Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

a01 Čujte

17 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 30 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Nihče ne ve ne dneva ne ure

Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!« Mr 13,33-37

 



Čujte

Ob povabilu k čuječnosti se spominjam misli, ki sem jo pred skoraj dvajsetimi leti prebral v knjigi duhovnega pisatelja Johna Powella, Skrivnost vztrajanja v ljubezni. Takole pravi: »Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le 10 % svojih potencialov. Vidi le 10 % lepote sveta okoli sebe. Sliši le 10% glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo 10% je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le 10% živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10-11)

Začenjamo adventni čas, ko pričakujemo rojstvo Jezusa. Jezus prihaja na svet, da nam prinese življenje, polnost življenja, veselje nad seboj, bližnjim in svetom, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo. Ni mogoče srečati Jezusa, ki je življenje samo, če smo mrtvi v doživljanju sveta okrog sebe. Ni mogoče polno zaživeti, če čutimo le desetino tega, kar nam je Bog podaril. Tako razumem povabilo k čuječnosti najprej kot povabilo k zaznavanju.

V tej smeri smo oblikovali tudi letošnjo adventno akcijo. Skozi advent se bomo spraševali v štirih tednih naslednje stvari: Kaj čutim, kaj vidim, kaj slišim in po čem hrepenim. Biti čuječ na božje delovanje, na njegov prihod je mogoče le znotraj tega doživljajskega sveta. Če smo mrtvi za vse okrog nas, smo mrtvi tudi za življenje, za ljubezen, za Boga. Bog je prišel med nas kot človek, da bi ga lahko videli, slišali, otipali in po njem hrepeneli. Tako prihaja med nas tudi pri vsaki sveti maši. Vse bogoslužje je usmerjeno v doživljanje Boga, skozi glasbo, skozi viden svet, doživljanje in hrepenenja.

Jezus je svoje prilike, ki jih je pripovedoval učencem, gradil na tem, kar je videl in doživljal. Opazil je smokvo, ki ni rodila, sejalca, ki je radodarno sejal seme in upal, da bo zraslo, ženo, ki je z malo kvasa zamesila kruh, ki je zarasel. Opazoval je gorčično zrno in videl, kako je majhno in kako iz njega zraste veliko drevo. Občudoval je ptice, kako brezskrbno letajo in lilije na polju, kako so lepe. Videl je tudi ljudi okrog sebe. Začutil je ženo, ki se je v množici dotaknila njegove obleke, slišal je gobavce, ki so ga prosili, naj jim pomaga. Prepoznal je hrepenenja žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Razumel je, da njen cilj ni užitek, ampak ljubezen, zato ji grehe odpusti in jo povabi, naj ne greši več.

Na drugi strani so bili farizeji, ki niso opazili nobene stiske, držali so se le pravil. Jezni so bili, da je v soboto ozdravil ženo, ki je bila bolna osemnajst let. Svet farizejev je bil pust in prazen, ker niso čutili, videli, slišali in hrepeneli. Bolj živ je bil cestninar, ki je hrepenel po lepšem življenju, a ga ni znal uresničiti brez Boga.

Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Adventni čas lahko torej razumemo kot povabilo:

  • Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.
  • Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.
  • Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.
  • Da o vsem tem tudi spregovorimo.

 

Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo več kot skromno desetino.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Včasih se večkrat sprašujem kakšno so moje drže glede na oja momentalna počutja, ki jih doživljam skozi svoje življenje. Včasih se mi zdi, da je moja zmogljivost presegla normativ, včasih pa se mi zdi, da se moj zagon sploh ne zažene. 
Prav ob današnjem pogovoru o prvi adventni nalogi kako vidim svojo držo, sem se spomnil, da je moja drža povezana tudi z mojo funkcionalnostjo in zmogljivostjo. Večkrat se mi pripeti, da držim roke v ćepu, kar održama moje stanje naveličanosti in dolgočasja, kar š zdaleč ne more dosegati tiste desetine moje živosti. 
Moja drža, ki je obarvana z poskakovanjem in kriljenjem rok mi predstavlja, da sem nekaj uspel in sem se potrudil in tako izrazil zadovoljstvo in veselje takrat je živost pri meni na vrhuncu. So pa še drugi položaji, ki ne prinašajo živosti, kot so podpiranje glave (zaskrbljenost), napol ležanje na pisarniškem stolu (lenoba do dela, komu čakam, da se stvar konča). Prekrižane noge, kar povzroča stanje, ko nevem kako bi se usedel, da bi udobno sedel. 
Večkrat si je potrebno zadati v glavo, da se je potrebno za stvari potruditi, biti živ in s tem pokazati tudi svojo držo.

