Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

20 Veliki četrtek - Ljubezen do konca

Ni odgovorov
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 11 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Izkazal jim je ljubezen do konca

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

 


 

Ljubezen do konca – podoba duhovništva in evharistije


Veliki četrtek je spomin zadnje večerje. Evangelist Janez, za razliko od drugih evangelistov, jo povezuje tudi z umivanjem nog, kar je Cerkev postavila v sam obred velikega četrtka. Veliki četrtek je tako za kristjana spomin na Jezusovo postavitev evharistije ter duhovništva. Evharistijo so že prvi kristjani razumeli kot najvišji zakrament, brez katerega kljub nevarnostim v tistem času, da bodo obsojeni na smrt, če jih bodo odkrili, niso mogli živeti.

Kakšno podobo dobi judovska pasha, ki jo Jezus spremeni v evharistično večerjo in kakšno podobo dobi novozavezno duhovništvo, ki ga Jezus postavlja na veliki četrtek? V prvem berilu smo slišali, kakšna je bila prva pashalna večerja. Obhajali so jo v naglici, negotovosti, strahu in trepetu. Bog bo šel mimo in udaril vse prvorojence pri ljudeh in pri živini. Rešila jih bo kri na podbojih vrat. Če pomislimo na Mojzesa, ki je Izraelce izpeljal iz Egipta in na podobo duhovnikov v stari zavezi, si lahko predstavljamo nekaj podobnega. Duhovništvo je bilo prežeto s strahospoštovanjem. Pogosto poudarja Stara zaveza, da je bil Mojzes pokrit z ogrinjalom, ko je govoril z ljudmi, ker je njegovo obličje žarelo. Ko je govoril z Bogom, se je umaknil od ljudstva. Tako je postal zakramentalni prostor ločen od posvetnega, pogovor z Bogom skrivnost. Duhovništvo posebno vzvišena služba za izbrane.

Tako je v Stari zavezi pred nami mogočni Bog, ki bo s šibo pokončal Egiptovske prvorojence in v noči izhoda, odmaknjeni Bog, h kateremu se Mojzes umika na goro in z njim govori na samem, skriti Bog, ki ga nihče ne sme videti, sicer mora umreti. Nova zaveza pa postavi pred nas Boga, Jezusa Kristusa, ki učencem umiva noge. Dejanje umivanja nog je bilo dejanje sužnjev ali služabnikov. Mogočni Bog postane najbolj ponižni Bog. Odmaknjeni Bog postane Bog, ki se dotika naše golote, naših teles in naše človeške umazanije. Skriti Bog postane Bog neverjetne bližine, ki sebe nazadnje postavi v dar, v podobo kruha in vina.

S tem posveti naše vsakdanje življenje. Želi, da bi naši obedi postali prisotnost Boga, evharistija pa obhajanje ljubezni. Bog in človek se združita v enem samem dejanju ljubezni. Obed postaja obred in obred postaja vsakdanji obed. Neskončni se poniža, da nas dvigne v neskončno. Pashalna skrivnost, ki je predstavljala grozo in strah Božje mogočnosti, postane neskončna bližina, sočutje in toplina Boga v podobi človeka.

Prav takšen preobrat doživi podoba duhovništva. Nedvomno je bila tudi Mojzesova veličina v tem, da je znal služiti. A vseeno se je duhovništvo skozi stoletja odmaknilo od preprostega služenja, bližine in sočutja. Jezus daje duhovništvu neizbrisen pečat služabnika. Duhovništvo postane predvsem služenje. Ljubezen je zakrament in zakrament je ljubezen. Na veliki četrtek Jezus pove tisto, kar kasneje razume apostol Pavel, ko pravi: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.« (1Kor 13,1).

Kakor Jezus ne daruje drugega kot sebe, tako je duhovnik poklican, da v daritvi sicer obnavlja Kristusovo daritev, hkrati pa vedno daruje sebe. To delajte v moj spomin, je klic k darovanju,obnavljanju iste daritve v našem življenju. V isto duhovništvo smo na nek način poklicani vsi krščeni. Duhovniška služba vsakega krščenega, je v nežni in sočutni bližini, v globokem spoštovanju naših ran ter ran bližnjega in ki jih z ljubeznijo 'umivamo'. Zakramenti, še posebej pa zakrament evharistije, so znamenje božje ljubezni in bližine. Samo če jih sprejemamo v ljubezni in razumemo kot ljubezen, delujejo. Jezus hoče, da čutimo v njih njegovo ljubezen in da evharistijo razumemo kot povabilo, da ljubezen tudi živimo v dejanjih.


Naj nas veliki četrtek spodbudi k prizadevanju za globljo zavest o našem krstnem duhovništvu, ki je v nežnem služenju in bližini. Zadnja večerja pa naj v nas prebudi zavest, da je vsaka molitev, še posebej pa evharistija vedno usmerjena v dejavno ljubezen.