Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Apostolsko potovanje v Irak: Srečanje s posvečenimi

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 57 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Blaženosti, ekscelence, dragi duhovniki in posvečene osebe, drage redovnice, dragi bratje in sestre!

 

Z očetovsko ljubeznijo vas vse objemam. Gospodu sem hvaležen, da nam je v svoji previdnosti dovolil, da smo se danes srečali. Zahvaljujem se Njegovi blaženosti Ignaciju Youssifu Younanu in Njegovi blaženosti kardinalu Louisu Saku za besede dobrodošlice. Zbrani smo v tej katedrali Naše Gospe zveličanja, blagoslovljeni s krvjo naših bratov in sester, ki so tukaj plačali skrajno ceno svoje zvestobe Gospodu in njegovi Cerkvi. Naj nas spomin na njihovo žrtev navdihuje pri prenovi našega zaupanja v moč križa in njegovo zveličavno sporočilo odpuščanja, sprave in prerojenja. Kristjan je namreč poklican pričevati Kristusovo ljubezen povsod in v vsakem obdobju. To je evangelij, ki ga je potrebno oznanjati in udejanjiti tudi v tej ljubljeni deželi.

 

 Kot škofje in duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti in odgovorni laiki, vsi vi delite veselje in trpljenje, upanje in stiske Kristusovih vernikov. Potrebe Božjega ljudstva in težki pastoralni izzivi s katerimi se vsakodnevno soočate, so se v tem času pandemije še poslabšali. Kljub vsemu pa to, kar nikoli ne sme biti blokirano ali zmanjšano, je naša apostolska gorečnost, ki jo vi zajemate iz zelo starodavnih korenin neprekinjene navzočnosti Cerkve na teh tleh od njenih prvih časov (prim. Benedikt XVI., Apostolska posinodalna spodbuda Ecclesia in Medio Oriente, 5). Vemo, kako lahko se je okužiti z virusom malodušnosti, za katerega se včasih zdi, da se širi okoli nas. Pa vendar nam je Gospod dal učinkovito cepivo proti temu strašnemu virusu. To je upanje. Upanje, ki se porodi iz vztrajne molitve in iz vsakodnevne zvestobe našemu apostolatu. S tem cepivom gremo lahko naprej z vedno novo močjo, da podelimo veselje evangelija kot učenci-misijonarji in kot živa znamenja navzočnosti Božjega kraljestva, Kraljestva svetosti, pravičnosti in miru.

 

Kako svet okoli nas potrebuje slišati to sporočilo! Nikoli ne pozabimo, da se Kristusa oznanja predvsem s pričevanjem življenj, ki jih je spremenilo veselje evangelija. Kakor vidimo iz starodavne zgodovine Cerkve na teh tleh, da je živa vera v Jezusa »nalezljiva« in lahko spremeni svet. Zgled svetnikov nam kaže, da hoja za Jezusom Kristusom »ni samo nekaj resničnega in pravega, ampak tudi lepega, sposobna napolniti življenje z novim sijajem in z globinskim veseljem tudi sredi preizkušenj« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 167).

 

Težave so del vsakodnevne izkušnje iraških vernikov. V zadnjih desetletjih ste se morali vi in vaši sodržavljani soočiti s posledicami vojne in preganjanj, s krhkostjo osnovne infrastrukture in z nenehnim bojem za ekonomsko ter osebno varnost, ki je pogosto prineslo notranje izseljevanje in preseljevanje številnih, tudi kristjanov, v druge predele sveta. Zahvaljujem se vam bratje škofje in duhovniki, da ste ostali blizu svojemu ljudstvu. Blizu svojemu ljudstvu in ga podpirali ter se trudili zadovoljiti potrebe ljudi in pomagati vsakemu, da je opravil svoj del službe za skupno dobro. Vzgojni in karitativni apostolat vaših delnih Cerkva predstavljata dragoceni vir za življenje tako cerkvene skupnosti kot celotne družbe. Spodbujam vas, da vztrajate pri tem prizadevanju z namenom zagotavljanja, da bo katoliška skupnost v Iraku, čeprav majhna kot gorčično zrno (prim. Mt 13,31-32), nadaljevala z bogatenjem poti celotne države.

