Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

33n Veselo srečanje z Vstalim

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prihod Sina človekovega

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski,

bo sonce otemnelo

in luna ne bo dajala svoje svetlobe.

Zvezde bodo padale z neba

in nebeške sile se bodo majale.

Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

Nauk smokvinega drevesa

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

Nihče ne ve ne dneva ne ure

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Mr 13,24-32

 


 

Veselo srečanje z Vstalim

 

Ob Jezusovih besedah o koncu sveta sta nam blizu najbrž dve reakciji: da nas postane strah ali pa se niti ne ustavimo toliko in misel o koncu odrinemo iz zavesti. Jezusove besede so mi priklicale v spomin Zebedejeva sinova, ki bi rada sedela na desni in levi v božjem kraljestvu. Kljub temu, da njuna drža ni bila ravno zgled njune ljubezni do Jezusa, ampak predvsem odraz nekih ambicij, pa vendar nakazuje možnost drugačnega pogleda na srečanje z Jezusom ob koncu sveta. Mar ni najlepše, da v sebi poživljamo hrepenenje po tem, da bi sedeli z njim v nebeškem kraljestvu? Prepričan sem, da Jezus kot ljubeči brat, ne želi, da se v prvi vrsti bojimo konca sveta, ampak da hrepenimo po njegovi končni zmagi, da ga pričakujemo, da se veselimo srečanja z njim in življenja v božjem kraljestvu.

Kako naj prihajamo do tega veselja? Naj naštejem nekaj korakov. Prvi takšen korak je redna, vsakodnevna molitev, zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi, ter ob različnih priložnostih. Ta v nas prebuja zavest, da nismo sami. Z nami je ves čas Bog, on nas spremlja in skrbi za nas. A molitev kot rutina ni dovolj, ker lahko postane gola navada. Potreben je vsakodnevni premislek: kaj Bog od nas pričakuje v čisto preprostih stvareh. Da se ob njem sprašujemo, ali smo nekaj storili v njegovem duhu, ali po svoje. Od tu seže pogled tudi na naše bližnje. Tudi zanje smo odgovorni in se moramo prav tako spraševati, ali smo jih  dolžni opomniti ali ne, ali delajo prav ali ne.

Poleg redne molitve in preprostega razmišljanja in opominjanja, pa je tu še življenje iz božje besede. Božja beseda, predvsem nedeljski evangelij, nam lahko pomaga ustvarjati dvoje: ob njej se nam oblikuje podoba o Bogu in hkrati bistri pogled na naše življenje in poklicanost. Ob božji besedi lahko spoznavamo pravo podobo Boga. Brez nje nam je današnji evangelij najbrž strašljiv in v njem težko najdemo kaj lepega in spodbudnega. Če pa pred nas stopa Jezus, ki se sklanja k javni grešnici, ki teče naproti izgubljenemu sinu, ki ozdravlja in odpušča, postavi zakrament svete evharistije in za nas umre na križu, potem je podoba o njem drugačna. Takšen Bog nam postane privlačen, želimo si njegove bližine, želimo biti z njim v življenju in smrti.

Božja beseda nam naravnava tudi življenje. Ko razumemo, da nas je Bog poklical v življenje, da nam želi dobro, da je v nas položil načrt, ki nas vodi v veselje, potem mu želimo prisluhniti. Potem postaja nedeljski evangelij vodilo. Če se spomnimo, samo zadnjih evangelijev, bomo videli veliko vodil za naše življenje:

-          Evangelij o ubogi vdovi nas vabi, da življenje gradimo na zaupanju v Boga in ne na lastni moči.

-          Evangelij, v katerem smo slišali o glavni zapovedi, ki je ljubezen, nas je vabil k razmisleku o naši ljubezni, ki naj bi bila veselje nad Bogom, nad bližnjim in seboj. Izvor veselja je hvaležnost za vse, kar prejemamo.

-          Ozdravljenje slepega Bartimaja je govorilo o veri, ki rešuje.

