Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n30 Jezus, neustavljiv kritik

5 replies [Last post]
Peter Žakelj
Offline
Last seen: 9 hours 34 min ago
Joined: 10.01.2011

Prilika o farizeju in cestninarju

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lk 18,9-14

 


 

Jezus, neustavljiv kritik

 

Jezus s svojimi kritikami zagotovo zbuja odpor. Vedno znova pred urejene, uglajene vernike postavlja javne grešnike, cestninarje, Samarijane in prostitutke. V kom naj bi ne zbudil odpora ob takšnem miselnem obratu? Na enkrat je v njihovi shodnici vse narobe. Na enkrat je vse, kar je bilo do včeraj dobro, slabo. Ljudje se zagotovo sprašujejo, kako jih sploh more primerjati z javnimi grešniki, saj vendar oni niso takšni, kakor drugi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, cestninarji itd.

Poleg tega pa, zakaj jih vsaj malo ne pohvali. Zakaj v evangelijih ne beremo, kako Jezus pohvali vse, ki tako čudovito skrbijo za tempelj, vzdržujejo red, vodijo lepo bogoslužje, skrbijo za prenašanje verskega in moralnega nauka iz roda v rod itd. itd. Zakaj Jezus hvali ubogo vdovo, ki je dala en sam novčič; pa prostitutko, ki ji reče – veliko si ljubila, veliko ti je odpuščeno, pojdi in ne greši ve; in Samarijana, ki se je usmilil reveža ob poti in zanj poskrbel… Zagotovo so namreč bili tudi revni, ki so kradli, prostitutke, ki niso veliko ljubile in Samarijani, ki se niso zmenili za ljudi okrog sebe.

Jezus gotovo noče biti krivičen do farizejev in pismoukov, do vernih judov. Vidi pa, kako strupena je logika elitizma. Takoj, ko nekdo misli, da je nekaj več kot drugi, je konec z njegovo ljubeznijo in z njegovo rastjo. Jezus se ne zadovolji s kopico dobrih dejanj. On hoče naše srce. Hoče, da ljubimo in da si ves čas prizadevamo za rast v ljubezni. On noče mrtvih ljudi, ki so se ustavili na nekaterih položajih ali pri določenih držah – hoče ljudi, ki iščejo, stremijo za ljubeznijo in popolnostjo. Zato mu je več vredna prostitutka, ki kljub grešnemu življenju še vedno išče ljubezen, hrepeni po lepem in dobrem, čeprav tega ne najde. Bolj je vesel Samarijana, ki se ni zaprl v svoj svet in vidi bližnjega, kot duhovnika in levita, ki ne vidita nikogar okrog sebe, in zanju obstajajo le pravila in obredi.

Da bi Jezus v nas prebudil življenje, je v kritiki neustavljiv. Če ga danes srečamo v človeku, gotovo večina reče – ta človek je nemogoč. Nikoli ni zadovoljen, vedno mora kritizirati, nobena stvar mu ni prav ipd. Da se razumemo, govorim o pošteni kritiki, ne o kritizerstvu in neprestanem godrnjanju. Govorim o kritiki, ki v sebi nosi hrepenenje po boljšem, lepšem in se ne zadovolji s povprečjem. V zakonskem, družinskem življenju, v Cerkvi in družbi, povsod je najboljša obramba, če rečete – kaj težiš, nikoli ti ni prav, vedno mora biti po tvoje ipd. Tako se običajno utiša vsakega človeka. Sozakonec umolkne in se umakne; otroci utihnejo in si mislijo svoje; verniki utihnejo in se navadijo nemogočih duhovnikov itd. itd. Vse utihne in se utopi v povprečnosti.

V današnjem evangeliju vidim za vsakega od nas izziv k doslednosti v iskanju resnice. To iskanje v nas zahteva kritičnost. Najprej se moramo ustaviti pri sebi in gojiti kritičnost do sebe, kritičnost za dobro, ne zato, da bi bili v sebi nesrečni. Kot vidimo v priliki, se moramo postavljati pred Boga in primerjati z njim, ne s svojimi bližnjimi. Pred Bogom bomo vedno odkrili svojo majhnost – kako daleč smo od ljubezni, ki je pripravljena dati življenje za svoje bližnje, prenašati krivico brez godrnjanja ipd. Ko smo kritični do sebe, se mora kritičnost nadaljevati v odnosu do naših bližnjih. Ta je lahko poštena le, če je v nas res močno hrepenenje po odnosu z bližnjimi, če je bližnji dar in nas boli, ko ne raste, ko se izgublja v praznih držah in predstavah. Pri tem se vsekakor ne smemo ustaviti ob očitkih, ki jih nikoli ne bo manjkalo. Želja po ljubezni in naši skupni rasti mora premagovati vsake napade in očitke.

