Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

20 Veliki petek - Križ v luči velikega četrtka

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 hours 34 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Križ v luči velikega četrtka

Včeraj smo razmišljali, kakšen je bil Bog v Stari zavezi, kakšna je bila pasha in kakšen duhovnik. Ugotavljali smo, da je bil Bog velik, mogočen, strašen, skrivnosten … Duhovnik je bil po svoji službi prav tako odmaknjen, mogočen, skrivnosten … Vse to se zdi logično. Jezus je z velikim četrtkom stvari postavil na glavo. Veliki petek prinaša posledice. Če biti mogočen, skrivnosten in strašen, ne pomeni največ, izgubi ceno mnogo stvari. Jezus povzdigne tiho služenje. To zahteva neprestan napor in spreobračanje. Mar ni logično, da je nastal upor?

Vse je človek prav uredil, pa pride nekdo, ki mu nič ni prav in hkrati govori, da je Bog. Takšen Bog vsekakor ogroža. Še več, novi Bog pričakuje ljubezen, dejanja ljubezni. Ljubezen je težka, pogosto zahteva odpoved, pripelje do trpljenja. Tega pa nočemo. Mi hočemo starega Boga, staro obredje. Tam se znajdemo, brez bolečine. Tu je vse pretežko. Križa ne razumemo. Veliki petek je preprosto protest oblasti in množice proti velikemu četrtku, to je novi podobi Boga, obredja, duhovništva.

V tem postnem času sem večkrat zmolil križev pot že pokojnega duhovnika Otmarja Črnilogarja, ki me je zelo nagovoril. Naj z vami podelim nekaj njegovih misli:

  • Nerazumljiv ti je križ in pohujšuješ se nad njim. Nisi se še spreobrnil. Nase se zanašaš, sam se hočeš rešiti. Ne bo šlo, daj mi roko!

Gospod, poprej si vse prav rekel in storil. Tako še nihče ni govoril. Le križa ne razumem.Nauči me križa, smisla križa v življenju. (2. postaja, Križev pot, Otmar Črnilogar)

Spreobrniti se, dejansko pomeni, vzeti za res trpljenje. Veliki četrtek je povabilo k ljubezni. Veliki petek je le nadaljevanje tega povabila. Kdor hoče ljubiti, bo deležen trpljenja. Ni mogoče, da bi ne doživljali trpljenja, če hočemo ljubiti. Ko bližnji ljubezni ne sprejme, bomo trpeli, če le vztrajamo. Pravo spreobrnjenje je v sprejemanju križa brez protestiranja. Kot pravi Črnilogar: Nisi se še spreobrnil, če se nad križem pohujšuješ in ti je križ nerazumljiv.

Če je prva skušnjava, da ne bi trpeli, je druga, da bo hitro konec. Kot pravi Jezus na Križevem potu:

  • Hitro bi rad opravil. Nama pa se, brat, ne sme muditi, ker bi te rad naučil padati, vstajati in še marsičesa. (3. postaja, O. Č.)

Ko stvari ne gredo prav, moramo vztrajati, da se bodo obrnile v pravo smer. Če popustimo, ne bomo dosegli nič dobrega. Vztrajati pa pomeni trpeti. Na hitro ne bo šlo! Na poti bomo padali, a dobro je vedeti: Človeško je pasti, vstati božansko. (9. postaja, O. Č.)

In ko se nekdo ustavi in protestira, ostaja samo križ. Jezus na križevem potu govori:

  • A vedi, če z Očetom upava rešiti ljudi le s križem, boš tudi ti sebe rešil s križem. (5. postaja, O. Č.)

Jezusovo strašno trpljenje in smrt sta pravzaprav povzetek vsega Jezusovega življenja. V njem je zgoščeno bistvo, ki ga svet ne razume.
Jezus ne živi, da bi živel, ampak da bi življenje podaril. Množica pod križem, pa hoče nazaj staro podobo mogočnega Boga. Prisluhnimo, kaj nam sporoča dvanajsta postaja križevega pota:

  • S ceste te sramotijo. »Aha, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavlja, reši samega sebe! Če si Sin božji, stopi s križa!«
  • Duhovniki, pismouki in starešine izrabijo zadnjo priložnost: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je on izvoljeni Maziljenec, naj stopi zdaj s križa, da bomo videli in vanj verovali …« (12. postaja, O. Č.)

