Jezus pooblasti učence
Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,16-20)
Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence
V imenu tega Jezusovega naročila je svet videl žal že marsikaj. Na eni strani čudovite zglede krščanskega življenja mnogih misijonarjev, vernikov, duhovnikov, škofov ali papežev. Ob enem takšnem zgledu se ustavljamo v letošnjih šmarnicah. Ko gledamo srčna prizadevanja Friderika Ireneja Barage, vidimo, kako je bil za vsako dušo, da bi ji prinesel odrešenje, pripravljen pešačiti ure in ure po visokem snegu, v hudem mrazu ali dežju. Kako je zmrzoval, kako se mu je zaradi mraza in vetra olupila koža z obraza ipd. Kamorkoli je prišel, je prinašal spoštovanje do človeka, mu skušal približati Božjo ljubezen in resnico o odrešenju. Brez vsakega nasilja in postavljanja nad domače Indijancev. Žal imamo v imenu istega gesla, tudi mnoge zlorabe vere. Pomislimo na nesrečne križarske vojne, mnoga osvajanja novih ozemelj itd. Nenazadnje je v imenu sicer dobre judovske postave moral umreti Jezus sam. Vse je mogoče zlorabiti!
Ob tem se mi postavlja preprosto vprašanje, zakaj se to dogaja in drugo vprašanje, ali smo sposobni prepoznati zgrešeno početje že v samem začetku, ko se je hudim posledicam še mogoče izogniti. Torej najprej: Zakaj se to dogaja? Zakaj je mogoče, da se v imenu Jezusovega naročila, ki ga je Friderik Baraga dobro razumel, izvajajo tudi grozodejstva: Nasilno preseljevanje Indijancev in drugih domorodcev, poniževanje in izkoriščanje ali celo pobijanje, onemogočanje dobrega dela misijonarjev, uničevanje kulture, itd.
Prepričan sem, da se vsaka stvar v človeku in v družbi rojeva iz malega. Gre za različne vzgibe, zaradi katerih počnemo to ali ono. Ko gre za večje stvari, so ti vzgibi samo bolj usodni. Kaj je Jezusov vzgib, da je prišel na zemljo? Ljubezen. Kaj je njegova želja ob naročilu? Da se ljubezen širi. Friderik Baraga je to razumel in tudi uresničeval. Kaj pa je vzgib tistih, ki so Indijance nasilno preseljevali, jih opijanjali in uničevali? Lastna korist, dobiček, pohlep, napuh itd. Zakaj se to lahko dogaja? Ker se nam na splošno na notranje vzgibe niti ne da biti pozorni. Pa vendar je prav notranji vzgib tisti, ki naredi neko dejanje lepo ali grdo. Pomislimo, koliko smo se pripravljeni ustavljati ob notranjih vzgibih naših vsakodnevnih dejanj:S kakšnim vzgibom danes skuhaš, pozdraviš, postrežeš, pospraviš ipd. Ne govorim o tem, kako prijazno je nekaj videti, ampak kaj te pri tem žene: da bi te drugi opazil, naveličanost in prezir, korist, da dobiš od drugega stokratno povrnjeno ipd. ali pa resnična ljubezen do Boga in do bližnjega.
Iz naših vzgibov pri majhnih dejanjih, rastejo velika politična dejanja. Če jih nismo sposobni presojati in če jih slabo presojamo, pomeni, da se ne oziramo na bistveno v našem vsakdanjem življenju. Jezus ni prišel, da bi na silo pokristjanil svet, ni prišel, da bi premagal drugače misleče, prišel je, da bi prinesel ljubezen. Krščevanje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha razumem v širšem smislu takole:
- v imenu Očeta smo med seboj vsi bratje in sestre, kar od nas zahteva izredno spoštovanje drugega,
- v imenu Sina se spominjamo, da nas je odrešil s smrtjo na križu in nas s tem vabi v življenje za druge,
- v imenu Svetega Duha smo posvečeni v resnici, da bi bili odprti za božje delovanje, zato smo poklicani, k najglobljemu prepoznavanju vzgibov, da sledimo resnici in jo izpričujemo.
Pomislimo na naše družine in skupnosti. Ali sledimo znamenju krsta in ga prinašamo drugim? Pomislimo na naša občestva, ali razločujemo vzgibe prepevanja, vodenja, branja, nagovarjanja ipd.?
Ne nazadnje pomislimo tudi na našo politiko. Ali je sploh kakšna razlika v vzgibih med kandidati in ali je za nas ključna fasada, v čigavem imenu nekaj delamo ali vzgib iz katerega nekaj nekdo dela?
Danes je praznik Svete Trojice, zato je prav, da se ustavimo ob naših vzgibih ob znamenju krsta in pomislimo, kakšno pričevanje dajemo svetu.
V nedeljo pri maši je bilo rečeno: Bil je gospod, ki je imel osem otrok in bila je gospa, ki je imela enega sina. Gospa je rekla jaz imam tako rada svojega sina, da si ne predstavljam deliti ljubezni še z kakšnim otrokom. Gospod pa je rekel ljubezni se ne deli, ampak se jo množi.
Sam sem se ustavil ob tem in si predstavljam kako je v naših odnosih. Večkrat težko gremo v stik z večimi ljudmi, ker imamo dosti delala že z enim odnosom. Pa vendar sem moramo utrjevati, da lahko našo moč tudi množimo z večimi ljudmi.
Sam se večkrat ne znajdem v množiti velike količine ljudi, ker ne vem s kom bi se moral ukvarjati, pa večkrat obtičim nekje v samoti, ali pa navežem stik z enim človekom.
Včasih mi je zanimivo na kakšnem seminarju, ko spodbujajo, da se je potrebno v vsakem obroku vsesti k drugemu človeku, da lahko navežemo več stikov z ljudmi.
Gorazd Lapanja