Potem pa je tu še tretje, kar se mi zdi izredno pomembno, če si želimo srečanja z Gospodom v slavi, tj. globoko spoznanje, da božje slave ne bomo nikoli resnično vredni, nikoli si je ne bomo zaslužili, odrešeni bomo le po božjem usmiljenju. Če samo pogledamo, kako nas drugi sodijo in presojajo, lahko vidimo, da se pogosto vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Najbrž se v marsičem motimo, pa ne razumemo vsega. Le Bog se nas lahko usmili. Ali pa ko gledamo sami nase. Ko si prizadevamo, da bi naredili vse prav, je vedno marsikaj narobe in nepopolno. Ne, naše življenje v vsakem primeru ni popolno, zato si večne slave ne zaslužimo. Lahko pa se veselimo, da je Bog usmiljen in lahko zaupamo, da se nas bo usmili. 

Naj nas torej današnji evangelij vabi, da v sebi poživimo željo po končnem srečanju z Gospodom v slavi. Vztrajno se pripravljajmo na to srečanje in se ga veselimo, saj nas ljubi.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 23 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

V času po porodu, ko se počutim zelo labilna in me vsaka stvar meče s tira, si zelo želim pomiritve, da bo vse v redu. Tega stanja se bojim, ker ni obvladljivo in popolno. V pridigi me zato nagovarjajo tri stvari: vsakodnevna molitev in premislek ter božje usmiljenje. Prvi dve stvari jemljem kot pomoč pri vzpostavljanju ravnovesja v sebi drugo pa kot razlog, da se kljub vsej zmešnjavi in napakam lahko umirim.
Upam, da pridem nekoč k njemu, ker to bo pa res lepo, če bodo neskočne želje po nežnosti, bližini, zaupanju ... bolj v polnosti uresničene kot tu :)


Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 59 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Mene pa vznemirja ta negotovost, stvari, ki jih ne razumem, oziroma, ki jih lahko razumem le skozi vero, ki mi jo vedno zmanjka.
So vprašanja, na katera lahko odgovori le Bog, če preprosto po otroško verjamem, da je vse, kar dela prav. ("Nihče ne ve ne dneva, ne ure.")
Tudi, če boli (tudi konec sveta, ki ga opisuje tudi ni nič kaj veselo doživetje - sonce bo otemnelo, luna bo brez svetlobe in zvezde bodo padale z neba).

Ampak, Bog se ne moti in Bog vse dela v ljubezni do nas.
Če si na vsa nerazumljiva vprašanja odgovarjam v tej luči, se lahko umirim - tudi, če ne najdem nekega jasnega odgovora, je pač to, kar vem, vse, kar rabim vedeti in je v redu.

Mi je pa prepogosto krivično to, da ne razumem, ne vem in si mislim, da me z bolečino in negotovostjo kaznuje. Takrat sem zagrenjena in se namesto na Boga, obračam na bližnje in od njih zahtevam vse, od tolažbe naprej. Tega pa nikoli ni dovolj. 

Bog daj, da bi zmogli nosit bolečino vsega, česar ne razumemo, po čemer neustavljivo hrepenimo ter, da bi neomajno zaupali in se veselili njegove ljubezni in srečanja z njim.

s. Slavica Lesjak
Stran je dosegljiva
Zadnjič prijavljen: 8 min 41 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Na to, kar razmišljaš, Urška, se mi zdi čudovita včerajšnja duhovna misel p. Pija:

 

Zakaj je zlo na svetu?

»Dobro poslušaj … Mama izdeluje vezenino. Njen sinko sedi na pručki in vidi njeno delo, vendar od spodaj. Vidi vozle vezenja, prepletene niti … in vpraša: »Mama, bi lahko videl, kaj delaš? Tvoje delo je tako nejasno?«

Takrat se mama skloni in mu pokaže pravo stran svojega dela. Vsaka barva je na svojem mestu in raznolikost niti se sestavlja v ubranost načrta.

Glej, mi vidimo spodnjo stran vezenine. Sedimo na nizki pručki.«

 

V evangeliju mi je najprej v tolažbo zadnji stavek: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Ob tem Jezusovem zagotovilu lahko mirno prezrem in imam za brezpredmetne vse špekulacije na to temo, ki ne služijo drugemu kot zastraševanju ali pa želji po spektakularnosti…

Glede tega, kar je potrebno, da imam ves čas v zavesti, pa me nagovarja Jezusov preprost nasvet: »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati.«