 Gorazd Lapanja 

 

niko
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 1 day od tega
Pridružen: 24.10.2017

Ko sem jeseni hodil po Primorski in prodajal koledarje, sem se srečeval v vsaki župniji z različnimi duhovniki.  Nekateri bolj, nekateri so manj živeli polno življenje. Bolj žalostna slika za njih, pa tudi za nas vernike, kakšne duhovne voditelje imamo. Ob tem opazovanju in kritičnem razmišljanju o njih, pa ne morem mimo tega, da se ozrem vase in pogledam, kako pa jaz živim to, da skušam z vsemi čutili biti odprt za videti, slišati in hrepeneti po polnem življenju. Kot je  rekel Gorazd, se nam dostikrat ne da ne v službi, doma, pa tudi na Gradu in se moram v prvi vsti sam osebno potruditi in zavzeti za biti živ in zavzet. Naj nam Gospod na tej adventni poti pomaga.

Niko

 Snoči sem razmišljal o tem, ko sem hodil okrog in prodajal koledarje. Srečal kar nekaj duhovnikov, ki so imeli različne drže, največkrat kar žalostno za nas kristjane. Če duhovnik ne zaznava s svojimi osnovnimi čuti svoje farane in ostale ljudi,

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 weeks 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011

Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje.

V meni je še vedno veliko strahu pred tem, kaj bom v sebi odkrila, kaj doživljam. Še posebej, da bodo prišla ven slaba doživljanja kot so lenoba, jeza, užaljenost, malomarnost...ker taka ne smem biti, na trenutke prav fizično boli, se mi upira se s tem srečat. In žal sem vsakokrat, ko temu podlegam prikrajšana, da bi živela polno. Vedno znova bi se morala odločiti, se prepričati, da ni nič hudega  čutit slabo v meni, saj lahko to premislim in skušam prepoznati kaj Bog od mene pričakuje.

Patrik Markič
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 5 hours od tega
Pridružen: 25.10.2017

Velikokrat sem ljudi slišal pravit, kako hitro teče čas in si pri sebi mislil; mah, meni se pa to ne zdi. Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da se to tudi meni dogaja. Pomoje je to zaradi tega, ker vedno bolj vidim svojo neučinkovitost v odnosih, pri delu in v službi. Kot bi spal in se čez čas zbudil in videl da stvari še kar stojijo. Ne vzamem dovolj zares ljudi in dogajanja okoli sebe, ne zaznavam in dalje ne razmišljam dovolj, da bi lahko z drugim spregovoril in kaj pametnega podelil. Že v zakonu, kjer bi se moralo to najprej in najbolj odražati, ne steče kot bi moralo. Problem je tudi dalje, ker se sam sebi zdim toliko samozadosten, da kar ni prostora ne za Boga, ne za bližnjega. Želim si, da ne bi ostajal na 10%, ampak da bi dovolil Bogu da vstopa v moje življenje in tako ''viša povprečje''

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

»Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le 10 % svojih potencialov. Vidi le 10 % lepote sveta okoli sebe. Sliši le 10% glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo 10% je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le 10% živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10-11)

Na zadnjem srečanju IS smo dobili v premišljevanje Jezusove blagre kot pot k polnem življenju. Ob brskanju za razlago posameznega blagra, sem na Forumu ob blagru čistim v srcu, našla naslednjo razlago, ki me je nagovorila:

"
Čistost srca je torej povezana z udejanjanjem zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. (prim. Mr 12,28-34) Varujmo pa se tveganja, da bi si čisto srce predstavljali kot imuno pred grehom. To je lahko lažna predstava o čistosti tistih, ki nimajo poguma, da bi živeli s strastjo, goreče. Čisto srce je povsem razpoložljivo Gospodu, da ga očiščuje on, ki je edini svet. Jezus je bil čistega srca, sposoben živeti v občestvu z Očetom in ljudmi, jih ljubiti zastonjsko, z nedeljenim srcem".