In spet smo pri molitvi. Brez molitve, brez tesne povezanosti z Bogom je nemogoče vztrajati v drži, ki je podobna Jezusovi. Kdo bi se trudil zato, da bo nazadnje križan? Pa vendar je pot ljubezni mogoča, naj nam pri tem pomaga molitev in varstvo naše Nebeške matere Marije.

 

Janja Kobal
Offline
Last seen: 5 weeks 3 days ago
Joined: 02.02.2019
Mene nagovarja tale misel: "Ni dovolj kopica dejanj, Jezus hoče naše srce."

Zame to pomeni, da ne rabim delati kljukic, kaj vse sem (dobrega) naredila, in več kot jih je, boljše je, ampak dosledno vsak dan vsako situacijo živet in biti pri stvari in imeti v mislih, da iščem resnico, ki osvobaja.

Gospod, prosim te, pomagaj mi pri doslednem iskanju resnice.
s. Slavica Lesjak
Offline
Last seen: 7 hours 46 min ago
Joined: 13.01.2011

»Jezus gotovo noče biti krivičen do farizejev in pismoukov, do vernih judov. Vidi pa, kako strupena je logika elitizma. Takoj, ko nekdo misli, da je nekaj več kot drugi, je konec z njegovo ljubeznijo in z njegovo rastjo. Jezus se ne zadovolji s kopico dobrih dejanj. On hoče naše srce. Hoče, da ljubimo in da si ves čas prizadevamo za rast v ljubezni. On noče mrtvih ljudi… Da bi Jezus v nas prebudil življenje, je v kritiki neustavljiv… V današnjem evangeliju vidim za vsakega od nas izziv k doslednosti v iskanju resnice. To iskanje v nas zahteva kritičnost. Najprej se moramo ustaviti pri sebi… Ko smo kritični do sebe, se mora kritičnost nadaljevati v odnosu do naših bližnjih. Ta je lahko poštena le, če je v nas res močno hrepenenje po odnosu z bližnjimi, če je bližnji dar in nas boli, ko ne raste… In spet smo pri molitvi. Brez molitve, brez tesne povezanosti z Bogom je nemogoče vztrajati v drži, ki je podobna Jezusovi. Kdo bi se trudil zato, da bo nazadnje križan? Pa vendar je pot ljubezni mogoča, naj nam pri tem pomaga molitev in varstvo naše Nebeške matere Marije.«

Te zgornje misli me v pridigi posebej nagovarjajo. Najprej pa sem se ustavila ob 'imenu', ki do zdaj še nisem slišala, da bi ga kdo nadel Jezusu: 'Neustavljivi kritik'. In vendar Jezus to v resnici je, kot so bili pred njim vsi starozavezni preroki, a še z veliko večjo močjo in oblastjo, tako da so se njegovi poslušalci čudili: »Kaj je to, nov nauk z oblastjo?«, »Doslej še nihče ni tako govoril!«, »Kdo ti daje oblast, da smeš tako delati?«…

Pomislila sem, da mu Marija v tem ni podobna, pa sem, takoj, ko sem v mislih preletela dogodke, ki jih poznamo iz njenega življenja, ugotovila, da se motim. Dvanajstletnega Jezusa v templju kara: »Otrok, zakaj si nama to storil?, Tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala!« A, ker je Marija žena pristnih odnosov, je takoj pripravljena tudi sprejeti kritiko: »Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«… Na svatbi v Kani spet vidimo Marijino živost, zavzetost, skrb za dobro, zato ne more, da ne bi stopila do Jezusa in ga opomnila: »Vina nimajo!« Ni užaljena, ko bi lahko Jezusov odgovor razumela kot kritiko, naj se ne vtika v stvari, ki se je ne tičejo, ampak takoj dojame Jezusov pouk: nismo mi tisti, ki bomo Bogu določali, kdaj in kako naj deluje, ampak moramo sebe razpoložiti za sprejemanje njegovih načrtov. Zato Marija takoj pohiti k strežnikom z opominom: »Karkoli vam reče, storite!«… In to poslanstvo Marija ohranja skozi vso zgodovino Cerkve. Pri vseh prikazovanjih opominja, naj vendar poslušamo njenega Sina, svari pred grehom, vabi k spreobrnjenju, k molitvi, postu in zadoščevanju…

»Neustavljiv kritik« je v našem času tudi papež Frančišek, zato ni čudno, da ima vedno več nasprotnikov. Naj njega in nas vse Sveti Duh vodi in Marijina priprošnja podpira v doslednosti v iskanju Resnice!

