Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

24. Pomoč kristjanov

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 5 hours od tega
Pridružen: 17.03.2010

Prva misel ob vzkliku »Marija, Pomoč kristjanov« nas najbrž povede v dvorano zadnje večerje, kjer Marija po Jezusovi smrti skupaj z apostoli moli. Kako potrebni so bili apostoli njene pomoči! Tako preplašeni in zmedeni. Čeprav bi vzklik »Pomoč kristjanov« lahko Mariji pripisali že ob pogledu na njeno vlogo v prvi Cerkvi, pa je kot takšen nastal zaradi zgodovinskih dogodkov, ki so se razvili osemnajst stoletij po njenem vnebovzetju. Zato je prav, da ostajamo zvesti tradiciji in skušamo vzklike razumeti v luči njihovega nastanka in izvornega pomena. Pa si oglejmo zgodovinsko ozadje tega vzklika.

 

Vzklik je nastal po dogodku iz druge polovice 16. stoletja. Praznik Marije, Pomočnice kristjanov pa je nastal več kot dve stoletji kasneje. Kaj je torej vplivalo na nastanek tega vzklika? V drugi polovici 16. stoletja sta si v južni Evropi stali nasproti dve velesili, ki sta se borili za prevlado na tem prostoru. Avstrijski Habsburžani so na mejah svojega cesarstva poskušali zaustaviti prodiranje turške oz. otomanske vojske proti srcu Evrope. Po prvem obleganju Dunaja leta 1529 se je zdelo, da Turkov nihče več ne more ustaviti. Krščanska Evropa je bila politično in vojaško razdeljena in skregana. Papež Pij V. je spoznal usodnost zadnjih turških osvajanj in je prek svojih odposlancev sprte evropske vladarje poskušal prepričati v nujnost skupnega nastopa. Vedel je, da zmaga ni mogoča brez Božje pomoči, zato je krščansko ljudstvo pozval k molitvi rožnega venca, da bi si izprosili pomoč Matere Božje. Sklenjena je bila “Sveta liga” oz. koalicija krščanskih držav. Poveljniku krščanske strani je uspelo zbrati velikansko floto več kot 200 dobro oboroženih galej. Nasproti mu je stal Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske flote, ki je štela skoraj 230 galej, ki pa so zaostajale v topovski oborožitvi.

 

Do odločilne bitke je prišlo 7. oktobra 1571 pri Lepantu v Korintskem zalivu. Na krščanski strani se je borilo okoli 85.000 vojakov in veslačev, Turki pa so v boj poslali skoraj 100.000 mož. Bitka je trajala le nekaj ur in v tem času je bilo potopljenih pol turških galej, pol pa zajetih. Ob tem je bilo osvobojeno približno 15.000 krščanskih veslačev, ki so kot sužnji poganjali turške galeje.

 

Spopad pri Lepantu je pomenil prvo veliko zmago nad Turki. Po Evropi je zavladalo veliko veselje. Na žalost je krščanska Evropa kmalu pozabila na enotnost, ki je pripeljala do zmage. Hitro so se obnovile stare zamere in tudi spopadi. Zaradi zmage je papež Pij V. dal Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in ga dal vplesti tudi v litanije, ki so se dokončno oblikovale prav v tistem času. V spomin na to zmago obhajamo tudi rožnovensko nedeljo v začetku oktobra. Marija, Pomočnica kristjanov, pa je dobila tudi svoj praznik, vendar več kot dvesto let kasneje, in sicer v spomin na vrnitev papeža Pija VII. iz Napoleonovega ujetništva. Ko je namreč cesar Napoleon na svojih vojaških pohodih zasedel tudi Rim, je papeža ukazal odpeljati v Francijo, kjer je trpel lakoto in pomanjkanje. Odvzeli so mu celo spovednika, ki ga je spremljal, zasegli so mu brevir, knjige in pisalno orodje. Toda leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil leta 1815 premagan in odstavljen in naslednje leto dokončno poslan v izgnanstvo. Pij VII. se je 24. maja istega leta slovesno vrnil v Rim in odredil, da se ta dan slavi praznik Marije, Pomočnice kristjanov.

 

Praznik Pomočnice kristjanov so uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Uveden je bil tudi v ljubljanski nadškofiji, in sicer v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno božjo potjo na Slovenskem.

Pa se vrnimo k našemu vzkliku. Marija zagotovo ni politični adut ali moč, na katero se sklicujemo v političnih potezah. Vedno je tista, ki se bori proti zlu, ne glede na kateri strani. Ko gre za obrambo človekovih pravic, pa je pogosto tako potrpežljiva kot njen Sin. Če se lahko veselimo takojšnjega uslišanja pri zmagi nad Turki, ki so skušali zavzeti Evropo, pa moramo videti tudi potrpežljivost, ki je nam vernim potrebna, kot je bila potrebna papežu Piju VII. Na rešitev iz ujetništva je čakal celih sedem let!

 

Marija je naša pomoč. K njej se moremo zatekati tudi v današnjih stiskah našega naroda in Cerkve. Če ne bomo takoj doživljali čudežev, še ne pomeni, da nas ne sliši. Najprej želi naše trdne medsebojne povezanosti, kakršno je ustvarjala med apostoli in ki je bila temelj velike evropske zmage. Želi pa si tudi naše vztrajnosti v priprošnji ter zaupne molitve. To nas najbolj spreminja in približuje tako njej kot njenemu Sinu.

 

Marija, Pomoč kristjanov, pomagaj nam, da bomo tesneje povezani med seboj in s teboj, da bomo skupaj vztrajali v pričakovanju dokončne zmage tvojega Sina.

 

Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!