Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

20 Marijino vnebovzetje - Marija, žena bojevnica

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 3 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Bog povišuje nizke

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

 


 

Marija, žena bojevnica

Tokrat sem Marijino hvalnico, ki smo jo slišali v Evangeliju, bral pod vtisom knjige o svetem Jožefu, z naslovom Očetova senca. Knjiga lepo prikaže nekatere vidike življenja takratnega časa in stiske, v katerih se je znašel Jožef, Marijin zaročenec. Marijo prikaže kot enkratno dekle, ki je preprosto drugačna od drugih. Zdi se, da jo avtor, kljub poskusu umetniškega razmišljanja upodablja zelo tradicionalno. Kakor razumem avtorja vidi Marijino lepoto predvsem v njeni izredni potrpežljivosti in ponižnosti. Potrpežljivost postane skoraj brezčutnost, ponižnost pa nekakšna pohlevnost. Pred bralcem se zariše lik o Mariji, ki smo ga najbrž skozi stoletja ustvarili v Cerkvi. Lik žene oz. ženske ki potrpežljivo vse sprejema in prenaša. Menim, da smo takšen pogled prenesli na vzgojo, posledice pa se nam danes vračajo kot bumerang. Današnji praznik vidim kot izziv, da se spopademo s takšnimi predstavami in z zgrešeno držo kristjanov na sploh.

Ko beremo današnjo božjo besedo, prav vsa govori o spopadu med dobrim in zlim, med Bogom in satanom. V tem spopadu ima več kot očitno zelo pomembno vlogo Marija. Kako naj s svojo pohlevnostjo, skoraj brezčutno potrpežljivostjo premaguje zlo? Kako naj s takšno držo vzgoji Sina, ki bo v templju prevrnil mize in razgnal preprodajalce? Kako naj trideset let vzgaja Sina, ki bo nastopil kot prerok, se spopadel najprej s skušnjavami v puščavi, potem s svojim sorodstvom, svojim rodnim krajem in nazadnje z versko in politično elito?

Prepričan sem, da je bila Marija v vsem lepša od vsakega od nas, tako kot jo predstavlja avtor knjige Očetova senca. Vendar verjamem, da je njena enkratna lepota sad neprestanega boja. V njej se je ves čas bil boj, ki ga opisuje knjiga Razodetja. Ves čas je morala biti oprezna, kje lahko zmaj požre dete, kot pravi apostol Janez (prim. Raz 12,4). Ta boj so bile zagotovo njene bitke s skušnjavami, ki so jo izzivale naj po človeško premaga zavrženost, nepomembnost, odrinjenost in grozno običajnost. Spopadati se je morala s tem, da je v sebi nosila breme izbranke za najčudovitejšo nalogo, in bila hkrati pogosto prepoznana kot neodgovorna, begunka in  vzgojiteljica nevzgojenega sina, ki protestira proti vsaki avtoriteti.

Marija je bila vzgojiteljica pravega kralja. Tistega, o katerem pravi apostol Pavel, da mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge (1Kor 15,25). Če je Marija hotela vzgajati takšnega kralja, je morala biti ves čas čuječa, da bi razumela spopad v svetu okrog nje. Morala je videti nevarnost tradicije, navad, ki so hromile živost družinskega in vaškega življenja. Morala se je spopadati z vsem, kar bi lahko skalilo njen pogled. Prodoren pogled na vse odnose, brezkompromisno prizadevanje za dobro, resnično in lepo, je bil neprestan izziv in neprestan boj. V takem pogledu ni prostora za pohlevnost, lažno dobrohotnost in brezčutno potrpežljivost. Morala je biti živa in pripravljena na spopad na vsakem koraku, budna ob najmanjši krivici in ob najmanjšem zlu, poleg tega pa ves čas zaupno vdana, da Bog vodi tako njeno kot svetovno zgodovino.

V duhu izredne zaupljivosti Očetu, je mogla reči: Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. (Lk 1,51-52). Zaupala je, da Bog dela vse prav, vendar ko bije boj z zlom. Boj, ki ga mora biti tudi ona sama. To je trdo delo, ki ga Bog čudovito nagradi s kronanjem v nebesih.

Današnji praznik mi govori o lepoti, ki ni v tem, da vse pogladimo, v vsem vidimo le dobro in smo zgolj pozitivno naravnani.

  • Lepota je v tem, da smo pozorni, da povsod v nas in okrog nas bije boj med Bogom in satanom.
  • Lepota je v tem, da se tega boja ne bojimo, ampak v njem aktivno sodelujemo.
  • Lepota je v tem, da v neprestanem boju ohranjamo mir, zaupanje in vedrino, v zavesti, da Bog vodi vse.


Naj nam Marija, ki je zmagala v tem boju, pomaga, da bomo v njem vztrajali in bomo z njo deležni te čudovite lepote.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 min 10 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Marija, žena bojevnica«

 

Ko sem včeraj prebrala pridigo, sem se spomnila filma »Un bambino di nome Gesu«, ki sem ga pred več kot desetimi leti gledala v Gorici. Kar mi je, poleg lika malega Jezusa, od filma ostalo najbolj v spominu, je lik Marije, ki je bila v filmu predstavljena zelo drugače, kot sem si jo v tistih letih predstavljala sama, pa še to mi je živo ostalo v spominu, da ves film, ki traja več kot tri ure, zaznamuje neprestan boj med dobrim in zlim, med Bogom in satanom. Marijo iz tega filma sem imela v spominu kot zelo resno, preveč zaskrbljeno, na čase prav strogo in tudi malo 'sitno', tako v odnosu do Jožefa, kot do Jezusa. Vem, da se mi je takrat zdelo škoda, da jo je režiser upodobil tako, ker takšna pa že ni bila.

 

Ob tem razmišljanju me je včeraj prešinila misel, da bi si ob prazniku, kot je Veliki Šmaren, lahko film ponovno ogledala. Res sem ga pogledala do polovice in presenečena ugotovila, da me Marija, prav takšna, kot je upodobljena v tem filmu, v ničemer ne moti več, ampak me zelo nagovarja. Lahko bi jo opisala kar z besedami, ki si jih, Peter, zapisal v današnji nedeljski pridigi: »Torej Marija, ki ji je zaupana celo vzgoja božjega Sina, ne more biti nadzemeljsko bitje. V celoti je zemeljska, sooča se s svetom in bori z vsem zlom. Zlom, ki jo po satanu skuša v najrazličnejših skušnjavah in zlom, ki deluje nanjo od zunaj po domačih in sovaščanih, ki jo zavračajo, ter po svetu, ki ne sprejema njenega Sina. Marija je žena, ki v boju ne popusti. Ker vztraja, je deležna božje slave.«