Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

18 Sveti Vincencij Pavelski 2

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 57 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Sodba ob koncu časov

»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« Mt 25, 31-46

 


 

Lačen sem bi in ste mi dali jesti …

 

Kakor ljudje neradi razmišljamo o smrti, tako tudi radi pozabljamo, s čim Jezus povezuje večno življenje. Od verouka in verske vzgoje smo najbrž odnesli predvsem predstave, da nas bo Bog sodil po tem, ali smo se pridno držali vseh zapovedi, bili redno pri maši in vsaj malo molili. A Bog v sodbi o vsem tem ne govori in po tem ne sodi. Zanj je očitno pomembno nekaj drugega in sicer ali smo ga videli njega lačnega, žejnega, nagega, v ječi itd.

Tudi ta evangeljski odlomek nam ruši predstave, kakor nam jih je najbrž tudi tisti pretekle nedelje, pa se z današnjim prav dobro povezuje. Spomnimo se, kaj smo razmišljali preteklo nedeljo. Ko so se učenci med seboj pogovarjali, kdo med njimi je največji, jim je odgovoril: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal Mr 9,37.«

Jezusovo oznanilo je torej vse prej kot oznanilo o zapovedih in tekmi za prvo mesto. Vse tekmovanje, da bi izpolnili vse zapovedi in bili pridni, nas vodi le v dodaten napuh in prezir. Božje oznanilo je oznanilo kraljestva ubogih. To oznanilo je sv. Vincencij Pavelski dobro razumel. Jezusovo naročilo, da bo prvi tisti, ki vsem streže je razumel tako radikalno, da mu drugi ni bil le brat ali sestra, ampak Gospod in Gospodar. Ubogi so vaši Gospodje in Gospodarji, je bilo njegovo vodilo pri delu.

Gospodje in Gospodarji so zato, ker je v njih Jezus videl Boga samega, ki je sam postal ubog, ki se nam je približal kakor otrok, kakor običajen delavec, prijatelj ubogih in nazadnje kot razbojnik. V vsem nam je bil enak, bil je eden izmed nas in kot tak hodi med nami. Ljubiti uboge, skrbeti zanje, pomeni ljubiti Boga samega.

Najprej je torej naloga kristjana sprejeti. Tu se nam zatakne, ko samo pomislimo na begunce. Ni vprašanje brezglavega sprejemanja, ampak najprej: Ali vidim v bližnjem brata in sestro? V vsakem? Kot smo razmišljali ob apostolu Pavlu in o Vincenciju, je za to, da bi videli v bližnjem brata in sestro potrebna pot izgubljenega sina. Spoznati moramo, kako nedosegljiva je naša sreča zunaj božjega kraljestva. Spoznati, kako zelo nas Oče ljubi in nam vse daje. Po tej ljubezni nam drugi postaja brat in sestra. V predstavah starejšega brata, je drugi 'ta tvoj sin' in ne brat, je tekmec in ne prijatelj.

Iz izkušnje sprejetosti, je mogoče sprejemati. In tu je verjetno bistvo spremembe, ki nam jo v duhu evangelija prinaša tudi Vincencij Pavelski, ki pravi, naj bodo ubogi naši gospodje in gospodarji. Ne le, kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik, ampak še več – naša naloga je, da sprejmemo uboge za gospodarja.

Ob svetem Vincenciju si mogoče zapomnimo nekaj preprostih misli:

-          Jezus je prišel, da bi zbral razkropljene otroke. Vsakega je sprejel v njegovi revščini, da bi ustvaril novo kraljestvo božjih otrok. Ni prišel, da bi bil prvi, ampak da bi vsem služil.

-          Oče nas ne bo sodil po delih, čudovitem izpolnjevanju njegovih zapovedi, ampak po ljubezni, ki jo vlagamo, da bi sprejeli bližnjega, ga vabili v občestvo božjih otrok in mu sporočali, da so ljubljeni božji otroci.

Najlepši dar Očetu in svetemu Vincenciju Pavelskem je, če posnemamo njegovega Sina, ki je prišel, da bi vse zbral v eno družino. To naj storimo tako, da iščemo lačne, žejne, nage in zapuščen ter jim strežemo kot našim Gospodom in Gospodarjem. Pa ne zato, ker moramo, ampak iz hvaležnosti, da smo od Njega že vse prejeli.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 10 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti… Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.«

 

Kako lepo, da smo ob prazniku sv. Vincencija deležni kar dveh pridig :). Hvala, Peter!

Tale Jezusova sodba ob koncu časov ne zveni nič prijazno, pa smo se jo kar navadili poslušati, kot nekaj samoumevnega. Ko pa nas kdo opozarja na našo lenobo, brezbrižnost do bratov in sester, zapečkarstvo in predajanje udobju, imamo takoj pomisleke, da je nekaj narobe s tem človekom, da to ni v duhu ljubezni, da torej v tem ni nič krščanskega… Da je takšno opominjanje v Kristusovem duhu in tudi v duhu sv. Vincencija, lahko razberemo iz naslednjih misli, ki so prišle iz Vincencijevih ust:

 

»Gorečnost je čista želja, da bi bili Bogu všeč, bližnjemu pa v korist. Ali je na zemlji kaj bolj popolnega? Če je ljubezen ogenj, je gorečnost do Boga njegov plamen. Če je ljubezen sonce, je gorečnost njegov žarek. Gorečnost je tisto, kar je v ljubezni do Boga najčistejše…

 

Glejte, kako lepo polje nam Bog odreja. Prosimo Boga, naj vžge v naših srcih gorečo željo, da bi mu služili. Izročimo se mu, da bomo delali to, kar bo njemu všeč. Bodimo prepričani, da ne bomo pravi kristjani, dokler ne bomo iz ljubezni do Jezusa Kristusa in v njegovo slavo pripravljeni vse izgubiti in žrtvovati, celo lastno življenje; dokler se ne odločimo, kakor sv. apostol Pavel, da izvolimo rajši muke in celo smrt, kakor da bi se ločili od ljubezni božjega Zveličarja…

 

Če pa so nasprotno med nami taki, ki se boje pustiti svoje udobnosti, ki so tako razvajeni, da se pritožujejo za najmanjšo stvar, ki jo pogrešajo, in tako mehkužni, da hočejo iti v drugo hišo in dobiti drugo opravilo, ker tu, kjer so zdaj, zrak ni dober, ker je hrana skromna, kjer nimajo dovolj prostosti za svoja pota, skratka, če so kateri med nami še sužnji svoje narave in vdani čutnim užitkom, naj se imajo za nevredne svojega poklica. Naj jih bo sram, ko vidijo, kako daleč so od duha in poguma drugih. Ali naj ostanemo kakor zapečkarji brez poguma in brez gorečnosti? Ali bomo gledali, kako se drugi izpostavljajo nevarnosti, mi pa bomo boječi kakor mokre kure? O beda, o slabost! Dvajsettisoč vojakov gre na vojsko, kjer bodo trpeli na najrazličnejše načine, kjer bo eden izgubil roko, drugi nogo in mnogi življenje, in to zaradi malo dima slave! A ko si je treba pridobiti nebesa, se skoraj nihče ne gane. Pogosto celo tisti, ki so si postavili za nalogo, da jih osvoje, žive tako ohlapno in počutno, da je sramota ne samo za kristjana, ampak za pametnega človeka sploh… Bodi hvaljen in zahvaljen, moj Bog, za milost, ki si jo dal tistim, ki se tebi izroče…« (sv. Vincencij Pavelski)