Zase vem, da je mi velikokrat "krščanska" pravila, strah pred padcem, grehom, neuspehom, ipd. preprečujejo, da bi zaživela več od 10% svojih zmogljivosti. In če tvegam živeti s strastjo in goreče postane moje življenje polnejše in jaz srečnejša. Verjamem, da nas je Bog ustvaril, da bi dali od sebe več od 10%zmogljivosti. Da bi le imeli pogum videti, slišati, čutiti in slediti hrepenenjem, ki nas vodijo v življenje!

Katja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 3 days od tega
Pridružen: 14.03.2014

Nikoli nisem pomislila, kako zaznavanja bogatijo naše življenje. Da več kot čutimo in bolj kot smo pozorni na svet okoli nas, bolj polno je naše življenje. Drugače pa je vse ravno in dolgočasno. Od kar sem v varstvu otrok, opažam, koliko je drobnih stvari, ki jih odrasli več ne vidimo in so nam samoumevne. Otrok pa se jim zna čuditi in se ob njih ustaviti. 

Tjaša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 5 days od tega
Pridružen: 01.11.2011

Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje.

Podobno kot Tamara tudi sama doživljam v sebi veliko stvari obenem pa veliko strahu kaj vse bom odkrila v sebi in kaj bo potem z mano, kaj vse bo prišlo ven, kaj si bodo mislili drugi...

Gospod pomagaj mi, da ne bi podlegala strahu ampak pogumno iskala in se trudila za tisto kar me dela živo.

Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 1 day od tega
Pridružen: 07.02.2011

Danes vidim konkretno, kako pomembno je biti čuječ in buden in pazit na to, da spet ne zaspiš. In kako pomembni za čuječnost so odnosi, ki te spontano vodijo do večje budnosti, zaznavanja, razmišljanja. En teden doma negujem bolnega otroka in že padem ven iz ritma, ven iz zaznavanja, ven iz dela in ven iz razmišljanja. Vrtiš se okrog otroka, paše ti, da imaš le eno stvar za razmišljat in je konec, si že na ali pod 10% in sklopljen za drugega in svet okrog sebe. 

Nič narobe, če otrok zboli, normalno moraš mislit na njega, ga negovat, a hkrati koliko več napora zahteva, da ostaneš buden na »vseh frontah« in se ne sklopiš.

 


Gospod, tudi jaz te prosim za vztrajnost in moč pri dvigovanju povprečja svoje živosti!

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 1 hour od tega
Pridružen: 25.02.2011

V tem razmišljanju bom združila talente in čuječnost. Ob tem se moram najprej ustaviti in pogledati, kaj je moje poslanstvo v življenju, za kaj sem bila poklicana. Sem žena in mama. Sedaj že stara mama. Skozi to poslanstvo prihjajo k meni talenti, ki jih moram pomnožiti. Lahko sem dobila še veliko drugih talentov, pa nekako ne gredo v paket zakona in družine. Predvsem ne v obdobje, ko so otroci majhni. Morajo počakati, da jih bom vnovčila in pomnožila v drugem življenjskem obdobju ali pa sem jih že kot samska dovolj pomnožila.

In kaj danes opažam? Vidim družine, za katere je dom samo spalni prostor.  Res je , službe danes vzamejo več časa kot nekoč. Vendar mislim, da je to lahko tudi izgovor, da ni družina toliko skupaj. Opažam, da so otroci vpisani v različne dejavnosti, da so starši vključeni v različne dejavnosti in otroci prepuščeni raznim varstvom. Lahko bi rekli, da vsi množijo svoje talente, saj vsi delajo nekaj dobrega. Zame to ni to. Mislim, da je pomembno to, da razlikujem, kateri je tisti talent, ki ga moram razvijati v tem obdobju, v katerem živim.

