Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Duhovnik v stiku s svojim ljudstvom

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 36 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Prepričan sem, da se Cerkev ne bo podrla… Kaj je za duhovnika ali škofa napor? Gotovo vsi poznate napor dela, ki ga občutite zvečer, ko ste utrujeni in greste pred tabernakelj pozdravit Gospoda. Slednje je nujno vedno! Ko je nek duhovnik v stiku s svojim ljudstvom, se napreza. Ko pa duhovnik ni v stiku s svojim ljudstvom, se prav tako napreza, vendar slabo, in da lahko zaspi, mora vzeti tableto. Obstaja tudi nek 'končni napor'. Ta se vidi pred zatonom življenja, kjer je temna luč in nekoliko svetla tema. V tistem trenutku pride napor, medtem ko bi moralo priti zmagoslavje. To se zgodi, ko duhovnik pogleda nazaj na prehojeno pot, ko pomisli na odpovedi in se vpraša, če se ni morda zmotil, če ni bilo njegovo življenje zgrešeno. To je napor srca. Duhovnik, ki doživi to izkušnjo, lahko le moli, in sicer vse dokler ne zaspi pred tabernakljem. Obenem pa lahko tudi išče bližino drugih duhovnikov in predvsem škofov.

 

Mi škofje moramo biti blizu duhovnikom, izkazovati moramo ljubezen do bližnjega in najbližji so duhovniki. Škofu so najbližji duhovniki in duhovnikom mora biti najbližji škof. Čas napora srca je tako najpomembnejši trenutek bližine med škofom in duhovniki, saj gre za trenutek brez besed, kajti za ta napor besede ne obstajajo…

 

V pastoralni službi ne smemo pomešati 'ustvarjalnosti' z 'narediti nekaj novega'. Ustvarjalnost pomeni iskati pot za oznanjevanje evangelija in to ni lahko. Ne pomeni namreč le nečesa spremeniti. Ustvarjalnost prihaja od Duha, do nje pride preko molitve in pogovora z ljudstvom. Gre za premagovanje ovir in iskanje novih poti. Gre za pastoralno spreobrnjenje. Potrebno je iskati trenutke sprejema, ko verniki iz takega ali drugačnega razloga pridejo v župnijo. Potreben je prisrčen sprejem. Kdor pride v cerkev, se mora počutiti doma, počutiti se mora dobro in ne izkoriščano…«

 

Na vprašanje, kako bi sedaj kot papež opredelil samega sebe, je Frančišek odgovoril:

»Počutim se duhovnika, res. In za to sem Gospodu hvaležen. Strah bi me bilo počutiti se malo bolj pomembnega. Kajti hudič je zvit. Hudič daje občutek oblasti. Če boste kdaj videli, da sem se spremenil, mi to povejte, in če ne bo šlo zasebno, me kar javno opomnite, naj se spreobrnem.

 

Duhovnik se mora vedno spominjati svoje prve ljubezni, Jezusa. Cerkev, ki bi izgubila ta spomin, je elektronska, nima življenja. Usmiljeni duhovnik je tisti, ki ni ne prestrog in ne preveč popustljiv, tisti, ki pove resnico, a obenem doda: 'Ne boj se, dobri Bog nas čaka.' Duhovnik mora vedno spremljati na poti, kajti do spreobrnjenja lahko pride kvečjemu med potjo. Resnica Boga je ta resnica, recimo da dogmatska - izreči besedo ali moralno zahtevo, toda pospremljeno z Božjo ljubeznijo in potrpežljivostjo.«

Zadnja tema, ki jo je med srečanjem z duhovniki še izpostavil papež Frančišek, pa je problem ničnosti zakona. Prav ta tema je ena izmed bivanjskih periferij in pri tem nikakor ne gre zgolj za vprašanje, ali nekdo sme pristopiti k obhajilu ali ne. Cerkev ima veliko odgovornost do družin, ki živijo v taki situaciji, je poudaril papež in povedal, da bo ta problem na programu srečanja skupine osmih kardinalov v prvih dneh oktobra in tudi tema pogovorov na prihodnji škofovski sinodi.

(Papež Frančišek na srečanju z rimskimi duhovniki, 16.9.2013)

 

 

  

Papež Frančišek rimskim duhovnikom: Reči resnico, pospremljeno z Božjo ljubeznijo in potrpežljivostjo