Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

24. dan: Nalezljivo veselje

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 days od tega
Pridružen: 17.03.2010
Slavim te, Oče, ker si vir pravega veselja.
BERNARD
24. dan NALEZLJIVO VESELJE


Prilika o izgubljenem sinu nam razkriva še eno lastnost Boga Očeta. To je veselje. »Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!« pravi oče ob sinovi vrnitvi. Njegovo veselje je namreč tako veliko, da ga ne more skriti. Mora ga deliti z drugimi. V današnjem šmarničnem branju prisluhnimo zgodbi o svetem Bernardu in ugotovili bomo, kako nalezljivo zna biti veselje, katerega vir je Bog Oče.
Bernard je bil plemiškega rodu. Rodil se je okoli leta 1090 na gradu Fontaines v Franciji, kot tretji od sedmih otrok viteza Tescelina. Njegov oče je bil ves predan vojaškemu življenju in po njem je mali Barnard podedoval junaško srce ter gorečnost za resnico ter pravico. Njegova mati, Aleta Montbard, pa je bila mila, nežna in bogoljubna. Bernarda je vzgajala v veri, miroljubnosti in čistosti. Deček je zelo globoko doživljal povezanost z Jezusom in Marijo. Nekoč je med obhajanjem polnočnice imel videnje Božjega deteca v nadnaravni svetlobi. Odtlej ga je še bolj prevzela ljubezen do Jezusa in Marije.
Fant je zrasel v lepega in bistrega mladeniča. Bil je uglajen, zgovoren in vesele narave. Pisal je posvetne pesmi, ki so jih ljudje kmalu prepevali po celotni Burgundiji. Pri študiju svobodne umetnosti je prekašal vse svoje vrstnike in napovedovali so mu slavno prihodnost.
Pri devetnajstih letih mu je umrla mati. To ga je globoko pretreslo. Spoznal je, kako minljivo je vse na svetu in v njem je vzklila goreča želja, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Svojo družino in prijatelje je presenetil z odločitvijo, da se namerava odreči vsemu bogastvu, ugodnostim in napredovanju ter vstopiti v samostan v Citeaxu, ki je bil znan po svoji strogosti. Družina je tej odločitvi nasprotovala in Bernard je začel omahovati. Sprejel je njihovo željo, da nadaljuje šolanje na neki visoki nemški šoli. Na poti tja se je ustavil v neki cerkvi in med molitvijo je zagledal obraz svoje matere. Iz njenega pogleda je razbral, da mora vztrajati v odločitvi. Odslej ga nihče več ni mogel pregovoriti, da bi opustil svojo željo. Nasprotno. Bil je tako navdušen, da so se tudi bratje odločili, da se mu pridružijo. Najstarejši je bil poročen in je imel dva majhna otroka, a tudi v njem se je vnela željo, da se popolnoma posveti Bogu. Žena je odločitvi nasprotovala, a Bernard je napovedal, da bo, ali privolila ali umrla. Naslednji dan je nevarno zbolela. V trenutku, ko je pristala na moževo odločitev, je ozdravela. Najbolj trdovratno pa je nasprotoval Bernardov brat Gerard, ki je bil vojskovodja. Bratom je očital, da so pomehkuženi in blazni. Bernard pa mu je rekel: »Blizu je dan, ko bo sulica prebodla tvoje prsi in odprla pot zveličavni misli.« Že v naslednjem napadu je bil Gerard hudo ranjen. V trenutku nemoči se je tudi on odločil slediti bratu. Bernard je obiskal še svojega šolskega prijatelja Huga, ki je bil ugleden duhovnik. Ob srečanju z Bernardom je premislil svoje življenje in skupaj sta prejokala noč. Zjutraj je bil tudi on odločen, da pojde z Bernardom. Bernardu so se pridružili še nekateri znanci in vrstniki plemiškega rodu. Skupina je štela 30 mož. Leta 1112 so potrkali na vrata samostana v Citeaxu. Ob njihovem slovesu je zajokal najmlajši brat, ki je bil še otrok. »Vi ste izbrali nebesa, meni pa prepuščate zemljo. Tega ne morem sprejeti.« Takoj ko je dopolnil 16 let, je tudi sam šel za njimi. Vseh sedem sinov se je tako odločilo za redovniško življenje, čez nekaj let pa se jim je pridružil še osiveli oče, vitez Tescelin.

* * *

Kakšna neverjetna moč veselja! Včasih razmišljamo, zakaj so danes cerkve vedno bolj prazne. Ob svetem Bernardu se lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našim veseljem, našo navdušenostjo nad Bogom Očetom. Papež Frančišek pravi: »Prosim vas, bodimo veseli kristjani. Napnimo vse sile, da bi drugim pokazali, da verujemo, da smo odrešeni, da nam je Gospod vse odpustil ... Vstani, pojdi, ukaj od veselja, veseli in raduj se iz vsega srca!« Marijina priprošnja naj nam torej pomaga, da bomo ob Bogu Očetu odkrivali lastno veselje in ga delili z drugimi.

NALOGA: V družini se pogovorite, kdaj in na kakšen način vam vera prinaša veselje.