Moja stara mama je velikokrat rekla, da majhni otroci potrebujejo celega človeka. Jaz budnost v zakonu vidim najprej v odnosu do moža in otrok in potem še do vseh ostalih s katerimi se srečujem. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 39 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezus prihaja na svet, da nam prinese življenje, polnost življenja, veselje nad seboj, bližnjim in svetom, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo. Ni mogoče srečati Jezusa, ki je življenje samo, če smo mrtvi v doživljanju sveta okrog sebe. Ni mogoče polno zaživeti, če čutimo le desetino tega, kar nam je Bog podaril. Tako razumem povabilo k čuječnosti najprej kot povabilo k zaznavanju

 

Ko gre za polnost življenja, ki nam ga prinaša Jezus; ko gre za veselje nad seboj, nad bližnjim, nad svetom in nad neskončno Božjo Ljubeznijo, se bojim, da smo, ali pa - če govorim zase - da sem še daleč pod desetino čutenja, zaznavanja, sprejemanja in podarjanja. Se mi zdi, da gre to, v kar me Bog vabi, kar mi podarja, v tako neslutene višine, širine in globine, da ne uspem zaznavat niti enega procenta. Je nekaj takega kot z vesoljem. Bolj globoko kot vstopamo vanj, bolj se nam odpira njegova širina in bolj se zdimo sami sebi majhni, neznatni, nepomembni… A, hvala Bogu, ne v smislu frustracije, ničvrednosti in obupovanja, ampak v smislu čudenja, obdarjenosti in ljubljenosti.

Ko poslušam žalostne zgodbe, ki mi jih ljudje pripovedujejo s prošnjo, da bi bila z njimi in molila zanje, me boli in se sprašujem, kako je mogoče živeti tako drug mimo drugega, da lahko npr. mož ženi drugi dan po pogrebu njenega očeta reče: »Zdaj pa spakiraj, jaz imam že 15 let razmerje z drugo in je napočil čas za ločitev…« Pa sem se danes, na praznik Brezmadežne, ki tako čuti z vsemi svojimi otroki, vprašala: A jaz vem, kje so moje sosestre? A vem, koliko kompenzacij se skriva za na videz uglajenim obnašanjem, ker se ne potrudimo za res živ, pristen odnos med nami in z Bogom? Kako mrtvo in dolgočasno lahko postane vse, kadar je edino merilo skupnega življenja to – »da se ne bomo kregali in da bo mir«...

Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo več kot skromno desetino!

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 3 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. 

To me je presenetilo že, ko smo pri individualnem spremljanju dobili »nalogo«, da se vsak z nekom pogovori o pozitivnem in negativnem v sogovorniku. Šokiralo me je spoznanje, da svojih opažanj in čutenj o drugem sploh ne izrazim, ker nisem gotova, ali imam prav. Ker pa ne izrazim ostajam v megli, v temi. Kako naj vem, če si le mislim nekaj. Postopama tudi ne opazim...

Ob tem sem spoznala, da je to skoraj edini način, da stopiš v kontakt z bližnjim. Kot bi prižgal svetilko. 

Ni toliko pomembno ali imam prav ali ne. Bolj je pomembno, da sem čuječa, budna v odnosu do drugega. S tem ko spregovorimo o svojih občutjih in zaznavah se hkrati tudi poglobimo v drugega. Če tega ne delam pa postane odnos hladen in odtujen. S spregovorjeno besedo dam tudi drugemu možnost, da pove kaj čuti, kaj vidi in kaj doživlja. Tako svoja čutenja jemljemo zares in jih tudi bolje spoznavamo. Ni dovolj le premišljevati v svoji glavi. Misel se bolj izostri in postane bolj konkretna, če jo izraziš.

Ni čudno, da pravijo, da je skleroza večja pri ljudeh, ki so sami. Kdo bi si mislil, da ima sveto pismo tudi za to zdravilo.

Hvala vsem na forumu. Najprej za pridigo, potem pa tudi za delitev svojih čutenj in zaznav.

 

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 1 hour od tega
Pridružen: 25.02.2011

V današnjem dopoldnevu sem si vzela čas za potovanje po forumu in bi malo nadaljevala z mojim včerajšnjim zapisom. Ob prebiranju pridige sem se ustavila ob teh mislih.


Jezus prihaja na svet, da nam prinese življenje, polnost življenja, veselje nad seboj, bližnjim in svetom, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo.

V luči te misli razmišljam tudi o zapisih na forumu. Poznam vas kot dobre ljudi, ljudi, ki se trudite za pristen odnos do drugega in do Boga, ki želite širite veselo oznanilo. Tega veselega oznanila pa ne razbiram iz vaših zapisov. Saj mogoče vi, ki se bolj poznate med seboj, razbirate iz zapisov veselje nad seboj, svetom in bližnjim, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo.

