Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

8. avgust

Ni odgovorov
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 18 hours 7 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jaz nisem, kakor me je naredil Gospod, vendar čutim, da bi se moral za dejanje napuha bolj potruditi kakor za dejanje ponižnosti. Kajti ponižnost je resnica in resnica je, da sem nič, in vse kar je v meni dobrega, je od Boga. In pogosto zapravimo celo to, kar je dobri Bog položil v nas. Ko vidim, da me ljudje kaj prosijo, ne mislim na to, kar morem dati, ampak na to, česar ne zmorem dati; zaradi tega ostaja toliko duš žejnih, ker jim nisem znal dati Božjega daru.
Že misel, da se Jezus vsako jutro vcepi v nas, nas prežema, nam vse daje, bi morala v nas pognati mladiko ali cvet ponižnosti. Nasprotno pa hudič, ki se v nas ne more vcepiti tako globoko kakor Jezus, takoj povzroči, da začne poganjati njegov plevel napuha. To nam ni v čast. Treba se je torej bojevati in se potruditi, da pridemo v višine. Res je: na vrh ne bomo nikoli prispeli brez srečanja z Bogom. Da bi ga srečali, se moramo mi vzpeti, on pa se mora spustiti. Toda ko ne moremo več, se ob postanku ponižajmo in v tej ponižnosti se bomo srečali z Bogom, ker se on spušča v ponižno srce.