Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

19 Veliki petek - Ali naj ne izpijem keliha

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 11 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusa primejo

Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,1-11)


 

Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?

Peter z mečem udari po služabniku velikega duhovnika in mu odseka uho, Jezus pa mu reče: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Pred nami se danes slika dvojen pogled na trpljenje: Petrov in Jezusov. Apostol Peter bi stvari rešil na hitro. Trpljenje mu še vedno ne gre v račun. Spomnimo se, kako se je odzval na Jezusovo napoved, da bo trpel. Evangelist Matej piše, da je Peter takrat Jezusa vzelk sebi in ga začel rotiti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Jezus pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi,ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško«(Mt 16,22-23).«

Na videz se zdi rešitev glede trpljenja preprosta. Lahko bi rekli, da je trpljenje mogoče sprejeti, če sprejemamo božjo logiko. A spopad med Bogom in satanom je veliko hujša drama, kot se zdi. V vrtu Getsemani vidimo, ko Jezus sam prosi Očeta: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).« Ali se zavedamo teže teh besed?! Jezus sam pred trpljenjem trepeta in prosi Očeta, naj ga trpljenja reši. Jezus, božji Sin, Bog sam, je pred trpljenjem nemočen in razmišlja drugače kakor Oče! Jezus sam se je znašel v drami kakor apostol Peter, v drami,v kateri je Petra svaril, naj ne beži pred trpljenjem in ne sodeluje s satanom. Sedaj je v tej skušnjavi on sam, si morete misliti! Ob tem, dragi bratje in sestre, želim z vami deliti prvo misel o trpljenju in sicer, da sečlovek po svoji zdravi pameti trpljenju vedno upira. Še več, ni sposoben sam spoznati, kdaj mora trpljenje sprejeti in kdaj se mu lahko izgone. To je mogoče le, če je vodilo vedno in povsod: Izpolniti Očetovo voljo! Ne svojo, ne s svojo pametjo, ampak vedno z željo, kakor pravi Jezus: Oče, ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!

Zato nas Jezus na veliki petek ne le prosi, ampak naravnost roti:Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!(Mt 26,40-41). Jezus sam ni mogel izpolniti Očetove volje ne da bi čuli v molitvi. Tudi mi je, dragi bratje in sestre, ne bomo zmogli izpolniti Očetove volje brez molitve in to je druga misel tega večera. Trpljenje je mogoče sprejeti le, če smo tesno povezani z Očetom v molitvi.

Potem pa lahko nocoj odkrivamo še eno skrivnost: Če trpljenja ne bomo sprejeli, bomo izgubljali sami sebe in ne bomo izpolnili svojega poslanstva. Kako nazorno nam o tem priča današnji pasijon! Peter, ki je spal namesto da bi molil, je v celoti podlegel satanovi skušnjavi. Slišali smo, kako je bežal v strahu pred trpljenjem. Laže pred deklo, ki ga prepozna kot Jezusovega učenca. Drugi vedo, kdo je, on sam pa zataji svoje bistvo, on sam pravi: Nisem. Peter iz strahu pred trpljenjem ni več to, kar bi moral biti. Tudi služabniki in vojaki ob ognju ga prepoznajo kot Jezusovega učenca. A v strahu tudi pred njimi dvakrat zanika samega sebe in reče: Nisem.

Popolno nasprotje Petrove drže pokaže Jezus, ki trpljenje sprejme. V trenutkih največjega trpljenja se zaradi zvestobe Očetovi volji do konca razodeva. V največjem trpljenju se razkriva vsa veličina Jezusa in njegovega poslanstva. Slišali smo, kako jasno odgovarja Pilatu:»»Moje kraljestvo ni od tega sveta. … Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico« (Jn 18,36-37).« Ko Jezus sprejema trpljenje ostaja zvest sebi in svojemu poslanstvu. Do konca vztraja v trpljenju, ki mu ga nalaga Oče, in na koncu izreče: Izpolnjeno je! Trpljenje je tako zanj kot za nas edina pot izpolnitve!

