Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

a02 Zgodila se je Božja beseda ...

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 6 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Janez Krstnik oznanja

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje. Lk 3,1-6

 


 

Zgodila se je Božja beseda …

Za hip se ustavimo ob samem besedilu evangelija. Najprej nam prinaša podroben opis političnega in verskega stanja. Jasno je, kdo je cesar in kdo upravitelj Judeje, potem pa evangelist Luka opiše še tri četrtne oblastnike. Ko je politični zemljevid zaključen, pisatelj poroča še o duhovni hierarhiji in pove, kdo sta velika duhovnika. Ob tem dobimo vtis, da hoče povedati, da je vse do konca urejeno. Nikogar ni mogoče zamenjati kar tako. Zgodi pa se nekaj, kar je močnejše od političnega in verskega stanja. Janezu, ki se bo kasneje imenoval Krstnik, se je zgodila Božja beseda. Postal je njen glas, da utre pot do mnogih src. Začel je vabiti h krstu spreobrnjenja. Si lahko predstavljamo, kako si je lahko nekdo v takratnem času privoščil izvajati obred – krst izven templja, mimo tempeljske hierarhije!? Janez kot sin duhovnika Zaharija krščuje zunaj templja, mimo hierarhije in vabi k spreobrnjenju. Po človeško gledano, so politične ali verske spremembe mogoče  znotraj templja ali znotraj politične srenje. Janez Krstnik obide templje in družbo, ker sledi Božji besedi, ki se je v njem zgodila, kot pravi pisatelj.


Ne glede na nenavaden način Janezovega nastopa, in moč, ki mu jo daje Božja beseda, poglejmo Janeza Krstnika v luči evangelija pretekle nedelje.
Slišali smo opomin in povabilo, naj vzravnamo glave in pazimo, da naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Besede smo razumeli širše in videli v razuzdanosti povabilo, naj se ne otepamo uzd pravega gospodarja, tj. Boga, ki govori tudi po bližnjem. V pijanosti smo razumeli povabilo k treznosti, da se ne izogibamo bolečinam in križem, ki jih prinaša življenje v zvestobi resnici. Življenjske skrbi pa naj ne prekrijejo zavesti, da smo poklicani, da živimo za božje kraljestvo že tu na zemlji, da smo božji otroci, ustvarjeni, da v sebi razvijemo božjo podobo, ki nam je podarjena.

Janez Krstnik je to povabilo, ki je časovno prišlo kasneje s strani Jezusa, vzel v celoti za res. Popolnoma se podredi Bogu – nasprotje od razuzdanosti; živi skromno in ni ga strah bolečine v odpovedi in čudaštvu – nasprotje od pijanosti; živi v celoti za božje kraljestvo in ga življenjske srbi ne dušijo. A se danes ustavimo samo pri prvi besedi – razuzdanost. Kakor pravi odlomek: ko je prišla Božja beseda do njega, je takoj odšel na pot in oznanjal krst spreobrnjenja, postal je njen glas. On niti ni glasnik je le glas. On je nič, Bog je vse. To je zgled popolne predanosti, ki je čisto nasprotje razuzdanosti.

Pomislimo, kako mi premagujemo razuzdanost in se izročamo Bogu, kako besedo živimo in kako jo prenašamo drugim. Zdi se, da smo kristjani, če že v čem dobri, navajeni biti predvsem pridni v izpolnjevanju teh ali onih pravil. Problem, o katerem govori pojem razuzdanost, pa ni v tem, da v prvi vrsti nismo pridni, ampak, da sledimo napačnemu gospodarju. Kako to izgleda: sami si določamo, kaj bomo delali, kako nam paše živeti in kaj nam paše početi, ali pa zaradi te ali one koristi sledimo drugemu. Lahko delamo dobre stvari. Pater Pij pravi: Bogu služimo samo, če mu služimo, kakor on hoče. Biti kristjan, ne pomeni, biti zelo moralen, biti priden, vesten – vse to je lahko tudi nekristjan. Biti kristjan pomeni predvsem, slediti Božji besedi, živeti iz nje in jo uresničevati v vsakdanjem življenju. Kako?

