Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

'Blagor ubogim v duhu...'

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 31 min 33 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

[Tedaj je Jezus spregovoril in rekel:] »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).

 

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

»Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s paradoksalnim naznanilom: 'Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo' (Mt 5,3). Gre za presenetljivo pot in nenavadno temo za blagre, namreč uboštvo. Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z 'ubogi'? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na osebe, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih. A Matejev evangelij za razliko od Lukovega govori o 'ubogih v duhu'. Kaj to pomeni? V skladu s Svetim pismom je Bog Adamu dahnil življenjski dih. To je naša najgloblja razsežnost, je duhovna razsežnost,ki nas vzpostavlja kot človeške osebe, je globoko jedro naše biti. 'Ubogi v duhu' so torej tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo.

 

Sprejeti svojo ranljivost

Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesrečnost: če moram biti nekdo, potem sem v tekmovalnosti z drugimi in živim v obsesivni zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejemam vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomemben, bogat z denarjem in častjo.

 

Vsak zase dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti! Ponosne osebe ne prosijo pomoči, ker se morajo pokazati kot samozadostne. In kako zelo potrebujejo pomoč, a ponos jim preprečuje, da bi zanjo prosile. Kako težko je sprejeti napako in prositi odpuščanje!

 

Mladoporočencem, ki me vprašajo, kako naj živijo svoj zakon, pravim, da obstajajo tri čarobne besede: Smem?, Hvala! in Oprosti! To so besede, ki izvirajo iz uboštva duha. Ne smem biti vsiljiv, ampak prosim za dovoljenje: 'Misliš, da je dobro narediti to?' Na ta način je v družini dialog, mož in žena se pogovarjata. 'To si storil zame? Hvala ti! To sem potreboval, potrebovala.' A vedno se naredijo napake, zdrsne ti: 'Oprosti mi!'Zakonci pogosto rečejo, da je ravno tretja beseda najtežja, namreč opravičiti se, prositi odpuščanja. Kajti ponosen človek tega ne zmore, ne zmore se opravičiti, vedno ima prav. Ni ubog v duhu. Gospod pa se nikoli ne utrudi odpuščati nam; žal smo mi tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanje(glej Angelovo češčenje, 17. marec 2013).'Utrujenost', da bi prosili odpuščanje, to je težka bolezen.

 

Uboštvo je priložnost za milost

Za odpuščanje je težko prositi, ker to poniža našo hinavsko podobo. Pa vendar je skrivanje svojih pomanjkljivost naporno in mučno. Jezus Kristus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva.A treba je izpostaviti eno temeljno stvar: Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Dejansko vse potrebujemo. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.

 

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. Pri dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

 

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. To je storil Kristus. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.2.2020)

 

Kateheza: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

Papeževo video sporočilo ob prvi obletnici podpisa dokumenta o človeškem bratstvu

 

 

 

Papeževo sporočilo ob začetku praznovanj 150-letnice Rima kot glavnega mesta