Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Božje jagnje, ki nas rešuje grehov

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 53 min 17 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Božje Jagnje (Jn 1,29-34)

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. 31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

 

Božje jagnje, ki nas rešuje grehov 

Janez Krstnik je navdušen vzkliknil: »Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« Ta božja moč, ki jo Janez začuti, ga navdaja z novim veseljem in elanom. Kaj je večjega kot to, da prihaja nekdo, ki nas bo rešil greha! To je drža Janeza Krstnika, ki je vedel le malo ali nič o Jezusu. Vse, kar je poznal, je bilo sklepanje iz preroških napovedi. Dva tisoč let za tem vemo o Jezusu in o njegovem delovanju mnogo več kot takrat Janez. Navdušenja pa je mnogo manj ali pa nič. Raje trdimo, da greha ni. Tako tudi Odrešenika ne potrebujemo. Greh sploh ni problem. Težavo nam povzročajo naše materialne skrbi, teh je vedno več, pa čeprav je življenjski standard višji kot kdajkoli. No, materialnih skrbi nas Jezus ne bo rešil. Rešil nas bo greha, če si ga bomo priznali in v Jezusu videli Odrešenika.

 

Dovolj bo, če si iskreno ogledamo le glavne grehe, ki smo jih elegantno preimenovali. Če si jih spet priznamo, bomo z lahkoto navdušeni nad Odrešenikom. Poglejmo, v kaj nas zavajajo grehi, v čem so problem in kaj nam Jezus prinaša. Napuh smo preimenovali v ambicioznost, lakomnost v podjetnost, nečistost v intimnost, nevoščljivost v konkurenco, požrešnost v apetit, jezo v živčnost, lenobo v pavziranje in utrujenost, hinavščino v diplomacijo. Resnica pa je, da je greh greh, ker nas ubija in dela nesposobne za karkoli dobrega.

Napuh nas žene, da drugega prepričujemo v nekaj, kar nismo in se napihujemo z lažno samopodobo. Sebe in druge zasipamo z manipulacijami in več resnicami. A resnica je, da smo ranjeni in da si tega nočemo priznati. A biti realen in ponižen je mogoče samo, če priznamo, da je nad nami in z nami Bog, ki nas ljubi.

Lakomnost nas žene, da bi praznino, ki je nastala zaradi napuha, ko nismo našli sebe, zapolnili z denarjem, užitki in hitenjem. Drsimo v odvisnosti, iz katere nas navsezadnje lahko reši spet samo priznanje, da naše praznine lahko zapolni le pristna ljubezen in vera v presežne vrednote.

Nečistost je pravzaprav nasprotje od darovanjske ljubezni. Komu naj se podarjam, če sem sam sebi bog. Pravzaprav je prava ljubezen mogoča le, če oba težita k odkrivanju Neskončne ljubezni. Brez darovanjske ljubezni pa ni niti veselja niti navdušenja nad življenjem in delom.

Nevoščljivost razžira naše odnose. Tekmovalnost je zlezla v vse pore našega življenja. Drug drugemu smo grožnja, pravzaprav že prava mora. Bog nas tega lahko rešuje, če v njem odkrivamo izvor naše solidarnosti in enakovrednosti.

Požrešnost načenja naše zdravje. Post nas lahko očiščuje, ne le telesno, ampak tudi duhovno. A zanj moramo imeti višji cilj kot ga dajeta nižja telesna teža in lepši videz.

V jezi si dajemo duška, ker nič ni tako dobro, kot bi po našem mnenju moralo biti. Komu naj izročimo bolečino neuspehov in nasprotovanj, če ni neskončno potrpežljivega Boga? Če je naša molitev k Njemu prava, bo našo bolečino naredil rodovitno za vse odnose.

Lenoba je rezultat brezciljnosti. Če ni višjih ciljev in vere vanje, je vse brez smisla. In če ni smisla, je lenoba najlažja in edina rešitev. Družba pa zanjo poskrbi z ugodjem, ki ga nudi.

 

Če se v teh glavnih grehih nismo našli, je po mojem mnenju nekaj narobe z nami. Dejstvo je, da je greh del našega življenja, zato potrebujemo Boga. Brez Njega, brez tistega, ki nam postavlja vrednote, ki nas presegajo, je pravzaprav nemogoče preseči človeško zagledanost vase in samozadostnost. Ko se torej zavemo greha, začutimo potrebo po Bogu. Potem pa nam ne bo težko navdušeno ugotoviti z Janezom Krstnikom: »Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.«

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Zadnje čase spoznavam, kako odrešujoče je, ko se ustaviš in si priznaš vso polomijo, ki je v tebi. Še posebej, ko se tak - polomljen in ranjen - postaviš pred Boga. Nič ne obsoja, nič ne kara, samo sprejema in ljubi. Njegov pogled razgalja brez poniževanja, Njegova bližina ozdravlja. On je resnično Jagnje, ki nas odrešuje, nam daje novo srce, odpira poti, ki jih nismo poznali, daje življenje, ki je v nas umrlo.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 25 weeks od tega
Pridružen: 12.01.2011

Mene najbolj nagovori Janezovo navdušenje nad Jezusom. Tudi sama si ga želim začutiti, pa me ne in ne prevzame. Se mi zdi, da je problem ta, da ne znam začutiti vse grozote vsakodnevnega greha, ki vodi v propad. Zato tudi Rešitelja ne znam sprejeti z navdušenjem. Podobno se mi zdi v svetu. Greh je, a ima celo pozitiven pomen (npr. sladki greh). Grešenje je torej nekaj zabavnega, nekaj, kar končno lahko počnemo. Nekaj sladkega. Zakaj bi torej veselo pozdravili tistega, ki nam to sladkobo, ugodje, lagodnost, in celo pravico jemlje?