Najprej imeti v zavesti, da smo božji služabniki, da je Gospodar vedno in povsod Bog. Ali se tega sploh zavedamo. Adventni čas je čas, ko naj bi se še posebej vprašali: Komu sledimo? Da bi mogli slediti njegovi Besedi, moramo biti odprti zanjo. Kako? Zavedati se moramo, kaj vse so naše želje, kam nas vlečejo in kako delujejo v nas. Slediti Bogu je mogoče, če v nas neprestano deluje dialog med nami in našimi željami v nas, našimi hrepenenji ter Božjo besedo. Če ne poznamo svoje narave, niti ne vemo, za kaj se odločamo, ali sledimo Bogu ali sebi. Po vsej verjetnosti sledimo le sebi, in delamo to, kar nam paše in ne to, k čemur nas vabi Bog. Da bi se tudi v nas mogla zgoditi beseda, se moramo torej temeljito ustaviti. Si slediti, vstopiti v dialog s samim seboj in Božjo besedo. Vzeti zares oboje ter s tem pristopiti k drugemu. Potem pa vzeti zares drugega in ob njem in z njim nadaljevati razmišljanje, kaj je bolj Božje in kaj je naše. Nazadnje pa slediti Besedi, kakor jo prepoznamo in biti njen glas. Naj bo to še posebej naloga drugega adventnega tedna.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob tej božji besedi mi prihaja na misel le to: "Ni kaj dodati. Navodilo je jasno, treba se je samo lotiti dela."

  • ·         moramo se torej temeljito ustaviti.
  • ·         Si slediti, vstopiti v dialog s samim seboj in Božjo besedo. 
  • ·         Vzeti zares oboje ter s tem pristopiti k drugemu. 
  • ·         vzeti zares drugega in ob njem in z njim nadaljevati razmišljanje, kaj je bolj Božje in kaj je naše. 
  • ·         Nazadnje pa slediti Besedi, kakor jo prepoznamo in biti njen glas. 

 

 

 

 

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Stran je dosegljiva
Zadnjič prijavljen: 13 min 39 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

V teh dneh se ustavljam predvsem ob sledečih poudarkih iz pridige:

»Vzravnajmo glave in pazimo, da naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmiJanez Krstnik je to povabilo… vzel v celoti za res. Popolnoma se podredi Bogu – nasprotje od razuzdanosti; živi skromno in ni ga strah bolečine v odpovedi in čudaštvu – nasprotje od pijanosti; živi v celoti za božje kraljestvo in ga življenjske srbi ne dušijo… Ko je prišla Božja beseda do njega, je takoj odšel na pot in oznanjal krst spreobrnjenja, postal je njen glas. On niti ni glasnik je le glas. On je nič, Bog je vse. To je zgled popolne predanosti, ki je čisto nasprotje razuzdanosti… Pater Pij pravi: 'Bogu služimo samo, če mu služimo, kakor on hoče'… Biti kristjan pomeni predvsem, slediti Božji besedi, živeti iz nje in jo uresničevati v vsakdanjem življenju.«

 

Mi smo tako privilegirani, da se nam lahko vsak dan (ali vsako nedeljo) zgodi Božja beseda. Namenjena je prav nam, ki se zbiramo pri bogoslužju. Meni osebno po Božji besedi, ki jo pri nedeljski ali pri dnevni sv. maši poslušam, govori Bog. Ali se mi bo Beseda res zgodila, ali se bo v meni utelesila, je predvsem odvisno od moje poslušnosti Božji besedi in od pripravljenosti ter želje, da postanem njen glas.
Naj mi sv. Janez Krstnik izprosi to milost!

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 weeks 22 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Da bi mogli slediti njegovi Besedi, moramo biti odprti zanjo. Kako? Zavedati se moramo, kaj vse so naše želje, kam nas vlečejo in kako delujejo v nas. Slediti Bogu je mogoče, če v nas neprestano deluje dialog med nami in našimi željami v nas, našimi hrepenenji ter Božjo besedo. Če ne poznamo svoje narave, niti ne vemo, za kaj se odločamo, ali sledimo Bogu ali sebi. Po vsej verjetnosti sledimo le sebi, in delamo to, kar nam paše in ne to, k čemur nas vabi Bog."


Se strinjam... Kadar si ne priznamo svojih želja in kaj res vodi naša dejanja, mislimo, da smo pridni in dobri, v resnici pa delamo, kar nam paše. Dokler si tega ne priznamo, ostajamo zaprti za bližnjega in za Boga, saj je to laž.

Rešitev je povzela že Andreja in je jasna, samo tako smo trmasti in hočemo biti lepi, da si večkrat raje razbijemo glavo, kot da bi to živeli... Vsaj, dokler ne dojamemo, da je lepše biti skupaj z vsemi problemi kot pa biti lepi in sami.


Gospod, pomagaj nam, da bi bili odprti Zate in za Tvojo besedo in ji vedno sledili!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)