Mar ni takšen tudi naš pogled na naše križe in težave, na naše bolečine?

  • Mi pravimo: Če je Bog, mi bo pomagal, da mine. Jezus pa nas uči, da nam pomaga tako, da nas s trpljenjem vzgaja za življenje.
  • Mi pravimo: Če delam prav, bi me ne smelo boleti. Jezus pa pravi: Če delaš prav, te mora boleti, kajti ljubezen je vedno križana.
  • Mi pravimo: Nič takega nisem naredil, zakaj bi moral trpeti. Jezus pa nam sporoča: Če nismo nič naredili, moramo vsaj trpeti. Če pa smo že kaj naredili, Bog pričakuje več in tisto več pomeni trpeti.

Veliki petek je težka šola življenja in ljubezni. Zato obhajamo evharistijo, spomin na veliki četrtek, da bi se tega učili. Potopimo se v skrivnost te težke šole, da bomo lahko iz nje na veliko noč vstali.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 53 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Nerazumljiv ti je križ in pohujšuješ se nad njim. Nisi se še spreobrnil. Nase se zanašaš, sam se hočeš rešiti. Ne bo šlo, daj mi roko!«

 

Hvala za obe tako močni pridigi, Peter!

Res, pravo spreobrnjenje nam je potrebno; onkraj človeške misli, onkraj naše logike moramo priti, da lahko sprejmemo trpljenje. Drugače ga bomo vedno doživljali kot strup, ki nas uničuje in se ga je treba, če se le da, na daleč izogniti. Zelo me je nagovorila tudi tale misel iz pridige p. Raniera Cantalamesse, med obredi velikega petka v baziliki sv. Petra:

 

»Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Ni več kazen, prekletstvo. Odrešeno je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki ti jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred teboj iz iste čaše. Tako je storil Bog: na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do gošče na dnu. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.«

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 1 day od tega
Pridružen: 18.03.2014


Malo še ostajam v postu;)...

Letošnji je bil res poseben. Kot bi svet padel s tečajev: vse se je zamajalo tako zaradi pandemije, kot tudi v najbližjih odnosih. Vse drugače, na novo, mnogokrat težje, z zahtevo po temeljitem premisleku o dosedanjem življenju, o odnosih, ki to niso bili itd.
Ko sem že mislila, da sem se vendarle za nekaj iskreno trudila in delala, je resnica pokazala, da sem le ugajala, se prilagajala, molčala, ko bi morala spregovoriti. Skratka, na koncu sem iskala lažjo pot, pot, ki navidezno manj boli, za sabo pa namesto ustvarjalnega življenja in pristnih odnosov pušča le praznino.
Morda sem zaradi vsega tega bolj kot običajno doživljala sveto tridnevje, ki še vedno pušča svoj okus. Res upam in prosim, da se me kaj prime;)!

Od tridnevja mi še posebej ostajata dve stvari: prva, da Bog prvi želi umiti naše noge. Odmaknjeni Bog postane Bog, ki se dotika naše golote, naših teles in naše človeške umazanije. Želi, da se razgalim pred njim, da mu pokažem, da sem hodila po krivih poteh, po svojih stezah, po svoje, da sem potolčena, ali pa še bolj, da so noge preveč bele in čiste - ker nisem upala niti hoditi, ampak sem ždela nekje v kotu. In takoj za tem Bog želi, da tudi jaz drugim umivam noge. Da služim. Ne v podrejanju, ugajanju in strahu, ampak v resnici.

In druga glede križa. Cela pridiga velikega petka je bogata! Ko v kapeli gledam podobo vstalega Jezusa, pogled vedno znova odide do Križanega. Ni vstajenja brez križevega pota. Vstali Jezus bi bil brez križanja veliki junak, "šef", "taglaven" - ampak brez teže, prazen. Torej to velja tudi zame: polnega življenja, vstajenja, ne bo brez vztrajnega nošenja križa, brez stalnega vztrajanja v resnici, v odnosih, pri delu. Prosim Gospoda, da mi pomaga hoditi po novi, pravi poti. Tudi, če je bolj bodeča, samo da sem z Njim.

Človeško je pasti, vstati božansko.

Lepo veliko noč!