Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

3a Koga poslušaš?

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 12 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Sredi med vami stoji, a vi ga ne poznate

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

 

 

Koga poslušaš?

»Čujte,« torej ne pomeni biti v strahu, kdaj pride Odrešenik. Pomeni biti čuječ, kdo in kaj nam prinaša pravi mir, veselje in svobodo. Če smo prejšnjo nedeljo razmišljali, da je pomembno, da znamo prav gledati na družbo, ki nas obdaja, da nas ta ne dela slepe za Novorojenega kralja, pa nas zgornji evangeljski odlomek vabi, da se vprašamo, kako sprejemamo ljudi okrog sebe.

Poglejmo, kako so Judje, še posebej iz vodilnega sloja, gledali na Janeza Krstnika. Kakšno vprašanje je v ospredju? Kdo si ti? Ali si prerok? Si mar Elija? Ko izvedo, da ni nič od tega, kar bi radi slišali, ga jezno vprašajo: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?«

Kako na vsa vprašanja odgovarja Janez? Mirno, brez zadrege ali sramu pove: »Jaz nisem Mesija, nisem Elija, nisem prerok,« in pravi: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«To ni posebej po volji tistim, ki ga sprašujejo. Radi bi izvedeli kaj imenitnega. Janez pa pove, da sam krščuje le z vodo in da ni vreden niti, da bi odvezal jermen na sandali tistega, ki pride za njim.

Kaj dejansko želijo izvedeti? Vtis je, da je zanje pomembno le eno vprašanje: »Ali si Odrešenik ali ne? Če si manj kot to, nas preprosto ne zanimaš in te ne bomo poslušali.« Ob tem mi prihaja na misel prilika o bogatinu in ubogem Lazarju. Ko bogatina pokopljejo, trpi v peklenskih mukah in prosi Abrahama, naj pošlje Lazarja v hišo svojih bratov in naj jih posvari, da ne pridejo v ta kraj trpljenja. In kakšen je bil Abrahamov odgovor? »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Lk 16,31)

Spomnimo se, kako je Jezus odgovarjal učencem Janeza Krstnika, ko je bil Janez že v ječi. Takole so ga spraševali: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. /…/ S kom naj primerjam ta rod? /…/ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih (prim. Mt 11,2-19) Več kot očitno je, da so Judje čakali senzacijo. Hoteli so videti odrešenika, pričakovali so ga kot močnega, pomembnega, vplivnega in všečnega. In ker ni ustrezal njihovim predstavam, so ga zavrnili.

Ob vseh teh odlomkih se lahko vprašamo, koga resnično poslušamo in kaj nas pri tem vodi. Spet smo na začetku našega razmišljanja. Ni vprašanje, kako bomo čuječi, kje in kdaj pride Gospodar domov. On pride samo enkrat in takrat je prepozno. Prihaja pa po drugih, po drobnih stvareh in na videz nepomembnih ljudeh. Tu je. Prepoznamo ga lahko po preprostih delih, kot pravi Jezus: Modrost je bila opravičena po svojih delih. Da bi prepoznali človeka po delih, pa se moramo vanj poglobiti. Ne zadošča bežen pogled: kako je oblečen, kako se obnaša. Ne zadošča splošno vprašanje ali je on tisti, ki je pristojen za to ali ono področje. Potrebno je pogledati s srcem v srce.

Judje so z nezaupanjem gledali Janeza Krstnika. Zdi se, da je zanje obstajalo le vprašanje: Ali si ti Odrešenik ali nisi? Če nisi, molči! Ko pa je Jezus nastopil kot odrešenik, spet ni bil pravi. Zakaj? Ni prinašal miru, kot so si ga predstavljali, njegova svoboda prezahtevna in tudi veselje ni bilo pravo, bilo je pohujšljivo.

Vprašajmo se kaj sploh pričakujemo od ljudi okrog sebe? Ali znamo biti čuječi, da bi slišali v bližnjem Odrešenikov glas? Ali ga sploh želimo srečati? Pomislimo:

  • Če nas drugi vznemirja, kaj storimo? Ali je prostor za vprašanje, ali je nemir naš problem ali problem sogovornika? Ali se vedno zavrtimo okrog neprimernosti drugega in ga popolnoma zavrnemo, ignoriramo? Kakšen mir si predstavljamo ob drugem?
  • Če se drugi veseli ali se znamo veseliti z njim? Ali je to tisto veselje, ki napoveduje odrešenje ali je veselje, ki nas oddaljuje od Odrešenika?
  • Janez Krstnik je vsekakor popolnoma svoboden. Njegova želja je le služiti Bogu? Ali si tudi mi želimo takšne drže? Ali nas takšna drža drugega le jezi in vznemirja, zato ga ne poslušamo?

Vprašanje današnjega evangelija je torej, koga poslušamo in kaj pričakujemo od ljudi okrog sebe. Biti čuječi pomeni gledati s srcem na bližnjega in videti več kot le zunanjost. Ne zadošča videti dejanja, ampak tudi vzgibe. Zato potrebujemo čuječnost, ki nam jo lahko daje le Bog. Da bi gledali globlje, potrebujemo Boga, njegovo milost. Zato je advent čas poglobljene molitve, v kateri se bomo bližali Bogu, da bi ga srečevali v ljudeh.

 

 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

»Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Lk 16,31)

»Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. /…/ S kom naj primerjam ta rod? /…/ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.« (prim. Mt 11,2-19) 

»Ob vseh teh odlomkih se lahko vprašamo, koga resnično poslušamo in kaj nas pri tem vodi;kaj sploh pričakujemo od ljudi okrog sebe? … Če nas drugi vznemirja, kaj storimo? Ali je prostor za vprašanje, ali je nemir naš problem ali problem sogovornika? … Če se drugi veseli ali se znamo veseliti z njim? … Janez Krstnik je vsekakor popolnoma svoboden. Njegova želja je le služiti Bogu? Ali si tudi mi želimo takšne drže? Ali nas takšna drža drugega le jezi in vznemirja, zato ga ne poslušamo?

Koga poslušamo in kaj pričakujemo od ljudi okrog sebe?  Da bi gledali globlje, potrebujemo Boga, njegovo milost. Zato je advent čas poglobljene molitve, v kateri se bomo bližali Bogu, da bi ga srečevali v ljudeh.«

 

Hvala za to močno pridigo, Peter!

Danes smo v evangeljskem odlomku slišali, da je Zaharija slišal Božje sporočilo, a mu ni zaupal, ni ga v srcu 'poslušal', ampak se je raje ukvarjal z neprimernostjo božjega sporočila in z nesposobnostjo oz. nerodovitnostjo svoje žene (vedno so krivi drugi). Za devet mesecev je moral onemeti, da se je lahko v puščavi svojega srca tako globoko srečal z Božjim glasom, da se je iz te poslušnosti lahko rodil tisti, ki je postal »glas vpijočega v puščavi«.

 

Hvaležna sem za to pridigo tudi zato, ker mi je pomagala ustaviti se pri sebi in potem zbrati moči in prositi za pogovor v dveh odnosih, ki sta se v zadnjem mesecu vidno krhala. Hvala Bogu je bila na obeh straneh iskrena želja pripraviti pot Gospodu in od včeraj se lahko vse tri spet z veseljem bližamo Bogu, da bi ga srečevale druga v drugi in v ljudeh okoli nas. Vem, da bodo tudi zaradi tega 'poslušanja' prazniki, ki so pred nami, še posebej lepi! :)