Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Duhovnik - človek usmiljenja in sočutja

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 36 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Duhovnik je človek usmiljenja in sočutja, je blizu ljudem in je služabnik vseh. Jezus je hodil po mestih in vaseh ter srečeval ljudi. Do njih je gojil posebno držo usmiljenja: videl je množice in so se mu zasmilile, kajti bile so 'izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja' (Mt 9,36). Duhovniki morajo kot služabniki Cerkve ohranjati živo sporočilo Božjega usmiljenja, predvsem s pridiganjem ter z gestami, znamenji, pastoralnimi izbirami, kot je: postaviti na prvo mesto zakrament sprave in obenem tudi dela usmiljenja.

 

Kaj za duhovnike pomeni usmiljenje? Bližino in služenje. Duhovniki so ganjeni pred ovcami kot Jezus, ko je videl utrujene in onemogle ljudi kot ovce brez pastirja. Jezus je poln nežnosti do ljudi, predvsem do izključenih oseb, do grešnikov, do bolnih, za katere nihče ne skrbi. Po podobi dobrega pastirja je tako duhovnik človek usmiljenja in sočutja, blizu je svojim ljudem in je služabnik vseh. Kdor je v življenju ranjen, lahko pri duhovniku najde pozornost in posluh. Usmiljenje pa lahko duhovnik pokaže predvsem pri spovedovanju. Izrazi ga s celotno svojo držo, z načinom, kako sprejme osebo, kako posluša, svetuje in daje odvezo. A vse to izvira iz tega, kako duhovnik sam živi zakrament sprave. Duhovnik je poklican, da se nauči imeti srce, ki zna biti ganjeno. Lepa je podoba Cerkve kot 'poljske bolnišnice'. Danes je namreč velika potreba po zdravljenju ran, mnogih ran. Veliko ljudi je ranjenih, veliko je materialnih problemov, škandalov … ljudje, ki so jih ranile iluzije tega sveta … Mi duhovniki moramo biti blizu tem ljudem. Usmiljenje najprej pomeni, zdraviti rane.

 

Usmiljenje ni ne prizanesljivost ne rigidnost. To sta dve skrajnosti, ki nista dobri. Normalno je, da med spovedniki obstajajo razlike v stilu, a razlik ne sme biti glede bistva, to je, glede zdravega moralnega nauka in usmiljenja. Niti duhovnik, ki popušča, niti tisti, ki je zelo strog, ne pričujeta o Jezusu Kristusu, kajti ne eden ne drugi ne poskrbi za osebo, ki jo je srečal. Strog spovednik si umije roke: le na videz je usmiljen, v resnici pa ni zares vzel problema tiste vesti, da bi zmanjšal greh. Resnično usmiljenje poskrbi za osebo, pozorno jo posluša, s spoštovanjem in resnico pristopi k njeni situaciji in jo spremlja na poti sprave. Zares usmiljeni duhovnik se obnaša kot usmiljeni Samarijan, kajti njegovo srce je zmožno sočutja, je Kristusovo srce.« (Papež Frančišek rimskim duhovnikom v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 6.3.2013)

 

 

 

Papež rimskim duhovnikom: Duhovnik je človek usmiljenja in sočutja