Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

18 Sveti Vincencij Pavelski

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 43 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Kristus je Božja moč in modrost

 

Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu. 1Kor 1,26-31

27. septembra goduje Sveti Vincencij Pavelski redovni ustanovitelj Misijonske družbe in Družbe hčera krščanske ljubezni. Prvo razmišljanje naj bo ob berilu, drugo ki sledi za nedeljo, pa ob evangeliju, ki je izbran za Vincencijev god. Naj bo to spodbuda, da bi nas ljudje resnično prepoznali kot kristjane zaradi del in zaradi drže s kakršno bomo pristopali k svojim bližnjim.


Bog je izbral nespamet

Glejte, bratje, svojo poklicanost … kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. Tako pravi apostol Pavel. Mogoče se skozi tisočletja Cerkvene zgodovine premalo ustavljamo ob tem Pavlovem spoznanju, pa ne le ob njegovem spoznanju, ampak tudi ob njegovi izkušnji. O čem pravzaprav govori? Izhaja iz svoje izkušnje iskanja in hrepenenja po resnici, ki jo bo dojel in uveljavil s svojo močjo. In kaj se zgodi? Ko je na višku moči, ko mu gre vse najboljše, sreča svojo omejenost in na tej meji Boga. Ali je prej Bog ali prej omejenost, težko rečemo. Vsekakor doživi spreobrnjenje, ko na nek način doživi mejo spoznane resnice. Ko preganja kristjane, doživi svoj poraz, saj ne služi resnici, ki si jo je zamislil. Mislil je, da služi Bogu, pa služi sebi. Zato ga Bog v tem početju obrne.

Kako zelo je Pavlovo početje podobno Vincencijevemu. Vincencij je vedel, kaj hoče. Dobro službo, dober položaj in dovolj denarja zase in za svojo družino. Vse je dobro preračunal, vse poti, veze in poznanstva je izkoristil, a vedno znova se izkaže, da je prekratek za dosego svojega cilja. Ko doživi še obsodbo, da je kradel kolegu, s katerim je živel, je bila mera polna. Doseže svojo mejo in sreča Boga. V polomu je možnost srečanja z Bogom.

Takšne preobrate bi lahko naštevali ob večini svetnikov: Frančišek Asiški, Avguštin, Ignacij Lojolski itd. Kaj jim je skupno? Lahko bi rekli, da gre za Jezusovo prispodobo o dobrem očetu in dveh sinovih. Mlajši sin je hotel imeti premoženje, oče mu ga je dal in ta se je podal v svet iskat srečo. Ko je vse zapravil, ko je tolikokrat padel, je spoznal, da se je motil. Spoznal je, da mu za srečo prav nič ne koristi modrost mesa in pamet sveta. Da ga vse to prav nič ne izpolni. Zato se je vrnil domov k očetu in na pragu doživel veselje nad Očetom in veselje nad domom.

Tam je bil tudi starejši sin, ki ni šel v svet. Ta je zelo nezadovoljen z očetovo darežljivostjo do mlajšega sina. Starejši sin ne doživlja ne veselja, ne hvaležnosti, vse je le veliko breme. Zakaj? Ker ga vodi modrost mesa in plemenitost sveta, ker misli, da ima vse zaradi svoje modrosti in pridnosti!

Da bi srečali Boga, je potrebno dvoje: biti živ v iskanju boljšega, novega sveta. Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar je ponujeno. Tako močno si moramo želeti življenja, da nas to pripelje do bolečih padcev. Ne ker bi jih hoteli, ampak ker nas hrepenenja ženejo prek možnosti izpolnitve. Drugo, kar so svetniki storili je priznanje, da so stopili na rob svojega življenja. Spoznali so, da si sami ne morejo priskrbeti življenja in sreče, izpolnjenosti in veselja. Vse stvari tega sveta ne zadoščajo.

Šele po tej poti, ko nas je Bog sam dvignil iz naše nemoči, ko smo doživeli razočaranje in ponižanje, ko se življenje pokaže drugačno, kot smo si zamislili in ko si to priznamo, šele takrat je mogoče najti življenje in služiti v pravem duhu. Kristjani pogosto dajemo z viška. Uboge moramo najprej narediti za uboge, šele potem damo kos kruha.

