Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Blagoslov velikonočnih jedi 2018

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 19 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Blagoslov velikonočnih jedi

 

Današnji blagoslov jedi na nek način združuje spomin na judovsko veliko noč, na zadnjo večerjo in na vse obede, ki jih je Jezus imel s svojimi učenci. Vsak naš obed, še posebej pa velikonočni zajtrk, naj bi bil tako spomin na Božjo prisotnost v našem življenju. Poglejmo dva glavna dogodka, ki posvečujeta današnje jedi:

Prva velika noč – Bog poskrbi za Izraelce in jih reši iz Egiptovske sužnosti. Izraelci so na večer pred pobegom iz Egipta jedli velikonočno jagnje. Vsaka družina se je zbrala skupaj in obhajala zadnjo večerjo v Egiptu. Med tem ko je Bog ustrahoval Egipčane, da so jih dokončno pustili oditi, je v Izraelcih budil zaupanje, da je z njimi in da jih bo vodil v obljubljeno deželo.

Velikonočne jedi nas tudi danes spominjajo, da je Bog z nami, da vedno skrbi. Skrbi za nas tako telesno in nas vodi skozi puščavo življenja, kot tudi duhovno, ko nas rešuje suženjstva, ki bi lahko zadušilo naše notranje življenje, našo identiteto kot posameznika, družine in naroda.

Zadnja večerja – Jezus je na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo z učenci in jih spodbudil, naj v njegovem trpljenju ne vidijo poraza, ampak zmago. Njegovo zadnje dejanje ljubezni, smrt na križu, naj bo trajna spodbuda, da trpljenje ni poraz, ampak začetek novega življenja. Njegovo umivanje nog je opomin k služenju. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.

Tako nam Jezus govori, da je z nami v preizkušnjah življenja. Trpljenje je del življenja, Jezus pa nam daje sebe za zgled in v hrano. Daje se v hrano, da bi premagali greh, deli odpuščanje, da bi lahko sprejeli svoje padce, začeli znova in odpuščali svojim bližnjim. Služi, da bi mi znali služiti.

Tako pridemo do velikonočnega zajtrka, ki povzema celotno zgodovino odrešenja, ki se nadaljuje v vsakem dnevu našega življenja.

  • Vsak obed, še posebej pa velikonočni zajtrk, naj nas spominja, da Bog skrbi za nas. Zato se kristjani zbiramo k obedom in jih začenjamo z blagoslovno molitvijo. Vsak obed začenjamo z znamenjem križa in kličemo v zavest božjo prisotnost. Bog poskrbi, zato smo mu hvaležni.
  • Vsak obed je dejanje občestva. Kakor se je družina zbrala v Egiptu in skupaj jedla velikonočno jagnje, tako je Jezus zbral svoje učence pri zadnji večerji. Povabljeni smo, da se veselimo tega, da smo skupaj. Da v trenutku obeda vsi sedemo za mizo, se z obedom povežemo v eno družino. Tudi če smo sami za mizo, smo povezani v vesoljno družino božjih otrok.
  • Vsak obed je znamenje, da smo na poti. Bog je z obedom Izraelce pozval na pot v obljubljeno deželo. Jezus je svoje učence povabil na pot preko velikega petka v veliko noč. Obed daje moč za pot, ni le praznovanje, je tudi hrana za na pot, za pot prek puščave, pot prek trpljenja. Skupaj bomo zmogli.
  • Vsak obed je tudi povabilo k služenju. Kakor je Jezus stregel pri zadnji večerji in umival noge, je vsak obed povabilo, da smo pozorni do drugega in mu radi postrežemo. Še več, je povabilo, da poskrbimo tudi za tiste, ki vsega tega, kar mi uživamo, nimajo.

 

Dragi bratje in sestre, želim vam lepe velikonočne praznike. Ko boste skupaj pri mizi, naj vas v veselju in preizkušnjah tolaži misel, da je Bog z nami. Naj vas povezuje v pristni ljubezni in blagoslavlja vaše domove z mirom. Vsi smo na poti. Trpljenje ni konec, ampak pot do vstajenja. Naj vam tudi velikonočne jedi vlivajo tega upanja in poguma. Naj bodo istega upanja in hrane deležni tudi tisti, ki potrebujejo našo pomoč. Amen.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 2 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Te besede se me najbolj dotaknejo:

Bog skrbi za nas.
 - Še vedno se preveč zanašam nase, na svojo (nes)pamet in vedno znova mi to NE prinaša tega, po čemer hrepenim - pristnega veselja, svobode in bližine. Večkrat se jezim, zakaj ne znam stvari spustiti iz svojih rok in tako malo zaupam, da Bog res poskrbi. Po vseh dokazih, ki mi jih daje, da res poskrbi, se še vedno preveč oklepam svojih predstav. 

Povabljeni smo, da se veselimo tega, da smo skupaj. Skupaj bomo zmogli.

...je vsak obed povabilo, da smo pozorni do drugega in mu radi postrežemo.- Spomnim se začetkov najinega zakona, ko sem vsak dan z veseljem možu pripravila pogrinjek in kosilo, preden je prišel iz službe. Zdaj je tega sicer manj, a vidim, da mi je v veselje še posebno ob vikendih, ko smo skupaj tudi pri kosilu, skrbno pripraviti mizo za obed z družino. Ko sem prebrala ta stavek se je v meni prebudilo kot eno skrito veselje do tega, da drugemu lahko postrežeš. Kot na začetku najinega zakona. Zdaj mi žal prevečkrat kakšne nepotrebne skrbi prikrijejo to veselje in ga sploh ne opazim. Se bom potrudila biti bolj pozorna na to:)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 50 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

 

Po res vstajenjskem obhajanju velikonočne vigilije, vstajenjske procesije in sv. maše in po okušanju dobrote našega Boga in občestva sosester ob velikonočnem zajtrku, se tudi mene posebej dotikajo tile poudarki iz nagovora ob blagoslovu velikonočnih jedil:

  • Vsak obed, še posebej pa velikonočni zajtrk, naj nas spominja, da Bog skrbi za nas…, zato smo mu hvaležni.
  • Vsak obed je dejanje občestva… Povabljeni smo, da se veselimo tega, da smo skupaj. Da v trenutku obeda vsi sedemo za mizo...
  • Vsak obed je znamenje, da smo na poti…, ni le praznovanje, je tudi hrana za pot prek puščave, pot prek trpljenja. Skupaj bomo zmogli.
  • Vsak obed je tudi povabilo k služenju…, povabilo, da smo pozorni do drugega in mu radi postrežemo. Še več, je povabilo, da poskrbimo tudi za tiste, ki vsega tega, kar mi uživamo, nimajo.