Iz papeževe nedeljske pridige me še posebej nagovarja tale misel:

»Korenina vsake duhovne napake, kakor so učili starodavni menihi, je ta, da se imamo za pravične. Imeti se za pravične, pomeni pustiti Boga, ki je edini pravični, pred hišo. Zelo je pomembna ta začetna drža, ki nam jo Jezus kaže s protislovno primerjavo, ko v priliko vključi najbolj pobožno in vdano osebo tistega časa, farizeja, in največjega javnega grešnika, cestninarja. In sodba se obrne: tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Če iskreno pogledamo vase, v vseh nas vidimo oba, farizeja in cestninarja. Malo smo cestninarji, saj smo grešniki, in malo farizeji, ker smo domišljavi, sposobni samoopravičevanja, smo eksperti v tem, da se opravičujemo! Pri drugih pogosto deluje, pri Bogu pa ne. Molimo… za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, notranje ubogi. Tudi zato nam dobro dene obiskovanje ubogih, da bi se spomnili, da smo ubogi; da bi se spomnili, da Božje zveličanje deluje le v ozračju notranjega uboštva.«

 

Tjaša
Offline
Last seen: 9 hours 45 min ago
Joined: 01.11.2011

Cela pridiga me zelo nagovarja najbolj pa tale misel:

Da bi Jezus v nas prebudil življenje, je v kritiki neustavljiv.

ter tale:

V današnjem evangeliju vidim za vsakega od nas izziv k doslednosti v iskanju resnice. To iskanje v nas zahteva kritičnost. Najprej se moramo ustaviti pri sebi in gojiti kritičnost do sebe, kritičnost za dobro, ne zato, da bi bili v sebi nesrečni. Kot vidimo v priliki, se moramo postavljati pred Boga in primerjati z njim, ne s svojimi bližnjimi. Pred Bogom bomo vedno odkrili svojo majhnost – kako daleč smo od ljubezni, ki je pripravljena dati življenje za svoje bližnje, prenašati krivico brez godrnjanja ipd.

Gospod, pomagaj mi to dojeti in živeti.

nuša
Offline
Last seen: 4 weeks 4 days ago
Joined: 10.01.2011

V današnjem evangeliju vidim za vsakega od nas izziv k doslednosti v iskanju resnice. To iskanje v nas zahteva kritičnost. Najprej se moramo ustaviti pri sebi in gojiti kritičnost do sebe, kritičnost za dobro, ne zato, da bi bili v sebi nesrečni.


Tudi mene nagovarja ta pridiga in se najdem v farizejih, ki čakajo, da jih bo Jezus pohvalil, ki ne prenesejo kritike in ne vidijo svojega greha. Do sebe nisem kritična, zato ne rastem v dobrem in očitam tistim, ki "težijo", zakaj so tako grozni, ker hočejo, da bi iz sebe naredila nekaj več.


Gospod, pomagaj nam, da bi se ustavljali pri sebi in bili kritični do sebe, da bi tako lahko rasli v dobrem.

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Urska Cuk
Offline
Last seen: 6 hours 58 min ago
Joined: 18.08.2013

Hvala za to pridigo. Večkrat sem že prebrala vse skupaj in me nagovarja kar nekaj stvari.
Najprej sem se ustavila pri prvem stavku iz evangelija in sicer ob nekaterih, ki so zaupali vase, da so pravični in so zaničevali druge ... Ob tem sem pomislila na "moj prav", ki ga tako prevečkrat in zelo poveličujem ... Bolj kot ga uveljavljam, bolj padam v luknjo in iz vseh odnosov.

Prosim Boga ponižnosti, da bi imela pred očmi nalogo, da bi v molitvi in pri drugih preverjala "svoj prav". 

Dalje me je nagovorila misel o doslednosti v iskanju resnice in to, da se moramo najprej ustaviti pri sebi, gojiti kritičnost do sebe. Kaj mi koristi, če vidim vse iveri v očeh svojih bližnjih, pri sebi pa ne. Na ta način sem samo farizejsko hinavska. Če pomislim na to, kako dajem razne opomine, v resnici vem, kdaj bi se nad drugim povzdignila in kdaj so res iz ljubezni in v želji, da bi drugi šel naprej.
Slednji opomini so navadno sad nekega mojega truda pri isti stvari ali pa še bolj, truda mojih bližnjih, ko so za isto stvar opominjali mene in sem se Bogu hvala odločila, da jim sledim.

Ustavljam se še od primerjanju ... nekako mi še ne gre v glavo, kako naj se primerjam z Bogom. Ob njem res vedno odkrijem svojo majhnost, grešnost in sem potem (sama zase) en sam nič v primerjavi z Njim. Naj še tako zelo ljubim in se trudim, mu še vedno ne sežem niti do gležnjev ... v zmotni želji po tem, da bi bila pomembna (kakor Bog), priznam, da se vprašam, čemu bi se trudila ... A nista tudi Adam in Eva ravno tu pogrnila na celi črti?

Tako čudna in neverjetna mi je ta logika, da ima nas ima Bog rad prav take kot smo in smo na koncu zanj še vedno dragoceni ter v celoti skrbi za nas. Čudno mi je, da nas je prav take, grešne, izbral za svoje sodelavce.