Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Duhovne vaje študentske skupine - Kako naj se uresničim?

Študentje študentskega doma Vincencij smo se skupaj z ravnateljem Tilnom v začetku marca odpravili na duhovno obnovo na Mirenski Grad, ki jih je vodil Peter Žakelj. Tam smo se pridružili študentski skupini, ki deluje na Mirenskem Gradu.

Skupaj smo se zbrali mladi, s čisto različno zgodovino, izkušnjami… S pomočjo te raznolikosti smo lahko rasli in se med seboj povezali. Petek smo namenili razmišljanju o različnih področjih naših življenjih. Ustavili smo se pri ciljih, ki smo si jih zastavili v preteklosti in kako smo jih uspeli uresničevati. Pomislili smo, česa se v našem vsakdanu veselimo (študij, odnosi, šport, glasba…) in kaj želimo še uresničiti. Ko vemo, za čim težimo, se lažje podamo na pot uresničitve le-tega. V študentskih letih se tudi osamosvajamo iz primarne družine, zato smo pomislili tudi na naš odnos do staršev, oblikovanje naše osebnosti. Ugotavljali smo, da dela nikoli na zmanjka ne na čustvenem, ne na telesnem in ne na duhovnem področju, včasih se nam le pogled na delo zamegli.

V soboto, ko smo imeli pred očmi naše cilje, smo se napotili naprej k iskanju odgovorov na to, kako biti uresničen moški/uresničena ženska. Pri tem nas je spremljalo uvodno premišljevanje Jasona Everta, ki je povzel papeževe besede: »Bog je ljubezen (1 Jn 4,8) in človeško naravo moškega in ženske je ustvaril po svoji podobi. Moški in ženske so torej ustvarjeni po podobi Ljubezni. Že zasnova moškega in ženskega telesa kaže na to, da sta ustvarjena drug za drugega. Nobeno od njunih teles samo po sebi nima smisla, brez drugega. Telo ženske je narejeno za telo moškega – da sprejme vase dar življenja. Telo moškega je ustvarjeno za telo ženske, da postane zanjo dar, ki poraja življenje. namesto, da bi dajali, se moški velikokrat poslužujejo jemanja. Namesto, da bi sprejele dar življenja od moškega, se veliko žensk boji lastne plodnosti.« V manjših skupinicah smo razmišljali, kako biti dar drug drugemu in kaj pomeni pravo in popolno darovanje. Dar smo lahko takrat, ko sebe sprejmemo za dar, ko smo Darovalcu (beri: Bogu J) hvaležni, da nas je ustvaril z ljubeznijo, za katero smo poklicani, in jo tako tudi mi podarjamo naprej.

Pogovarjali smo se tudi o moški in ženski različnosti, ki ne sme biti razlog prepada med spoloma, ampak ravno nasprotno. Biti mora njuna vez, ki ju bogati – drug drugega s svojo različnostjo dopolnjujeta in to jima prinaša veselje, da sta skupaj. Ženska naj bo ženska s svojo šibkostjo, milino, rahločutnostjo, potrpežljivostjo … in naj si ne želi posnemati moških lastnosti, da bi jim postala »enaka«. S tem razvrednoti svojo ženskost, hkrati pa moškim »krade« njihovo moškost. Ženska naj bo posoda Božje ljubezni, saj je njeno telo mehkoba in nežnost; naj bo kraljica, ki obvladuje svoje strasti; naj se trudi za čistost in tako daje spolnosti mesto popolne, nesebične in darovanske ljubezni; in naj bo lepa, kajti njena lepota izvira iz Božje prisotnosti v njej – če ženska ceni svojo lepoto in razume, kako jo ceni Bog, hoče, da jo tako gledajo tudi moški.

Tudi moški je poklican, da iz sebe naredi dar za druge, da se žrtvuje za dobro drugih, ne pa da druge žrtvuje za lastno korist. Moški je tisti, ki se iz ženske rodi – če se ji bo približal z globoko ljubeznijo, bo ljubljen in bo sebe spoznal v celoti, ob njej pa se bo lahko odpočil. Moški naj bo odločen, saj je nenadomestljiv v tem, da odločno postavlja jasne meje, razmejitve in zahteve. Prav tako naj se uči biti »služabnik« – kajti moč, da obvladuje, postane pristna, ko se nauči služiti, umirati sebi (ko ubija ego). Notranji red, disciplina in jasen cilj pa naredijo moškega za vojaka, ki ve, kaj hoče.

Svojo požrtvovalnost (kavalirsko moškost) so fantje pokazali še isti dan, ko so spekli odlične pice J. Te smo po popoldanskem sprehodu in globokih pogovorih, bile še kako vesele.

V nedeljo smo zaključili s pogovorom o tem, kako biti kristjan v vsakdanjem hitenju, delu in vsemu kar nas čaka na naših poteh. Kako našo vero živimo in kako bi jo bilo prav živeti.

 

Med vikendom smo gradili odnose med nami in z Bogom pri sv. mašah, pogovorih, molitvah, pesmimi in družabnim večerom. Na koncu pa smo podrobneje spoznali velike reči, ki jih Gospod dela na Mirenskem Gradu in z veseljem v duši odšli domov.