Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

19 Jezusov krst - Bog se nas veseli ...

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 30 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Janez Krstnik oznanja

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico. Ko pa je grajal tudi četrtnega oblastnika Heroda zaradi Herodiade, žene njegovega brata, in zaradi vsega hudega, kar je Herod storil, je on vsemu dodal še to, da je Janeza vrgel v ječo.

Jezusov krst

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Lk 3,15-22

 


 

Bog se te veseli in te vabi, da se veseliš drugega

 

Jezus se pride krstit k Janezu. Stopi v vrsto grešnikov in zasliši glas:»Ti si moj ljubljeni Sin,nad teboj imam veselje.« To je bil začetek njegovega javnega delovanja. Tako lahko razumemo dve temeljni predpostavki vseh naših odnosov, vsega našega dela. Zavedati se svoje lastne grešnosti in hkrati se veseliti, da smo ljubljeni. Samo še enkrat se zgodi v evangeliju podobno razglašenje, to je na gori spremenjenja. Ko se Jezus spremeni, se iz oblaka zasliši glas, ki ponovi to, kar se je zgodilo pri krstu. Torej začetek delovanja in prva napoved trpljenja sta zaznamovana z razglasitvijo, da je to ljubljeni Sin, ki se ga Oče veseli. Brez veselja nad seboj, ni mogoče ne delovati ne trpeti. Poglejmo torej oboje: greh in veselje.

Čeprav greh v prvi vrsti razdvaja, nas ločuje od drugih in zapira vase, pa je še veliko hujša navidezna popolnost. Priznavati greh, pomeni biti povezan z vsemi in vsakim posebej. Jezus s krstom pokaže, da nas ljubi, ko smo še grešni. Pravzaprav drugačni nikoli ne bomo, saj vedno znova padamo v greh. Bog nas ljubi, ne zaradi popolnosti, ampak ker nas ima za svoje, sebi enake. Ustvaril nas je kot svoje podobe in se nas veseli.

Kot otroci ali mladostniki smo skoraj gotovo imeli težave v sprejemanju samih sebe. Eni smo bili premajhni, drugi preveliki, eni suhi, drugi debeli, eni z očali, drugi brez, eni s takimi lasmi drugi z drugačnimi itd. po večini pa je vsem nekaj manjkalo. Kako težko je to sprejeti. In mislim, da se že tu kaže, kako po človeško gledamo ljudje. Pozablja, da se nas Bog veseli. Poglejmo, kako se nas veseli:

Prvo, česar se Bog veseli je zagotovo naša telesna podoba. Zakaj? Zato ker je to, če hočete, izbral prav on. Na to, kako velik sem, kakšen obraz imam ali kakšne lase – na to sploh nimam vpliva. No, lase si lahko pobarvam, a v osnovi sem takšen kot sem, strogo po božji zamisli. In po tej podobi, kakršen sem, tudi kasneje, ko se staram, prav po tej podobi sem njegov ljubljeni sin oz. ljubljena hči, ki se me veseli. Spomnimo se papeža Janeza Pavla drugega, kako je pogumno pričeval v svoji bolezni. Zavedal se je, da je tudi, ko ga je bolezen že iznakazila, še vedno božja podoba. Koliko več miru in veselja bi bilo med nami, ko bi se veselili sebe, takih kot smo.

Drugo nad čemer se Bog veseli, je moja psiha. Tudi te si nisem izbral sam. Kaj imam pri tem, da sem bil kot otrok grozno razdražljiv, hiter ali počasen, zaspane narave ali živahen. Tega si nismo izbrali mi, to nam je izbral Bog, skupaj z družino, v kateri se je moj značaj razvijal in oblikoval. Kako pogosto prehitevamo bližnjega s spreminjanjem, namesto da bi najprej sprejeli dejstvo, da se ga Bog veseli prav takšnega.

Potem pa pride tu še tretja človekova razsežnost: njegova duhovna plat. V tej nam je najprej mnogo podarjenega v družini. Naučijo nas, da smo prijazni in pozorni, lahko mislimo predvsem nase, ali pa vidimo druge. Bog se nas veseli v možnosti, ki jo imam, da izbiram dobro. Najprej se ne ozira na pomanjkljivosti, ampak me vabi, da presegam slabo in razvijam dobro v sebi. Bog prihaja med nas in nas prehiteva z besedami: Veselim se te, ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči.

