Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Assisi - Poslušati, hoditi, oznanjati

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 30 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Poslušati Božjo besedo
»Cerkev je skupnost, ki z vero in ljubeznijo posluša Gospoda, ki govori. Ravno Božja beseda je tista, ki prebuja vero, jo hrani in prenavlja, dotika se src in jih spreobrača k Bogu in njegovi logiki, tako drugačni od naše. Beseda je tista, ki stalno prenavlja naše skupnosti. Na tem področju se lahko vsi nekoliko izboljšamo: še bolj poslušamo Božjo besedo, da bi bili manj bogati s svojimi besedami in bogatejši z njegovimi. To velja za duhovnika, ki pridiga, za mamo in očeta, ki sta prva vzgojitelja, ter za katehiste in vse učitelje. Ni dovolj brati Sveto pismo, treba je poslušati Jezusa, ki v njem govori, treba je biti kot antene, ki sprejemajo in so naravnane na Božjo besedo, da bi tako bile antene, ki oddajajo. Božji Duh je tisti, ki dela Sveto pismo živo, ga daje do globine razumeti, v njegovem pravem in polnem smislu.

 

 

Hoditi
Najlepša izkušnja je, biti del ljudstva, ki hodi skozi zgodovino, skupaj s svojim Gospodom, ki hodi med nami. Nismo sami, ne hodimo sami, ampak smo del ene same Kristusove črede, ki hodi skupaj. To velja tudi za duhovnike: Hoditi s svojim ljudstvom, včasih spredaj, včasih sredi in včasih zadaj. Najpomembnejša stvar je, hoditi skupaj, sodelovati in si od blizu pomagati; opravičiti se, priznati lastne napake in prositi odpuščanje ter tudi sprejeti opravičila drugih in jim odpustiti. Hoditi skupaj, brez bežanja naprej, brez nostalgije za preteklostjo. In med hojo se pogovarjamo, se spoznavamo, drug drugemu pripovedujemo,  rastemo kot družina.

 

Oznanjati vse do periferij
Periferije asiške škofije so nedvomno območja, ki so na obrobju, zunaj reflektorskih luči. To so tudi osebe in človeške stvarnosti, ki so potisnjene na rob in prezirane. So osebe, ki se fizično morda nahajajo blizu središča, duhovno pa so daleč. Ne bojte se izstopiti in stopiti naproti tem osebam, tem razmeram. Ne pustite se zaustaviti s predsodki, navadami, mentalno ali pastoralno togostjo, s frazo 'vedno se je delalo tako'. A na periferije se lahko gre samo, če se v srcu nosi Božjo besedo in če se hodi s Cerkvijo, kot sv. Frančišek. Sicer nosimo sami sebe in ne Božje besede, kar pa ni dobro in ne služi ničemur. Nismo mi, ki rešujemo svet: Gospod je tisti!« (Papež Frančišek asiškim duhovnikom, posvečenim osebam in pastoralnim sodelavcem, 4.10.2013)

 

 

 

Papež Frančišek se je srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in pastoralnimi sodelavci asiške škofije

 

 

 

 

 

»Ko sestra posveti Gospodu v klavzuri vse svoje življenje, pride do spremembe, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Običajno mislimo, da ta sestra postane izolirana, sama z Absolutnim, sama z Bogom, da živi asketsko, spokorno življenje. Toda to ni pot katoliške klavzurne sestre. Pot gre namreč preko Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je središče vašega življenja, vaše spokornosti, vašega skupnostnega življenja, vaše molitve in tudi univerzalnosti molitve. Na tej poti se zgodi nasprotno od tega, kar bi morda kdo mislil, da se postane asketska sestra v klavzuri. Ko namreč sestra hodi po poti zrenja (kontemplacije) Jezusa Kristusa, molitve in spokornosti skupaj z Jezusom Kristusom, postaja zelo človeška. Sestre v klavzuri so poklicane, da so zelo človeške, tako kot Mati Cerkev, človeške, da razumejo stvari življenja, da so osebe, ki razumejo človeške probleme, ki znajo odpuščati, ki znajo za vsako osebo prositi Gospoda. Do vaše človeškosti se pride po učlovečenju Besede, po poti Jezusa Kristusa. In kakšno je znamenje takό človeške sestre? Veselje, ko je navzoče veselje. Razžalosti me, ko srečam sestre, ki niso vesele. Morda se nasmehnejo..., toda ne z nasmehom veselja, tistega veselja, ki prihaja iz notranjosti. Danes pri maši, ko sem govoril o Križanem, sem rekel, da ga je Frančišek zrl kot tistega, ki ima odprte oči, odprte rane, s krvjo, ki polzi. Vaše zrenje je namreč resničnost. Resničnost Jezusa Kristusa in ne abstraktne ideje.

 

Odpuščajte, prenašajte se, saj življenje v skupnosti ni lahko... Skrbite za skupno življenje, saj ko je v skupnosti tako, torej družinsko, je Sveti Duh, ki je med vami. To sta dve stvari, ki sem vam ju hotel reči: zrenje (kontemplacija) vedno, vedno z Jezusom, z Jezusom Bogom in Človekom in življenje v skupnosti, vedno z velikodušnim srcem... Znamenje tega je veselje. Za vas prosim ravno to veselje, ki prihaja iz resničnega zrenja ter iz lepega življenja v skupnosti. Hvala. Hvala za gostoljubnost.« (Papež Frančišek sestram klarisam v Assisiju, 4.10.2013)

 

 

 

Papež klarisam: Ti dve stvari sem vam hotel reči: kontemplacija vedno z Jezusom Bogom in Človekom ter življenje v skupnosti vedno z velikodušnim srcem