Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

1a 10% čuječi, 10% svobodni

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Čujmo, ker ne vemo, kdaj pride hišni gospodar

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«(Mr 13,33-37)

 


 

10% čuječi, 10% svobodni

Pred tremi leti sem začel razmišljanje ob evangeliju, ki smo ga slišali, z odlomkom iz knjige Skrivnost vztrajanja v ljubezni, duhovnega pisatelja Johna Powella. Takole pravi: »Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le 10% svojih potencialov. Vidi le 10% lepote sveta okoli sebe. Sliši le 10% glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo 10% je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le 10% živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10-11)

Zdi se, da smo se v 'zlatih šestdesetih letih' v naši civilizaciji zavedeli tega. Spoznali smo, da smo grozno omejeni s pravili. Razvili smo t.i. svobodno misel, dovolili smo si čutiti, gledati, poslušati in okušati. Vse je bilo dovoljeno, vse je bilo dobro in vse je bilo prav, samo da je pasalo. Postali smo čuječi na to, kaj vse še lahko okusimo, doživimo, a smo postajali vedno bolj nesrečni. Pravil ne maramo več, vse nas utesnjuje, hkrati pa smo najbrž stopili do roba doživljanja, ko smo se celo svobode prenajedli.

Pa se vrnimo k evangeliju. Kaj hoče Jezus z današnjim odlomkom? Slišati je prav neprijetno. Kot da gre spet samo za izkazovanje gospodarjeve oblasti in moči. Že lep čas poslušamo odlomke o zahtevnem gospodarju, o tistem, ki deli svojo čredo in neposlušne pomori, tistem, ki deli talente in malopridnega uniči, pa o muhastem ženinu, ki ne pride ob času, nazadnje pa nastradajo dekleta, ki jim je zmanjkalo olja v svetilkah. Je to podoba ljubečega očeta? Žal ne. Ali je Jezus obupal nad tem, da nam bo uspel dopovedati tako pomembne stvari na lep način? Najbrž tudi.

Kakorkoli obrnemo, sporoča nam, da moramo biti čuječi. Pa ne zaradi muhastega in grobega gospodarja, ampak zaradi tega, kar bomo zamudili, če ne bomo. Ali je to tisto, kar se bojimo zamuditi in kar počne današnji svet? Čutiti, doživljati, uživati? Da in ne hkrati! Kaj pravzaprav ta gospodar prinaša svetu? Pomislimo, kakšno bo sporočilo božiča? Veselite se, odrešenje se je približalo. Odrešenik prinaša mir. Gospodar svetu prinaša troje: veselje, odrešenje in mir.

Čujte torej, ne pomeni, ves čas oprezajte, kdaj pride gospodar. Ne pomeni: ne spite v miru, da ne zaspite, ne jejte v miru, da ne spregledate. Ne, ampak čutje, kaj vam je v mir in kaj vam mir krade. Kajti, če boste čuječe opazovali, kaj vas vznemirja in kaj vam je v mir, boste opazili, kdaj se bliža kralj miru. Torej lahko rečemo, da temu svetu, ki hoče biti prebujen in čutiti. A čutiti tisti mir, ki ga svet ne more dati.Globlje od brezbrižnega odnosa do vsega, kar vznemirja našo notranjost.

Čujte ne pomeni: bodite v strahu, kdaj pride gospodar, ampak čujte, kaj vas v življenju usužnjuje, dela zvezane.Kajti gospodar je tisti, ki želi, da ste svobodni, je odrešenik. Če najdete pot do svobode, ne boste zaslepljeni gledali v napačno smer, ko bo prišel. Da torej logiki čutenja tega sveta. Tudi Gospodar hoče, da smo svobodni, a nas opozarja, da svoboda ni v neodgovornosti.

In še tretje, čuti ne pomeni biti pasiven, zdolgočasen in naveličan. Čuti pomeni, biti pozoren na življenje in ga živeti na polno. Pomeni čuti, kaj te v resnici razveseljuje in kaj to veselje poglablja. Živeti veselo in ustvarjalno, kljub težavam in preizkušnjam. To ni veseljačenje in umikanje težkega iz zavesti. To je veselje v trdem delu in globoki zavesti, da smo ljubljeni.