Forum pa je odprt za vse in je najbrž namenjen tudi širjenju  naše vere, širjenju veselega oznanila. Verjamem, da se veliko lepega dogaja med nami in se sprašujem zakaj ne bi pisali o tem, kar se dogaja v življenju samskega, v zakonskem življenju, v življenju posvečenih oseb? Saj vendar to, kar je lepega prihaja od Boga?  Saj s tem, ko iščem lepoto, preganjam temo.

Pa da ne bom samo pisala, kaj bi lahko, naj začnem jaz.
V adventnih večerih letos razmišljava in moliva ob knjigi Anselma Gruna Tvoja luč nam podarja upanje. Včerajšnje razmišljanje je bilo o brezmadežnem spočetju Device Marije. zame je bilo osvobajujoče to potovanje vase. potovanje skozi zmedo svojih občutkov, skozi jezo, zavist, ljubosumje, strah, žalost, krivdo vse do dna svoje duše. Tu je prostor tišine, ki je čist in jasen, do katerega občutki krivde in samoočitki nimajo dostopa. tam biva v meni Kristus. Pisatelj pravi: "Uživaj to čistost v sebi. Veš, da je v tvojem mišljenju, čutenju in delovanju tudi veliko nečistega. toda na dnu tvoje duše je nekaj čistega, ob čemer lahko začutiš svoje dostojanstvo."


Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

Draga Marta!

Hvala za vaš odziv na naše komentarje na Forumu. Sama sem podobno kot vi razmišljala, preden sem bila bolj aktivno vpeta v dogajanje na Gradu. Vedno znova me je zmotilo "jamranje" na teh straneh in sem imela kdaj idejo, da bi sama napisala kaj lepega, kar se mi v življenju dogaja. Po večini nisem tega uresničila, saj sem se večkrat zbala, da bo kdo rekel, da se hvalim, da mi gre dobro.

Ko sem počasi vstopala v odnose na Gradu, sem se tudi pogosto jezila, zakaj mi želi drugi stvari prikazati na "manj optimističen način", kot jih vidim sama. Doživljala sem ogroženost, da se trudim v svetu iskati veselje pa sem vedno znova soočena z realnostjo, ki ni tako lepa, kot sem si jo sama naslikala. Počasi sem začela razumevati, da sama pogosto iščem veselje na napačen način. Težko zdržim v lastnih zablodah in zablodah tega sveta in vedno znova sem bežala/ bežim pred obupom na način, da bi si naslikala svet in razmere bolj idelane oz. vesele, kot v resnici so. Iščem veselje tako, da si lažem, da je vse v redu. Dano pa mi je vedno znova spoznati, da do resničnega veselja ne bom prišla tako, da pred seboj in bolečino bežim, ampak tako, da bom v bolečini vztrajala in tako počasi prihajala do resničnega veselja nad seboj, bližnjim in Bogom. Ko mi to uspe, ko zdržim v Resnici, me ta ne ogroža ampak mi pomaga k polnejšemu življenju, takrat v globini začutim veselje, ki ga prej, "od zunaj" nisem mogla doseči.

Resnica nas samih, naših odnosov in življenja nasploh pa je težja, kot smo si pripravljeni priznati. Se mi zdi, da do tam, da problemi so, da si to skušamo priznavati, da do tega nekje še morda pridemo. Zmanjka pa nam vere, da nas Oče ljubi tudi v naši polomiji. To nam jemlje zalet in voljo oz. veselje, da bi šli naprej. Ležje je obupovati, da še nismo tam. Tako doživljam, da so naši zapisi na Forumu soočanje z našo realnostjo, ne uspemo pa pričevati, da se čutimo odrešeni.
Strinjam se, da je to za vse nas in Grad slaba reklama, saj ljudje iščemo veselje in običajno vztrajamo tam, kjer nam je lepo. Tudi moja želja je, da bi uspeli bolj pričevati in zapisati tudi trenutke, ko nam uspe biti veseli, ko se lahko veselimo sebe in bližnjega. Zdi se mi, da je v naših osebnih odnosih veliko bolečine, a gotovo tudi ogromno lepega, vzpodbud, sodelovanja, podpore itd...

