Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

20 Velika noč - Pot naše vere

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 hours 56 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)


 

Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.

To je misel Marije Magdalene na velikonočno jutro. Mar ni takšno pogosto tudi naše razpoloženje. Gospoda ni tam, kjer ga iščemo. Bog ne odgovarja tako kot smo si predstavljali. In vendar ga Marija Magdalena ne neha iskati. Tudi Simon Peter in Janez ga iščeta naprej. Ne moreta se sprijazniti, da ga ni. To je prvo povabilo velikonočnega jutra. Vera je iskanje Vstalega. Kljub temu, da prvo spoznanje ob grobu ni: Jezus je vstal, ampak: Ne vemo, kam so ga položili, je današnje jutro veselo. Je povabilo k vstajenjski veri, ki jo odkrivamo v osebah pri grobu.

Mar ni tudi naša vera pogosto podobna Marijini. Mar nismo pogosto zbegani in ne vemo, kje se Bog kriva, zakaj ga ni. A žene vztrajajo v iskanju in Vstalega končno najdejo. Pot naše vere ni tako preprosta in prav je, da jo vzamemo zares tudi na to slovesno praznično jutro.

Ko smo se približevali veliki noči, mi je v božji besedi zbudila pozornost Marija, Lazarjeva sestra. Včeraj smo slišali, da je poleg Marije Magdalene tekla še ena druga Marija. Ker Lazarjevi družini Evangelist Janez posveča več pozornosti, si predstavljam, da je bila ena od teh Marij, tudi Lazarjeva sestra. Kaj sta počeli ti dve Mariji? Kje ju najdemo preden pride dan vstajenja? Kakšnim osebam se Jezus najprej prikaže?! Marija Magdalena je omenjena kot tista, iz katere je Jezus izgnal sedem demonov, najbrž je tista, ki je mazilila Jezusu noge in jih brisala s svojimi lasmi. Eni so se zgražali, da je grešnica. Ko je Marija, Lazarjeva sestra prav tako kot Marija Magdalena mazilila noge Jezus, so se drugi zgražali, da je potrata denarja. Prvo, kar mi govori ta dogodek je, da se vera začne v neskončnem hrepenenju, da bi nekoga, ki ga ljubimo, imeli zase. Ena ali druga žena bi ga dali v žep, da bi bil z njima, samo njun, vedno njun. Za mnoge pretiravata tako ali drugače, vendar nad se Jezus nad tem hrepenenjem ne zgraža, nasprotno, je odgovor na to hrepenenje. Pred nami je tudi Peter, ki je prišel k grobu. Tudi on je, sicer po moško, povedal, da je Jezus njegov in da ga ne da. Rekel mu je, da da življenje zanj. V vrtu Getzemani je služabniku celo odsekal uho. S Petrom teče tudi Janez, učenec, ki je slonel Jezusu na prsih pri zadnji večerji. Lahko bi rekli, da so prvi ob grobu tisti, ki so ves čas tiščali k njemu. V življenju vere, ne more biti drugače. V nas so hrepenenja po bližini, po pripadanju, po imeti zase. Jezus je odgovor na ta človeška hrepenenja. A želi, da gremo na pot, tako v naših odnosih in ga iščemo, kot v odnosu do Njega. Oboje se močno prepleta.

Poglejmo Marijo, Martino in Lazarjevo sestro še naprej. Spet jo najdemo spet pri Jezusovih nogah. Ona posluša, Marta streže. Jezus jo celo pohvali. Verjetno zato, ker je iskrena. Ker pokaže, da bi bila samo z Njim in navsezadnje, hoče slišati sporočilo, ki ji ga prinaša. Marta, je prav takšna, a namesto da bi poslušala, kaj ji Jezus govori, namesto da bi bila iskrena s svojimi hrepenenji, teka gor in dol in se kopa v krivici. Pot vere, je pot iskrenosti do svojih hrepenenj in pot poslušanja.

Potem srečamo Marijo, ko sporoči, da je brat Lazar umrl, ko joče nad njegovo smrtjo. Jezusu pravi, da ve, da je on tisti, ki ga bo obudil poslednji dan, vendar ne verjame, da bo ta trenutek, kaj storil. Jezus Lazarja obudi od mrtvih. Mariji da s tem dvojno sporočilo: Nikoli ne veš, kaj bo Bog naredil! in drugo: Bog vedno deluje, tudi takrat, ko se zdi, da je vse končano.

Potem eno in drugo Marijo, pa Petra in Janeza najdemo med tistimi, ki so ves čas spremljali Jezusa. Prej, ko je hodil med njimi, so ga redno spremljale. Potem, ko je vstal so ostajali skupaj. Vstajenja ni mogoče dočakati, če se od bližnjih oddaljimo. Seveda v tem trenutku pomislimo na tiste, ki so sami in nimajo nikogar, ki bi bil z njimi. Naj bodo v naših mislih in bodimo z njimi na poti vere. Vera je vedno v občestvu in k temu nas vabi obhajanje velike noči, kljub omejitvam.

Še ena misel ob vstajenju: Kdaj sta Marija Magdalena in ona druga Marija srečali Jezusa? Ko sta tekli k učencem, da jim sporočita, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.

Vsem želim veselo veliko noč oz. vstajenjsko jutro naše vere. Vere, ki je:

  • Pot neustavljivih hrepenenj, ki jim moramo iskati globlji odgovor,
  • Pot poslušanja božje besede,
  • Pot premagovanja obupa v zaupanju, da Bog vedno deluje.
  • Pot vztrajanja v skupnem iskanju.
  • Pot prinašanja Jezusa drugim.


Veselo aleluje želim še enkrat vsem skupaj! Gospod je res vstal in živi!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 15 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala za tako lepo velikonočno voščilo, Peter!

Prav posebej mi je blizu tale misel: »Kdaj sta Marija Magdalena in ona druga Marija srečali Jezusa? Ko sta tekli k učencem, da jim sporočita, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.«

Kako zelo se to potrjuje v našem vsakdanjem življenju. Vsaj zase vem, da kadarkoli sem hotela kaj zgrabiti in stisniti v pest, da bi zadržala zase, se je to izkazalo kot zaprt grob, iz katerega je začelo zaudarjati po trohnobi. Kadar pa spustim v srce zavest, da mi je vse podarjeno in da je daru lastno, da se podarja naprej, so roke vedno prazne za sprejemanje in vedno odprte za dajanje in če to ni vstajenje, potem ne vem, kaj naj bi vstajenje bilo :).

Vsem veselo alelujo v neustavljivem hrepenenju, da bi Vstalega, ki smo ga srečali, prinašali tudi drugim!