Jezusov krst nas spominja torej na dvoje, na našo grešnost in na to da smo ljubljeni. Nad grehom se Bog ne zgraža. Zato, da bi nas vedno pritegnil k sebi, nam je dal celo zakrament sprave. Z ljubeznijo nas prehiteva. Ljubi nas vedno že grešne, hkrati pa nas vabi, na pot spreobrnjenja. Zavest o naši grešnosti in tem, da se nas Bog veseli, naj bo tudi za nas povabilo k ljubezni do drugih. Tako kot nas on ljubi, nas vabi, da najprej ljubimo sami sebe. Vabi nas, da se veselimo sebe, da se v tem veselju veselimo tudi Njega in ne nazadnje, da se veselimo svojih bližnjih.

 

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 28 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Verjeti, da sem in smo v redu takšni, kakršni smo, se tega veseliti, to je (vsaj zame) konkreten izziv. Prav vedno, ko mi kaj ni prav, najdem izvor svoje pritožbe, problema prav v tem občutku nevrednosti. Jaz ga hitro pripišem temu, da me drugi ne sprejme, da me drugi nima rad. Žalostno je, ker svet v resnici tudi deluje po tem principu. Vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni, a vendar se prav zaradi te nevere po spisku bolj ali manj pošiljamo na Mars.

Za svet velja samo samo maksimalna učinkovitost, produktivnost in kup denarja. Kakor kdo ni po "jusu", pade iz kolesja. Nihče pa ne ve, kdo ali kaj ta "jus" je. Potem pa vsi tekmujemo v vseh možnih disciplinah, da bi prišli v Guinnesovo knjigo rekordov. Ko pridemo, smo pa prazni. In se lotimo nove discipline. Morda bo pa ta le kaj prinesla ...

Evangelij in pridiga me res nagovarjata in mi dajeta vedeti, kako svet v katerem živimo, res ni to, kar nam Bog dopoveduje (in kar ne odneha :)). Pravi, naj se borimo in si z veseljem do sebe, Njega in drugih, gradimo nebesa, da je to tisto, kar šteje.

Vidim, da sem lahko vesela, ko verjamem, da sem v redu takšna, kot sem, da si me je Bog pač tako zamislil in me ima rad. Ko zares verjamem v to, da me ima rad, tudi pozabim na vse "zakaje". Niso več važni. Takrat tudi lahko vidim, da me drugi sprejme, upošteva, se me veseli in jaz se veselim drugega, takšnega kot je. Vse se zlaga na pravo mesto.

Ni enostavno - moram se boriti. Kot sem že rekla na začetku: če imam pred očmi to, da se v globini stiske, ki jo doživljam, počutim za en drek in tega ne morem sprejeti, v ospredju ni več vsebina tiste siske, ampak ta bolečina. Če jo nesem pred Boga, dobim pa vedno jasen odgovor: veselim se te, to hočem zate in je v redu, rad te imam!

Hvaležna sem tudi, da lahko sebe delim z ljudmi okoli sebe in dobim isti odgovor. Ob tem prosim Boga za moč v boju prav za to vero, da bi se lahko tudi jaz tako veselila drugih in Boga, kot se Bog in drugi veselijo mene.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 37 min 40 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezusov krst nas spominja torej na dvoje, na našo grešnost in na to da smo ljubljeni. Nad grehom se Bog ne zgraža. Zato, da bi nas vedno pritegnil k sebi, nam je dal celo zakrament sprave. Z ljubeznijo nas prehiteva. Ljubi nas vedno že grešne, hkrati pa nas vabi, na pot spreobrnjenja. Zavest o naši grešnosti in tem, da se nas Bog veseli, naj bo tudi za nas povabilo k ljubezni do drugih.«

V svojih najstniških letih in še pozneje sem bila prepričana, da je moja grešnost in sploh vse, kar mi na meni ni bilo všeč, razlog za to, da nisem ljubljena, da se počutim nesprejeto, prezirano, zavrženo, nevredno, da živim. Pogosto sem živela z občutkom, da bi bilo bolje, da me sploh ne bi bilo…

Danes je najgloblji vir mojega veselja in hvaležnosti zavest, da sem neskončno ljubljena prav takšna, kakršna sem. Ker zavest ljubljenosti prebuja in spodbuja tudi moj odgovor ljubezni, sem pa hkrati neskončno hvaležna za dar zakramenta sprave, obnovitev krstne milosti, ki me vztrajno vodi po tej zahtevni a lepi poti stalnega spreobračanja, stalnega prečiščevanja ljubezni od sebičnosti do darovanja…