Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

20 nedelja božjega usmiljenja - Čemu

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 hours 49 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Čez osem dni je prišel Jezus

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)

 


 

Čemu nedelja božjega usmiljenja

Jezus s svojim nastopom zelo jasno spreminja starozavezne predstave o Bogu. Pokaže nam Očeta, ki je usmiljen in se ne zgraža nad zablodami mlajšega sina. Prav tako s svojo držo kaže na božje usmiljenje, ko se sklanja k ženi zasačeni pri prešuštvovanju in ji odpušča grehe. Zakaj torej nova razodetja Favstini Kowalski in nedelja božjega usmiljenja? Vse je bilo že povedano, bi lahko rekli. Zakaj je potrebna devetdnevnica k božjemu usmiljenju?

Božje usmiljenje nas spominja na dvoje: na greh in na božje odrešenje. O tem govori tudi današnji odlomek. Prvi dar vstajenja je odpuščanje grehov. Spomnimo se, da je tudi prvi dar oznanjenja obljuba o odrešenju ljudstva od grehov. Angel je rekel Jožefu: “Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov” (Mt 1,21). Prav tako je temeljno sporočilo vsake svete maše odpuščanje grehov. Duhovnik namreč izgovarja Jezusove besede: “To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov” (Mt 26,28). Zavest greha in božjega odpuščanja, odrešenja oz. usmiljenja sta temeljno povezani. Jezus prihaja, da bi v nas prebudil oboje. Tudi Svetega Duha pošilja, da bi nam ta bistril pogled na greh in na božjo milost.

Kako pa je bilo v Stari zavezi? Že Stara zaveza je vedela za greh. Poznala je deset zapovedi, ki so še danes temeljni nauk o grehu. Poznala je tudi zapoved ljubezni: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vso močjo ter svojega bližnjega kakor samega sebe. Kaj prinese Jezus? Kakor sam pravi, ni prišel rušit postavo, ampak dopolnit. Dopolnjuje jo z jasno lučjo o teži greha. Lahko bi rekli, da je s svojim življenjem in svojim trpljenjem pokazal, kako greh deluje. Majhni koraki upora pripeljejo do največjega zločina, vse do tega, da človek ubije Boga. Še več, ni največji grešnik tisti, ki naredi velik greh. Jezus opozarja na drsenje v držo grešnosti, ne da bi se tega zavedali. V tem pa se rodi celo zločin. Papež Frančišek pogosto govori o grešnosti in pokvarjenosti. Ni problem, da smo grešni, problem je, da drsimo v stanje grešnosti, ki se ga ne zavedamo več in postanemo pokvarjeni.

Pravzaprav je edina varovalka v boju zoper greh prizadevanje, da izpolnimo Njegovo voljo. Ne zadošča namreč Stara zaveza, ki našteva grehe in jih uravnava z zapovedmi in prepovedmi. Pred nami je nova zaveza, ki nas vabi na pot za Jezusom. Poročilo o vstajenju nam hkrati z odpuščanjem grehov govori o poslanju apostolov. Slišali smo, kako pravi: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Naj se vrnem k začetnemu vprašanju: Zakaj potrebujemo nedeljo božjega usmiljenja? Ob pogledu na zgodovino odrešenja razumem, da Bog ne popravlja samega sebe, ko se razodeva, ampak odgovarja na človekovo stanje. V Stari zavezi se je razodeval kot Bog, ki odrešuje in je rešil ljudstvo iz suženjstva. Človek je postal mlačen, pozabil je na božje delovanje, postal je le izvrševalec nekih pravil, zato je Bog poslal svojega Sina. Jezus nadgradi življenje vernika tako, da vsakega vabi, da izpolnjuje Očetovo voljo po njegovem zgledu.

Po skoraj dva tisoč letih človek spet postane mlačen in potrebuje novo razodetje. Favstini se Jezus razodeva kot Usmiljeni, da bi pokazal na težo greha in lepoto odrešenja. Favstina Kowalska v devetdnevnici božjega usmiljenja govori, da ji Jezus deveti dan naroča, naj moli za mlačne duše. Takole smo brali včeraj: Jezus pravi Fawstini: ”Danes pripelji k meni mlačne duše in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Te duše zadajajo mojemu srcu najbolj boleče rane; v vrtu Getsemani pa so me najbolj razžalostile in iztrgale iz mojega srca krik: ”Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi”(Lk 22; 42). Zanje je moje usmiljenje edina rešitev!”

