ga navdušil zanj, Filip je našel Natanaela, Janez je gotovo pripovedoval o njem Jakobu...

Dokler sami na vemo, kaj bi pravzaprav počeli s svojim življenjem, se hitro navdušimo nad močnimi osebnostmi. Ker se bojimo teme, nas zelo privlači močna luč. Jezus pa že prva dva učenca, ki sta ob Jordanu navdušena pohitela za njim, ustavi in vpraša: Kaj iščeta?" Zanimivo, da sta odgovorila: "Gospod, kje stanuješ?" Kot da bi v imenu vseh nas odgovorila, da vsi pravzaprav iščemo dom - sprejetost, varnost, toplino, mir, nežnost, skratka živ in zdrav oseben odnos. Jezus te želje ne zavrne. Nasprotno! Ob njem se ustvarja dom. "Pridita in bosta videla!", ju povabi. Ko odnos raste, pa postaja nujno tudi vedno bolj zahteven. Če so v začetku za Jezusom drle množice, pride kmalu trenutek, ko ga začnejo vsi zapuščati. Neobremenjen s popularnostjo vpraša svoje najbližje prijatelje: "Ali hočete oditi tudi vi?" "H komu pa naj gremo?", pravi Peter. Ob tem mi prihaja na misel, da vsako obdobje rasti v odnosu zahteva vedno novo preverjanje - kaj iščem? Kar je bilo včeraj še povsem legitimna potreba - najti dom, varnost, toplino, mir..., je lahko danes že sebičnost, zapečkarstvo, lenoba, prezir do tistih, ki doma še niso našli in jih še preganjajo smrtne sence.

Ob veliki luči - Kristusu, se napajajo naše svetilke. Jezus pravi, da jih je treba postaviti na svetilnik, ne pod mernik ali pod posteljo. Vincencij, Ozanam, p. Pij. mati Terezija; Janez Pavel II. in še mnogi drugi so to razumeli in vzeli zares. Mogoče pa Sveti Duh prav zdaj tudi mene vleče izpod postelje.  

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Ob tem mi prihaja na misel, da vsako obdobje rasti v odnosu zahteva vedno novo preverjanje - kaj iščem? Kar je bilo včeraj še povsem legitimna potreba - najti dom, varnost, toplino, mir..., je lahko danes že sebičnost, zapečkarstvo, lenoba, ..."

Tudi jaz to doživljam. In mislim, da je ravno to tisto, kar pravi Peter, da je treba iti naprej. Najprej potrebujem dom, ko pa ga enkrat najdem, je nujno, da ta dom odprem tudi za druge. Sicer je moj cilj res samo sebična potreba po ugodju. Meni je to težko preraščati. Niti ne toliko v tem, da bi koga sprejela v "svoj" dom, ampak bolj v tem, da bi ga zmogla sprejeti potem, ko spreminja moje stare vzorce in navade, da bi ga videla v tem, kjer je. Da bi se odpovedovala svojim idejam in željam za dobro drugega. Da bi zmogla videti, da je pravzaprav to dobro zame, ...

Ja, Sveti Duh, pridi in nas napolni s seboj!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 51 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob tem premiku iz zaverovanosti vase v skrb za druge se sprašujem, kako poskrbimo za tiste, ki so nam najbližji. Že tukaj je potrebna odpoved sebi, za tiste, ki so nam blizu in jih imamo radi. Že tukaj je velikokrat žrtev težka in krivična. Če gledamo najprej sebe, je težko videti kaj naš bližnji potrebuje in mu to tudi dati; včasih je to sočutje, pomoč,… včasih pa opominjanje, strogost, vzgoja, …. Začnimo tukaj, z našimi najbližjimi in nadaljujmo s tistimi, ki nam niso tako blizu, ki so še bolj ranjeni in potrebni pomoči.

Kot pravi Peter, prosimo Gospoda, da bi v hoji za Njim iskali in našli moč za darovanje.  

 

 

 

 

»Prosimo Gospoda, da bi tudi nam poslal Svetega Duha, ki bi nas iz zaverovanosti vase, premaknil v skrb za druge. Hodimo za njim in prinašajmo luč svetu, ki v veliki meri sedi v temi smrtne sence.«

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 21 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

"Meni je to težko preraščati..."

Lepo, Nuša! Sva že dve, ki nama je težko. Postane takoj lažje, a ne ;-). Pa opaziva, da sta pred nama Marijana in Peter in da enako doživlja tudi Tamara in gotovo še cela vrsta drugih. Bi rada spoznala junaka, ki si upa trditi, da to ni težko. Če pa je kje kakšen tak, pa verjetno še nikoli ni zastavil svojega življenja za to, da bi komu pomagal zapustiti dolino smrtne sence. Jezus je prav zato prišel med nas in kaj smo naredili z njim? Vedno težje mu je bilo. Enkrat je glasno vzdihnil: "Neverni in popačen rod. Doklej bom pri vas, doklej vas bom prenašal!" Od strahu se je tresel in od groze trepetal, ko je začutil, kam ga bo pripeljalo darovanje za druge... Včeraj smo obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla. Prav neverjetno je, kaj vse je moral pretrpet zaradi zvestobe Kristusu. Da tudi njemu ni bilo lahko, smo slišali danes, ko smo pri sv. maši poslušali berilo iz njegovega pisma Timoteju:  "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč." (2 Tim 1, 7-8) Vsako resnično darovanje je umiranje - svojim predstavam, svojim željam in načrtom in boli. Vendar že v naših majhnih "smrtih" doživljamo, kako nas ljubezen prebuja v novo življenje in iz tega se počasi učimo biti velikonočni kristjani. Naš Učitelj je zaradi brezpogojnega darovanja za nas končal na križu, zaradi brezpogojne ljubezni pa je bil obujen od mrtvih. Nad ljubeznijo dolina smrtne sence nima nobene oblasti. Meni je zaradi tega spoznanja zelo lepo bit s Kristusom, pa čeprav je kdaj zelo težko.