Pokličimo si ponovno v spomin priliko o izgubljenem sinu. Predstavljajmo si, da Oče ostari in naroči sinovoma, naj gresta v svet in delita pomoč iz njegove obilne dediščine. Lahko si predstavljamo starejšega sina, ki ni privoščil gostije niti svojemu bratu, kako gleda z viška na vse reveže okrog sebe. Ljudem sicer pomaga, kakor mu je naročil Oče, a premoženje deli z goro prezira, negodovanja in postavljanja. Čisto drugačen je mlajši sin. Ko daje tistim, ki se izgubljajo, vidi v njih samega sebe, razume trpljenje nesrečnega iskanja in zablod. Čuti s trpečimi in blodečimi, daje s sočutjem in ljubeznijo. Ko daje, vabi v življenje. Ne z očitki, ampak s svojo izkušnjo.

Dragi bratje in sestre, ko praznujemo sv. Vincencija, smo povabljeni:

-          k zavzetemu iskanju polnega življenja,

-          da se ne prestrašimo padcev in se hkrati ne slepimo, da zmoremo najti življenje sami,

-          da sprejmemo ponižanja, da bi se naučili ponižnosti,

-          da se veselimo, ko nas Bog dviga iz naše nemoči in izgubljenosti,

-          da v veselju in hvaležnosti dajemo naprej, kar smo prejeli od dobrega Očeta.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 55 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.«

Že vse od začetka poklicanosti na pot Bogu posvečenega življenja me ta odlomek iz Pavlovega pisma Korinčanom zelo nagovarja. Skozi 2000-letno zgodovino Cerkve se Pavlova trditev potrjuje v življenju svetnikov, tudi našega sv. Vincencija. Bog daj, da bi se vsaj nekaj te zavesti o poklicanosti prijelo tudi nas, da bi razumeli in sprejeli, da smo, kot praviš, Peter, povabljeni:

-          k zavzetemu iskanju polnega življenja,

-          da se ne prestrašimo padcev in se hkrati ne slepimo, da zmoremo najti življenje sami,

-          da sprejmemo ponižanja, da bi se naučili ponižnosti,

-          da se veselimo, ko nas Bog dviga iz naše nemoči in izgubljenosti,

-          da v veselju in hvaležnosti dajemo naprej, kar smo prejeli od dobrega Očeta.

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 42 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Da bi srečali Bogaje potrebno dvojebiti živ v iskanju boljšega, novega sveta. Ne smemo se zadovoljiti z vsem, kar je ponujeno. Tako močno si moramo želeti življenja, da nas to pripelje do bolečih padcev. Ne ker bi jih hoteli, ampak ker nas hrepenenja ženejo prek možnosti izpolnitve. Drugo, kar so svetniki storili je priznanje, da so stopili na rob svojega življenja. Spoznali so, da si sami ne morejo priskrbeti življenja in sreče, izpolnjenosti in veselja. Vse stvari tega sveta ne zadoščajo."

Biti živ v iskanju boljšega, novega sveta...Nekje v ozdaju me vedno preganja hrepenenje po tem novem svetu, želja, da bi bilo lepše, bolj polno. Včasih mi za kratek čas celo uspe verjeti Božji obljubi, da je le v Njem izpolnitev mojega življenja. Ko Mu zaupam in sledim je lepo, če se v zaupanju lahko umirim in odmaknem svoje skrbi. Se pa ti podvigi večkrat končajo ob bolečih padcih, ko zaradi nezmožnosti izpolnitve hrepenenj, odneham iskati življenje. Vedno se potem spet zavlečem v stare vzorce, kjer ni življenja, je pa lažni občutek varnosti. Vedno bolj mi postaja jasno, da Evangelij ni za preračunljivce in strahopetneže. Je za tiste, ki niso preleni in sprejmejo napor te poti in so dovolj majhni, da zaupajo v Njegovo pomoč in ne lastno moč.