Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Jaslice in božičnica 2012

Dvignimo glave in se veselimo odkupitve, Jezus, naš Odrešenik prihaja. Dvignimo glave od vsakdanjih življenjskih skrbi, zgrešenih predstav, hlastanja po užitku. Odprimo svoje srce njemu, ki se je za nas rodil ubog in reven, da bi mi razumeli, kaj je pravo bogastvo. Rodil se je v hlevu, da bi bili mi zadovoljni tam, kjer živimo. Rodil se je slaboten, da se ga ne bi bali. Rodil se je v našem življenju, da bi bil z nami, da bi nam bil vedno ob strani. Odprimo mu svoje ranjeno srce. On se veseli vsakega izmed nas. Njegovi smo, njegovi ljubljeni otroci.

Skozi adventni čas sem razmišljala, da se bom Jezusovega rojstva lahko veselila edino tako, da si bom priznala in sprejemala svojo grešnost. Trma, užaljenost in zgrešene predstave o popolnosti in ljubezni pa so na tej poti majhnosti in šibkosti ovire, preko katerih moram zlesti. Zakaj? Ker želim zahrepeneti po lepšem življenju, življenju v ljubezni. Ker me bo samo takšno življenje osrečilo. A vendar to sàmo vem in razumem, ker sem se tega naučila. V resnici pa mi je čisto v redu tukaj, kjer sem; v svoji hiši, na svojem kavču, v svojih predstavah.

Želim si, da bi ob letošnjem božiču, ob bornih jaslicah, v katere je bil položen moj Odrešenik, lahko začutila uničujočo moč greha in bi mi bilo zanj resnično žal. Potem se bom lahko vzravnala in dvignila glavo ter se veselila odkupitve, ki se približuje.

 

 

 

Ko se zagledam vase in pozabim, zakaj sem sploh tu, začnem hiteti in bloditi.

V glavi imam samo to, kaj moram še storiti, kdaj sem s kom zmenjena, kaj me še čaka, ali bom utegnila, kaj bodo drugi rekli, če mi ne uspe vsega pripraviti, kako speljati vse v pravem času, bo dovolj dobro itn.
Vse to me počasi izčrpava in namesto umirjenosti, se v meni nalaga živčnost, raztresenost, obup in nemir. Na koncu ostanem sesuta, ker vsega ne zmorem.

Takrat pa se ustavim.  Zavem se, da rinem z glavo skozi zid tam, kjer to ni potrebno. Svoj pogled dvignem k Bogu. Tako majhen, nebogljen otročiček v jaslicah, ki steguje svoje ročice proti meni. Z nasmehom na obrazku, kot bi mi hotel reči: »Hej, tukaj sem! Kot hodiš, kam gledaš. Saj sem tu! A me ne vidiš?«
V meni se na novo prebudi mir in veselje. Na novo zaživim. Spet vidim jasno cilj pred seboj.

Tu sem za drugega, ne zase. To me izpolnjuje, to mi daje smisel, da živim.

 

 

Ko pogledam na svoj dan kjer nisem vzdignila pogleda k Jezusu, vidim, da sem padala v vse glavne grehe; torej napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, lenobo, požrešnost in jezo. In ko to vidim, me boli, da to počnem. In vedno znova se sprašujem zakaj to delam? Zakaj blodim po svoje? Odgovor najdem v tem, da me ne vodi ljubezen, ne do sebe, niti do bližnjega, še najmanj pa do Boga.

Ko pa za temelj mojega življenja postavim Njega in k njemu vzdigujem pogled sem ljubljena in lahko ljubim. Jezus se ni rodil v bogastvu, kjer bi bilo tam vsega dovolj. Rodil se je v revščini. Tako se tudi sama z njim ne morem srečati in dvigniti pogleda k njemu v napuhu, jezi,  lenobi,… ker tam ni prostora zanj. Le v ljubezni in lastni revščini se lahko z njim srečam.

Če bi uspela dvigniti pogled, bi bil moj vsakdan drugačen. Potekal bi v zaupanju, da se vse odvija, kot je najbolj prav. Začela bi ga redno, vedno ob isti uri, z molitvijo. Ne bi je prelagala na kasneje in ne bi tvegala, da si na koncu zanjo sploh ne bom vzela časa. Postala bi moj izvir moči. Tako pa je vsak dan znova potopljen v obup in krivico, da sem pospravljala, pa je vseeno razmetano, da sem si želela vzeti čas za hčerko, pa naju je neprestano prekinjalo zvonjenje telefona, da si ne morem v miru vzeti časa za to ali ono, da se delo zavleče v noč. Ves čas živčno premlevam, česa ne smem pozabiti, kaj vse moram še narediti in se tako izgubljam v svojemu svetu, kjer ni prostora za človeka. Zdrznem se, ko vidim, da sem tako zatopljena v svoje zemeljske skrbi, da ob prihodu celo pozabim na pozdrav. Ko bi uspela dvigniti pogled, bi lahko začutila, da moj cilj ni mirno, brezciljno posedanje v pospravljeni dnevni sobi, temveč Bog v mojih bližnjih. Naučila bi se, da je življenje lepo, ko je živo in ne ko je njegov edini cilj lagodje.

Božje Dete, ki prihajaš v naš vsakdan, pomagaj mi zaživeti za stvari, ki so zares pomembne!

 

 

Večkrat se mi v življenju zgodi, da mi postane vse brez smisla. Stvari, ki se mi zgodijo, so mi krivične. Bolečina, ki jo doživljam me potisne v obup. Počasi postanem jezna na ljudi, ki so okoli mene, ker se jim take stvari ne dogajajo. Jezna sem kmalu tudi na Boga. Mislim si, da se Jezus gotovo ne zmeni zame, krivim ga za vse moje rane in za mojo žalost.

Ko se pa zavem, da ne bom s takim trmarjenjem prišla daleč, oziroma, bom samo še bolj obupana in sesuta, zberem pogum in se zatečem v molitev, cerkev. Če sem po eni strani še tako jezna na Njega, vem, da bom pri Njem našla odgovore in tolažbo. Tudi če v takih trenutkih ne razumem kaj Bog od mene zahteva in ne vidim smisla v trpljenju, čutim, da bom potem zagledala luč. Čutim, da me kljub vsemu Bog ima rad. saj Bog, ne samo da je ljubezen, ampak me osebno ljubi, do take mere, da je dal svoje življenje zame. Vzel je nase vsak moj krik in  vsako mojo solzo.

Samo izkušnja srečanja z Jezusom me lahko vzdigne od duševne smrti do polnega življenja, samo On lahko zaceli vse moje rane, če so še tako globoke.

Hvaležna sem, da vsak dan prihaja zame, deli svojo ljubezen in me vodi skozi temne dni do luči.