 

Kristusova ljubezen od nas zahteva, da odpravimo vsakršno egocentričnost in tekmovalnost. Spodbuja nas k vsesplošnemu občestvu ter nas kliče k oblikovanju skupnosti bratov in sester, ki se sprejemajo ter poskrbijo drug za drugega (prim. Okrožnica Fratelli tutti, 95-96). Pri tem mislim na vsem domačo podobo preproge. Različne Cerkve, ki so navzoče v Iraku, vsaka s svojo večstoletno zgodovinsko, bogoslužno dediščino, so kot številne posamezne barvne niti, ki prepletene skupaj, sestavljajo čudovito preprogo, ki ne samo, da potrjuje naše bratstvo, ampak usmerja na svoj izvor. Saj je Bog sam ta umetnik, ki si je zamislil to preprogo, ki jo s potrpežljivostjo tke ter jo z vso skrbnostjo krpa, saj hoče, da bi bili kot njegovi sinovi in hčere med sabo zelo dobro prepleteni. Naj bo vedno v našem srcu spodbuda sv. Ignacija Antiohijskega: »Naj ne bo med vami nič takega, kar bi vas lahko ločevalo, ampak naj bo med vami v ljubezni in veselju ena sama molitev, en sam duh, eno samo upanje« (Ad Magnesios, 6-7: PL 5, 667). Kako pomembno je to pričevanje bratske edinosti v svetu, ki ga drobijo ter trgajo ločevanja! Vsak opravljen napor za gradnjo mostov med skupnostjo in cerkvenimi, župnijskimi ter škofijskimi institucijami, bo preroška gesta Cerkve v Iraku in kot rodoviten odgovor na Jezusovo molitev, da bi bili vsi eno (prim. Jn, 17,21; Ecclesia in Medio Oriente, 37).

 

Pastirji in verniki, duhovniki, posvečene osebe in katehisti imajo, čeprav na različne načine, odgovornost peljati naprej poslanstvo Cerkve. Včasih se pojavijo nerazumevanja in lahko začutimo napetosti. Gre za vozle, ki ovirajo tkanje bratstva. To so vozli, ki jih nosimo v nas samih, saj smo dejansko vsi grešniki. Vendar pa se jih lahko razvozla z milostjo, s še večjo ljubeznijo. Razrahljani so lahko z odpuščanjem ter z bratskim dialogom, ko potrpežljivo prenašamo bremena drug drugega (prim. Gal 6,2) in se tako medsebojno krepimo v trenutkih preizkušnje ter težav.

 

Sedaj bi rad posebno besedo izrekel svojim bratom škofom. Všeč mi je misliti na našo škofovsko službo s pojmi bližine, na našo potrebo, da ostanemo z Bogom v molitvi ob naših vernikih, ki so nam zaupani v oskrbo in ob naših duhovnikih. Bodite še posebej blizu svojim duhovnikom. Naj vas ne imajo za upravitelje ali menedžerje, temveč za očete, ki skrbijo za to, da so sinovi v redu ter so pripravljeni z odprtim srcem ponuditi jim svojo oporo in spodbudo. Spremljajte jih s svojo molitvijo, s svojim časom, s svojo potrpežljivostjo. Cenite njihovo delo ter jih vodite po poti rasti. Na ta način boste za svoje duhovnike vidno znamenje Jezusa, Dobrega pastirja, ki pozna svoje ovce in da zanje svoje življenje (prim. Jn 10,14-15).

 

Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti, semeniščniki, ki se pripravljate za bodoče služenje. Vi vsi ste slišali Gospodov glas v svojih srcih in kakor mladi Samuel ste odgovorili: »Tukaj sem« (1Sam 3,4). Ta odgovor, vabim vas, da ga vsak dan obnovite, pelje vsakega do tega, da podeljuje z navdušenjem in s pogumom Blagovest ter jo živi in hodi vedno v luči Božje Besede, ki jo imamo kot dar ter za nalogo oznanjati. Vemo pa tudi, da je sestavni del naše službe tudi administrativen, kar pa ne pomeni, da moramo preživeti ves naš čas na srečanjih ali za pisalno mizo. Pomembno je iti ven v sredo naše črede ter nuditi svojo navzočnost in svoje spremljanje vernikom po mestih in vaseh. Mislim na tiste, ki tvegajo, da bi ostali zadaj: na mlade, ostarele, na bolne in na reveže. Ko se posvetimo služenju bližnjemu, kakor to počnete vi, v duhu sočutja, ponižnosti, prijaznosti, z ljubeznijo, dejansko služimo Jezusu, kakor nam je to On sam rekel (prim. Mt 25,40). In ko služimo Jezusu v drugih, odkrijemo pravo veselje. Ne oddaljite se od svetega Božjega ljudstva, sredi katerega ste bili rojeni. Ne pozabite svojih mam in babic, ki so vas »dojile« v veri, kot bi rekel sv. Pavel (prim. 2Tim 1,5). Bodite pastirji služabniki ljudstva in ne državni funkcionarji, državni kleriki. Vedno sredi Božjega ljudstva, nikoli ločeni od njega, kot da bi bili privilegiran sloj. Ne zatajite tega odličnega »rodu«, kar je sveto Božje ljudstvo.

 

Želim se vrniti k našim bratom in sestram, ki so umrli med terorističnim napadom v tej katedrali pred desetimi leti in za katere poteka postopek za beatifikacijo. Njihova smrt nas z vso močjo spominja, da spodbujanje k vojni, drže sovraštva, nasilje ter prelivanje krvi niso v skladu z verskimi nauki (prim. Okrožnica Fratelli tutti, 285). Želim se tudi spomniti vseh žrtev nasilja in preganjanj, pa naj pripadajo kateri koli verski skupnosti. Jutri v Uru se bom srečal z voditelji tradicionalnih verstev, ki so navzoče v tej državi, da bi ponovno oznanil naše prepričanje, da mora biti verstvo v službi miru in edinosti med vsemi Božjimi otroci. To popoldne se vam hočem zahvaliti za vašo zavzetost kot delavcev za mir znotraj vaših skupnosti, z verniki drugih verskih izročil, s tem ko sejete semena sprave in bratskega sobivanja, ki bo lahko pripeljalo do ponovnega rojstva upanja za vse.

Še posebej mislim na mlade. Povsod so nosilci obljube in upanja, še zlasti pa v tej državi. Tukaj ni samo neprecenljiva arheološka dediščina, ampak tudi neizračunljivo bogastvo za prihodnost. To so mladi. Oni so vaš zaklad in potrebno je začeti skrbeti zanje, hraniti njihove sanje, spremljati jih na poti in da bo v njih rastlo upanje. Čeprav še mladi, je bila njihova potrpežljivost trdo preizkušena zaradi spopadov v teh letih. Toda zapomnimo si, oni so vrh dragocenega diamanta, najbolj sočni sadeži drevesa. Na nas je, da jih obdelujemo v dobrem in jih zalivamo z upanjem.

 

Bratje in sestre, s krstom in birmo, s posvečenjem ali redovnimi zaobljubami ste bili posvečeni Gospodu ter poslani kot učenci-misijonarji v to deželo tako zelo povezano z zgodovino zveličanja. Ste del te zgodovine, ko zvesto pričujete Božje obljube, ki se jih vedno drži in skušate graditi novo prihodnost. Vaše pričevanje, ki je zorelo med nasprotovanji ter se utrdilo s krvjo mučencev, naj bo luč, ki sveti v Iraku in tudi onkraj, da se oznanja Gospodova veličina in začne vzklikati duh tega ljudstva v Bogu našem Zveličarju (prim. Lk 1,46-47).

 

Ponovno se zahvaljujem, da smo se lahko srečali. Naša Gospa zveličanja in sv. Tomaž, apostol naj prosita za vas in vas vedno varujeta. Iz srca blagoslavljam vsakega med vami in vaše skupnosti. In prosim vas, da molite zame. Hvala!« (Papež Frančišek pri srečanju s posvečenimi v sirsko-katoliški katedrali 'Naše Gospe Zveličanja' v Bagdadu, 5.3.2021)

 

Papeževo srečanje s posvečenimi osebami v sirsko-katoliški katedrali Naše Gospe zveličanja

Kristjani prisotni v Iraku že od prvega stoletja