Naj nam bo vaš komentar v vzpodbudo, da kaj o lepoti skupnega življenja in sodelovanja zapišemo tudi na teh straneh.
Pa hvala za kritiko, sama si je pred leti nisem upala tako jasno izraziti!


nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jaz tudi mislim tako, kot si rekla, Vesna. Jaz sem že tudi večkrat mislila, da je nekaj veselje, pa se mi je vedno znova vse sesuvalo v prah. Izgleda, da pravega veselja ni tako preprosto najti. Da gre pot do njega preko spoznavanja svoje polomije, svojih ran in grešnosti. Pravo veselje očitno mora biti prepleteno s težo in bolečino - ko si ves grešen in beden, pa vidiš, da si sprejet ali pa vidiš, da je Bog naredil nekaj, čeprav se ti je zdelo, da ne bo nič. 
 
Mogoče res preveč govorimo o tem polomljenem delu in premalo o veselju samem? Mogoče pa že s tem pričujemo, da veselja ni za iskati v vzhičenih občutkih in uspehih, ampak v poti vase, spoznavanju svoje grešnosti in v veri, da smo lahko zares ljubljeni ravno v tej polomiji? 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Gašper R.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 35 weeks 2 days od tega
Pridružen: 01.10.2017

Spomnim se dni, ko sem si vzel čas in se vsedel na ležalnik in opazoval razgled, ali pa sem dolgo strmel v nevihtno nebo in lovil strele. Ko sem kupil fotoaparat, sem želel ujeti vsak detajl, ki je pritegnil mojo pozornost. Lahko sem dolgo sedel in samo poslušal glasbo. S prijatelji smo včasih opazovali lepa dekleta ki gredo mimo. Vse je gnalo eno globje hrepenenje po odnosih, po lepem in človek se rad zaljubi v lepo. Vse to je vedno prižigalo moj odnos do Boga, še najbolj pa ga je gnalo hrepenenje po odnosu.
Petru lahko samo pritrdim, ko govori o pomembnosti zaznavanja okolice in nas samih, naših hrepenenj, a žal velikokrat pozabljam na to in se malo "staram". Preveč se ukvarjam z raznimi opravili, pravili in dolžnostmi, premalo časa pa posvetim, veselju nad vsakodnevnimi malenkostmi, nad sočlovekom, ki pride v moje življenje, nad lepoto stvarstva. Žal pozabljam, kako je biti kot otrok. Kako smo lahko veseli, če nič ne vidimo ne slišimo in ne čutimo in nimamo nikogar radi? Nemogoče! Kako gremo v življenju lahko naprej, če nas nobeno hrepenenje in želja ne poganja? Nemogoče!

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 weeks 1 day od tega
Pridružen: 09.05.2014

Povabilo k zaznavanju.

Trenutno lahko le molim za milost, da bi hotela zaznavati, slišati in si priznati vse svoje zblojeno ozadje, si slediti kje sploh sem, razmišljati kaj se mi dogaja. Šele potem bo v meni rastla želja po odnosih in bo moja drža lahko drugačna. V praksi se mi vse to zelo upira, hitro zaspim, trmarim, ...

Gospod te prosim, da bi vztrajala in bolj tvegala.

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 1 day od tega
Pridružen: 26.12.2014

Čutiti, hrepeneti ... ja, če bi se bolj zmogla umiriti in ne bežati od sebe, kamorkoli že.

A na tiste trenutke, ko mi uspe ... se zgodi nekaj izjemnega, čudovitega. Moje srce se prebudi in vidi tisto, kar mu je sicer nedosegljivo ... tako oddaljeno ... pa naj bo to znova prebujeno hrepenenje in vera po odnosih ... pozitivnejši pogled na svet.

In ko se umirim v sebi, se začnem resno spraševat pa zakaj se dejansko ne odločim, da bi res živela: tvegala odnos, zaupala, da ne bi bežala, naredila korak naprej ... če pa nekje globoko v sebi, da si tega želim (in da tudi če si še tako dopovedujem, da je vseeno, iščem izgovore zakaj ne bi ... da to ni zares moja resnica ... je le popačena resnica, ker v več ne verjamem oz. se za več nisem pripravljena potrudit).

Gospod, pomagaj mi ... vodi me skozi dni in noči ...