Dragi bratje in sestre, živimo v času, ki beži pred vsakim trpljenjem in bolečino. Dogodki velikega petka nas opozarjajo na tri velike skrivnosti trpljenja:

-          Trpljenje je smiselno le, če je naše vodilo v življenju: Izpolniti očetovo voljo.

-          Trpljenje moremo sprejeti le, če smo v molitvi resnično povezani z Bogom.

-          Le če trpljenje sprejmemo, bomo zmogli biti to, kar moramo biti in izpolniti poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

Kako resnično je to, nam govorijo osebe pod križem. Tam so stali Marija in Marija Magdalena ter apostol Janez. Marija je za svoje vodilo imela: Naj se zgodi tvoja volja Gospod! Magdalena in apostol Janez sta v Njem ponovno našla življenje in brez njega nista mogla živeti. Naj nam skrivnosti velikega petka pomagajo, da se še bolj oklenemo Gospoda, da bomo izpolnili Očetovo voljo, sprejeli trpljenje in uresničili poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 9 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

- Trpljenje je smiselno le, če je naše vodilo v življenju: Izpolniti očetovo voljo.

- Trpljenje moremo sprejeti le, če smo v molitvi resnično povezani z Bogom.

Le če trpljenje sprejmemo, bomo zmogli biti to, kar moramo biti in izpolniti poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

 

Hvala za to močno pridigo, Peter!

Kako se vse to ujema z duhovnostjo, ki naj bi jo živele Marijine sestre: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi!« Pa je kljub vsemu zavedanju, da je to edina pot, ki vodi v izpolnitev poslanstva, ki mi je zaupano, v meni še toliko strahu pred trpljenjem. Hvala Bogu imam že nekaj izkušenj, da me je vsakič, ko je križ malo bolj pritisnil na moja ramena, reševala samo molitev – osebna povezanost z Gospodom, ki je to pot že prehodil in prijateljska povezanost s tistimi, ki so mi še posebej blizu…

 

Ob Jezusu so bili samo  njegova mama Marija in dva najzvestejša prijatelja, Magdalena in Janez. In bilo je dovolj, da je lahko zdržal vso grozo velikega petka, se izročil v Očetove roke in njemu v zavesti, da je vse dopolnjeno, izročil svojega duha. Tako se je za vse nas zgodilo odrešenje. Oče pa je zvestobo svojega Sina poveličal z vstajenjem! Aleluja!

 

Vsem iz srca voščim radostno praznovanje velike noči!

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Če trpljenja ne bomo sprejeli, bomo izgubljali sami sebe in ne bomo izpolnili svojega poslanstva. Kako nazorno nam o tem priča današnji pasijon! Peter, ki je spal namesto da bi molil, je v celoti podlegel satanovi skušnjavi. Slišali smo, kako je bežal v strahu pred trpljenjem. Laže pred deklo, ki ga prepozna kot Jezusovega učenca. Drugi vedo, kdo je, on sam pa zataji svoje bistvo, on sam pravi: Nisem. Peter iz strahu pred trpljenjem ni več to, kar bi moral biti. Tudi služabniki in vojaki ob ognju ga prepoznajo kot Jezusovega učenca. A v strahu tudi pred njimi dvakrat zanika samega sebe in reče: Nisem."

Ta misel o trpljenju mi izprašuje vest vedno, ko bi se trpljenju raje izognila in bližnjega ne opozarjala na zablode, ki jih vidim in spoznavam. Veliko lažje, kot izpostaviti se, tvegati konflikt in zamero je lagati samemu sebi in se tolažiti, da bo minilo, da to, kar bližnji počne, ni moj problem, itd...Pa vendar vsakokrat, ko zatajim sebe, ko ne spregovorim, ko bi morala, čutim, da izgubljam sebe. Ne živim tega, kar od mene pričakuje Oče in bolj životarim, kakor živim. Če pa tvegam spregovoriti, sem bolj živa in bolj jaz, obenem pa je mogoče, da tudi bližnji z mano raste.

Boga prosim za pogum, da bi zmogla tvegati sprejamati trpljenje.