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 51 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jaz spoznavam, da moram vzeti svojo grešnost zelo zares. Tudi takrat, ko gre za navidez nepomembne, obrobne stvari, malenkosti. Zanemarjene malenkosti s časom zanjo pripeljati do vedno hujših stvari.

Ne smem se opravičevati, izgovarjati, izmikati. Nobenega greha se ne da opravičiti. Prevzeti moram odgovornost za svoja dejanja in stopit pred Boga, ki me lahko odreši. Samo če priznavam vso svojo nemoč, slabost, grešnost in se zatekam k Njemu po pomoč, se lahko začnem boriti proti grehu, proti zlu. Da bi to zmogla, se moram tudi vprašati, kje je moja ponižnost. A je zame ponižnost vrednota? Ko se odločam za to pot, postane molitev nujna.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 9 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Resnica pa je, da je greh greh, ker nas ubija in dela nesposobne za karkoli dobrega.

Tudi jaz svoje grešnosti ne vzamem zares in si mislim, da bo že kako. Do kdaj? Kot da nočem razumeti, da drvim v propad. Hočem se torej truditi za resnico in prositi za milost. Želim si življenja. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 min 50 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

"Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta." Ko Jezus razpošilja svoje učence oznanjat, da se je približalo božje kraljestvo, jim pravi: "Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove." Ne vem, če se najde kakšna bolj zgovorna podoba za popolno nezavarovanost, ranljivost, krhkost, ogroženost, kot je podoba jagnjeta med volkovi. Človeško gledano je to pravi absurd. Naš Bog pa prihaja kot Jagnje. Takoj po krstu ga Sveti Duh odvede v puščavo in evangelisti nam poročajo, da je tam bival med divjimi zvermi. S podobo divjih zveri lahko na svoji duhovni poti razumem vso strastnost, ki se prebuja v meni: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jezo, lenobo, hinavščino... Kako privlačno "merino" prevleko lahko te strasti dobijo, verjetno še nikoli nisem tako jasno videla, kot ob tej pridigi: ambicioznost, podjetnost, intimnost, konkurenčnost, dober apetit, diplomacija, občasno pa malo utrujenosti in psihične napetosti. A ni odlično spričevalo za sodobnega poslovneža? Meni ob tem prihaja na misel naš stari pregovor, da volk dlako menja, nravi pa nikoli. Morda je prav zato tako malo sadov duhovnega razločevanja in tako malo rodovitnosti v prizadevanju za duhovno rast, ker zase kar predpostavljamo, da smo jagnjeta med volkovi. Vedno si dopovedujemo, da smo žrtev, ki jo zlorabljajo ljudje ali preizkuša hudič ali pa tepe Bog. Tudi pri sv. Pavlu najdemo nekaj o tem, da je treba sleči starega človeka, ki se kvari po varljivih strasteh in obleči novega, ki je po Bogu ustvarjen; mi pa se ne bi radi slekli, ampak kar povrh oblekli... Vsa skrivnost našega tičanja v zlu je verjetno v tem, da ne pridemo do spoznanja, da še nismo jagnjeta, ampak samo preoblečeni volkovi. In kaj bi lahko bilo ob tem bolj odrešilnega, kot spoznanje, da Oče kljub vsem preoblekam, ki jih nadenemo nase, v nas še vedno vidi podobo jagnjeta, podobo svojega ljubljenega sina/hčere. Tu se mi misel povezuje z razmišljanjem ob evangeliju prejšnje nedelje, ko Jezus pred Janezom Krstnikom opravičuje svoj krst s tem, da se sklicuje na pravičnost. Ali ni morda pravičnost, zaradi katere je božje Jagnje prišlo živet med volkove tudi v tem, da ima zaradi neskončni Očetovi ljubezni človek, ki ga je zver zapeljala z lažjo, pravico do resnice. In Jezus zase pravi - jaz sem Resnica. Človek, ki je zaradi poželjenja, s katerim ga zapeljuje zver, zgubil pravo smer, ima pravico, da zve, katera je prava pot. Jezus zase pravi - jaz sem Pot. Človek, ki je bil zapeljan v greh in po grehu zapisan smrti, ima pravico do življenja. In Jezus pravi - jaz sem Življenje. Kako smo dragoceni v Božjih očeh! »Poglejte božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.«