Vsakemu razumnemu gospodarju, vinogradniku, vrtnarju ali pa staršem in učiteljem je jasno, da vsako bitje nosi v sebi od Boga dano zakonitost rasti. Ko 'spomladi' začne vse brsteti, vemo, da je to brsteče življenje potrebno varovati pred pozebo, pred škodljivci ali pred tem, da bi se zadušilo v plevelu, vse to pa zaradi pričakovanja sadov, ki se pokažejo poleti in dozorijo v jeseni… Prav tak je nebeški Oče do nas. Želi nam, da bi obrodili sadove, pa sploh ne pričakuje, da bi bili vedno stoterni, veseli se že trideseternih… Ko stopi do smokve, ki je košata z listi, pa na njej ne najde nobenega sadu, jo prekolne, da se posuši do korenine… Tega se pa zares bojim, da bi takrat, ko bo prišel iskat sadov na drevesu mojega življenja, ne našel ničesar užitnega.

»Odrešeni bomo le po božjem usmiljenju. Če samo pogledamo, kako nas drugi sodijo in presojajo, lahko vidimo, da se pogosto vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Najbrž se v marsičem motimo, pa ne razumemo vsega. Le Bog se nas lahko usmili. Ali pa ko gledamo sami nase. Ko si prizadevamo, da bi naredili vse prav, je vedno marsikaj narobe in nepopolno. Ne, naše življenje v vsakem primeru ni popolno, zato si večne slave ne zaslužimo. Lahko pa se veselimo, da je Bog usmiljen in lahko zaupamo, da se nas bo usmili.«

 

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 59 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Sestra Slavica, hvala za tole misel - sem jo na tisti dan, ko je bila.na vrsti, prebrala, a je nisem povezala z vsemi svojimi mislimi. 
Daje mi pa mislit se nekaj drugega in sicer - je že res, da imamo vsa neodgovorjena vprašanja in na nekatera v resnici ne bo odgovora prej kot, ko bomo pred Bogom. Moram pa biti kar lepo poštena in priznat, da mi veliko odgovorov že daje na pladnju (lahko tudi pladnjih,, nekateri so osvetljeno z reflektorji =)) , pa se dogaja, da jih zavračam in hočem take, zase bolj prave in primerne. =) 

Smo pa dovolj pametni, da lahko stvari počasi povezujemo skupaj in, če jih v luči evangelija, sploh ni težko, ker grejo ti puzzli presneto lepo skupaj. 

Da ne bom samo v metaforah - zame to konkretno pomeni sprejemanje sebe v vseh svoji drugačnosti in omejitvah. Že več let dobivam same spodbude in mi skusajo bližnji na najrazličnejše načine povedat, da vse moje želje po dokazovanju, pomembnosti, ves napuh in prezir - vse izhaja iz tega, ker sebe ne sprejmem, ker ne sprejmem načrta, ki ga ima Bog z mano, takšno, kot sem. In je res. V tem mi je najtežje vztrajat in razmišljat o vseh zakajih, pa o tem, kaj si Bog zame želi, kje bi ime rad imel. Ker mi je težko biti drugačna, težko mi je s tem izstopat in bi kar takoj šla drugam, bodisi se nekam potolažit ali si poiskat ceno nekje drugje, kjer je brezpredmetno, pa se razdejanje pustim pri drugih. 

Ko vztrajam, gre. Danes je bilo zanimivo, ko smo z otroki pred učno ugotavljali, kako smo v redu taki kot smo, četudi nam vse na nas ni všeč. Vsak je našel kaj, a smo ugotovili, da smo lahko kljub temu veseli drug z drugim. 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Božja beseda nam naravnava tudi življenje. Ko razumemo, da nas je Bog poklical v življenje, da nam želi dobro, da je v nas položil načrt, ki nas vodi v veselje, potem mu želimo prisluhniti. Potem postaja nedeljski evangelij vodilo."

Trenutno malo premišljujem božjo besedo in posledično ne morem živeti iz nje; tako ni ne veselja ne zaupanja. Poživiti moram molitev, da bi spet lahko vzpostavila odnos z Bogom in mu zaupala.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Mene je ob prebiranju pridige najbolj nagovorilo to, da ta evangelij kaže na veselje ob koncu sveta in ne na strah, saj se bomo navsezadnje srečali z našim Stvarnikom. Vedno sem ob tem evangeliju najprej doživljala strah, zato mi je ta pridiga odprla bolj svetel pogled na vse skupaj, kar je pomirjajoče in tudi bolj smiselno. Saj je Jezus prišel na svet, da nam da življenje, upanje, veselje, ne pa strah in obup.