 

Nedelja božjega usmiljenja želi v nas prebuditi gorečnost. Spominja in opominja nas, da greh ni le v prestopkih, ampak še bolj v mlačnosti. Poklicani smo, ne le da sami sledimo Jezusu, ampak da ga oznanjamo. Kot pravi Sveti Vincencij Pavelski: Ni dovolj da jaz ljubim Boga, če ga ne ljubi tudi moj bližnji. Še bolj vneto pravi apostol Pavel: »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16).

Kako hud greh je mlačnost, Jezus Favstini pojasni na drugem mestu, ko ji pravi: Dopustil bom uničenje samostanov in cerkva. Sv. Favstina mu je odgovorila: »Jezus, saj je vendar v samostanih toliko oseb, ki te slavijo.« Gospod je odgovoril: To slavljenje rani moje Srce, ker je iz samostanov pregnana ljubezen. Tam so osebe brez ljubezni in požrtvovalnosti, polne sebičnost in samoljubja, ošabne in domišljave, polne sprijenosti in hinavščine, mlačne osebe, ki imajo komaj toliko topline, da se same ohranijo pri življenju. Tega moje Srce ne more prenesti. Vse moje milosti, ki jih vsak dan vlivam vanje, odtekajo kakor po skali. Ne morem jih prenašati, ker niso niti dobre niti slabe. Samostane sem ustanovil, da bi po njih posvečeval svet; iz njih mora kipeti močan plamen ljubezni in darovanja. Če se ne spreobrnejo in ne vnamejo s prvotno ljubeznijo, jih bom prepustil , da jih svet uniči … (Dn 1702)

Naj bo torej nedelja božjega usmiljenja opomin in spodbuda h gorečnosti. Pomislimo, kako goreče stopamo za Jezusom, ki v ljubezni do človeka in do resnice sprejema križ in umira za nas. Večkrat ponovimo za apostolom Pavlom: Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!

 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 8 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dopustil bom uničenje samostanov in cerkva…  Tam so osebe brez ljubezni in požrtvovalnosti, polne sebičnost in samoljubja, ošabne in domišljave, polne sprijenosti in hinavščine, mlačne osebe, ki imajo komaj toliko topline, da se same ohranijo pri življenju. Tega moje Srce ne more prenesti. Vse moje milosti, ki jih vsak dan vlivam vanje, odtekajo kakor po skali. Ne morem jih prenašati, ker niso niti dobre niti slabe. Samostane sem ustanovil, da bi po njih posvečeval svet; iz njih mora kipeti močan plamen ljubezni in darovanja. Če se ne spreobrnejo in ne vnamejo s prvotno ljubeznijo, jih bom prepustil , da jih svet uniči … (Dn 1702)«

 

Iz dneva v dan smo priče, kako se te Jezusove besede uresničujejo. Koliko samostanov ter drugih cerkvenih skupnosti in organizacij je že uničil svet s svojim poželenjem, ki si utira skoraj svobodno pot v naše vrste.

 

Naj nas tudi ta preizkušnja, v katero nas je popeljala epidemija, ko smo že 40 dni brez sv. maše in zakramenta sprave, po neskončnem Božjem usmiljenju pripelje do obnovljenega hrepenenja po prvotni ljubezni in do resničnega spreobrnjenja, da bo zares naš tako Vincencijev vzklik: »Ni dovolj da jaz ljubim Boga, če ga ne ljubi tudi moj bližnji«; kot Pavlov: »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!«

 

Hvala za pridigo, Peter!
Vsem pa pozdrav in molitveni spomin iz duhovnih vaj. V teh dneh tihote mi je še posebej draga 'ura usmiljenja', ki jo lahko vsak dan med 14h in 15h preživim v kapeli pred izpostavljenim Najsvetejšim. Takrat ste še posebej z mano tudi vsi, ki se srečujemo na tem forumu. Naj nas vedno in povsod spremlja Božje usmiljenje, ki nas dviga iz vsake naše revščine in je vir naše sreče in veselja!