Advent je lepa priložnost, da se osvobodimo vsega, kar počnemo zaradi gospodarja ali v brezglavem hlepenju po doživljanju. Ni potrebno biti čuječ na gospodarja, ki pride. On je že tu, v tvojem srcu in ti govori, kaj ti prinaša mir, svobodo, veselje. Bodimo čuječi vsak trenutek na vse troje in zagotovo bomo srečali Gospodarja, ko pride, saj je on sam vse to in še več.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 20 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»10% čuječi, 10% svobodni«

Kako močna pridiga! Hvala zanjo!
Ob teh 10% mi ves čas prihaja na misel še '10% hvaležni'. In pomislim na 10 gobavcev, ki so bili med potjo ozdravljeni, pa se je samo eden vrnil, da se je zahvalil. Jezus ob tem reče: »Mar ni bilo 10 ozdravljenih? Kje pa je onih 9? Mar se ni našel nihče drug, da bi dal hvalo Bogu…?« Samo 10% hvaležnih. Na misel mi prihaja še desetina od vsega, ki so jo v Stari Zavezi dajali Judje Bogu. Samo 10% hvaležnosti, vse drugo pa očitno mislimo, da nam pripada. In kadar je tako, je logično, da smo samo 10% čuječi, ostalih 90% pa preživimo v »odklopu«, ker smo z vsem preskrbljeni in v predajanju užitkom, lenobi in drugim zasvojenostim, ki nam puščajo samo še 10% svobode.

Kako drugače je živela prva krščanska skupnost, dokler so se v njej vsi zavedali, da jim je vse podarjeno in so zato vse dajali v skupnost. Dokler se 100% doživljaš kot dar, se lahko tudi 100% daruješ, si 100% razlaščen in zato 100% svoboden, s tem pa sposoben biti 100% čuječ za potrebe drugega in za Gospodovo prihajanje – v bratu in sestri, v Božji besedi, v zakramentih, po dogodkih, v preizkušnjah, v molitvi, po navdihih, v sanjah, po bolečini, v bolezni, v nesrečah, v pandemiji…

Se je pa žal že v prvi krščanski skupnosti dogajalo tudi tole:

»Mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča?... Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali. Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila… In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali.« (Apd 5,1-11)

 

Bog se je očitno v naših časih odločil, da bo sprejemal tudi samo 10% čuječnosti, svobode in hvaležnosti, če ne bi že vsi popadali po tleh in bi nas pokopali. ;) Delamo pa si veliko škodo, če se iz vsega, kar nam je podarjeno ne učimo, da nam dejansko vse, kar želimo stisniti v pest in zadržati samo zase, prinaša smrt:

-          ker potegne nase vso našo pozornost in je konec čuječnosti,

-          ker nas zasužnji in je konec naše svobode,

-          ker nas naredi sebičneže in je konec hvaležnega darovanja.

Naj nam Kralj, ki prihaja, da milost, da bi v vsakem adventnem tednu vsaj za 10% povečali našo čuječnost, svobodo in hvaležnost!

MILENA_HOSTNIK
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 weeks 2 days od tega
Pridružen: 26.05.2017

Hvala; Peter, za vsako besedo, ki mi odpira pogled nase, kakor bi se gledala v ogledalo. Posebej izpostavljam, kopirano:
"Čuti pomeni, biti pozoren na življenje in ga živeti na polno. Pomeni čuti, kaj te v resnici razveseljuje in kaj to veselje poglablja."

V živjenjskem obdobju starosti, v katerega vstopamo po 50. letu, se odnos do veselja spreminja, s prihodom vnukov se pridruži nova vrsta veselja. A ta pridiga me nagiba na misel, da je pravo veselje v našem srcu in da zvira iz Božje ljubezni, ki odseva preko drugega človeka. To čutim zlasti sedaj, ko sem veliko časa sama in, ker je manj potovanj in še kakšnih opravkov, imam več časa za uredit misli. Vedno bolj spoznavam, da sem z vero pridobila mnogo bratov in sester in da moji rodni sestri in brat s tem ničesar ne izgubijo. Tudi soprostovoljci so vključeni.

In otroci? Z veroukom in UPD sem pridobila mnogo otrok, za katere se počutim odgovorna. In ta odgovornost me razveseljuje.
Kaj pa veselje poglablja? O tem moram še Boga prositi za pravo spoznanje, vzporedno tudi o tem, kaj me ovira, da sem ostala na plitvini?