Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

19 Velika noč - Vstopil je, videl in veroval

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 21 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusovo vstajenje

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9


 

Vstopil je, videl in veroval

Dragi bratje in sestre, pripoved o Jezusovem vstajenju je kratka in preprosta. Pripoveduje, kako so žene vztrajale v skrbi za Jezusa v grobu. Hotele so poskrbeti zanj z maziljenjem. Učenci so bili prestrašeni in zaprti v strahu, da bi se jim ne zgodilo to, kar se je zgodilo z njihovim učiteljem. Vojaki, ki bi morali stražiti grob, pa so ob vstajenju zbežali v Jeruzalem in sporočili o dogodku velikim duhovnikom. Ti so jih podkupili, da so o vsem molčali. Jutri bomo poslušali tudi o dveh učencih, ki se na poti v Emavs pogovarjata o razočaranju nad preteklimi dogodki.

Jezusova smrt je sprožila razočaranje, strah, jeza, negotovost in še kaj. Učenci so se spraševali, kaj sedaj, kako naprej? Sanje so bile uničene. Kar so upali, je pokopano. Pa vendarle niso mogli nehati upati. Bili so ohromljeni, niso pa vedeli kako naprej. To stanje so spremenile žene, ki so pritekle od groba in povedale, da je ta prazen.

Peter in Janez tečeta k grobu, Peter kot vedno tvega prvi. Evangelist Janez pravi: Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.Ob teh treh besedah sem se v razmišljanju o dogodku ustavil: vstopil je, videl in veroval. Kaj so pomenile te besede takrat, kaj nam lahko pomenijo danes?

Da bi vstopil v grob je očitno potreben pogum. Stražarji so zbežali. Vstopiti v grob je pomenilo srečati se z realnostjo svojih upov in razočaranj. Vstopiti v grob je pomenilo tudi obuditi vso grozo, ki se je dogajala ob samem križanju. Peter se je moral v grobu srečati s tem, kako je Učitelja zatajil, Janezu so se pred očmi gotovo pojavljali trenutki, ko mu je Jezus izročal v skrb svojo mater. Vstopiti v grob je vsekakor pomenilo, sprejeti dejstvo danega trenutka, brez olepševanja, brez lažnih utvar. Vstopiti je pomenilo soočiti se s sedanjim trenutkom prav takšnim, kakršen je.

Ko sta učenca vstopila sta videla. Kaj sta videla? Videla sta povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.Videla sta, da stanje ni takšno kakršnega sta pričakovala preden so prišle žene. Najprej sta namreč mislila, da je Jezus mrtev, da pokopan leži tam, kjer so ga pustili ob pokopu. Videla sta tudi, da stanje ni takšno, kakršno sta si želela, da bo: V njima je zagotovo tlelo upanje, da bosta Jezusa videla živega. Videla sta, da stanje ni ne takšno, kakršno je bilo v njuni zavesti pred sporočilom žena, niti takšno kakršnega sta si naslikala potem. Bilo je drugače.

Ker sta vstopila sta videla, ker sta videla sta verovala. V evangeliju smo slišali, da ta vera še ni bilo umevanje. Najbrž lahko rečemo, da je ta vera pomenila nov začetek. Pomenila je novo pot, pot globljega zaupanja Učitelju. Verovala sta, da je Učitelj govoril resnico, kaj točno to pomeni še nista razumela. Zavedela sta se, da je potrebno vztrajati, zaupati, da bo Bog vse pojasnil, ko bo čas. Verovati je pomenilo, nehati trmariti v svojih predstavah, nehati izsiljevati, da se bi zgodilo tako, kot so hoteli. Verovati je pomenilo stopiti na pot upanja in zaupanja v Učitelja.

Dragi bratje in sestre, v dneh priprave ne veliko noč sem ob spovedovanju doživel veliko lepih srečanj z ljudmi, ki so bili podobni učencema, ki sta vstopila v grob. Vstopali so v grob svojih polomij, razočaranj, greha, a niso obupali. Vstopali so in našli upanje. Ker so vztrajali v tihem hrepenenju, da življenje ne more biti končano, da greh – njihov ali greh bližnjih ni konec, so vstopili in našli upanje. Z njimi sem doživljal, da so videli svoje življenje drugače kot prej. Ni bilo tako grozno in tako brezupno. Ni bilo takšno, kot so si želeli, a so ga začeli gledati z vero.

Dragi bratje in sestre, želim si, da bi nas velika noč spremljala povsod, da bi pogumno vstopali v grob naše nemoči in greha, da bi bili odprti za nov pogled in verovali, da je Bog resnično z nami. Naj bo velika noč vedno in povsod razlog za naše upanje in veselje!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 5 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»v dneh priprave ne veliko noč sem ob spovedovanju doživel veliko lepih srečanj z ljudmi, ki so bili podobni učencema, ki sta vstopila v grob. Vstopali so v grob svojih polomij, razočaranj, greha, a niso obupali. Vstopali so in našli upanje.«

 

Verjetno ni zakramenta, pri katerem bi nam bilo dano tako živo doživeti velikonočno skrivnost, kot ravno pri zakramentu sprave. Tu lahko vedno znova podoživljamo to, kar se je z nami zgodilo pri krstu: prehod iz smrti v življenje, iz sužnosti greha v svobodo božjih otrok, iz teme zablod v luč Resnice, ki naj osvobaja in nam podarja novo življenje!

Hvala ti, Jezus, za ta velikonočni dar! Blagoslavljaj naše spovednike!

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
Mene se je v tokratni pridigi dotaknilo to, da moramo stopiti v realnost svojega življenja (svojega groba) in videti to, kar je res tam. Eno so naše predstave, drugo so naše misli ... tretje pa je naša realnost - kaj je res v nas samih in okrog nas. 
Zelo me nagovorijo ti trije koraki:
 
  • Vstopiti je pomenilo soočiti se s sedanjim trenutkom prav takšnim, kakršen je.
  • Videla sta, da stanje ni ne takšno, kakršno je bilo v njuni zavesti pred sporočilom žena, niti takšno kakršnega sta si naslikala potem. Bilo je drugače.  
  • Ker sta vstopila sta videla, ker sta videla sta verovala. V evangeliju smo slišali, da ta vera še ni bilo umevanje. Najbrž lahko rečemo, da je ta vera pomenila nov začetek. Pomenila je novo pot, pot globljega zaupanja Učitelju
 
Nagovarja me to, da je potrebno vstopiti, videti in sprejeti to, kar vidimo, da bi lahko zaupali, verovali in se podali na novo pot.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski