V nedeljo pri maši je bilo rečeno: Bil je gospod, ki je imel osem otrok in bila je gospa, ki je imela enega sina. Gospa je rekla jaz imam tako rada svojega sina, da si ne predstavljam deliti ljubezni še z kakšnim otrokom. Gospod pa je rekel ljubezni se ne deli, ampak se jo množi.
Sam sem se ustavil ob tem in si predstavljam kako je v naših odnosih. Večkrat težko gremo v stik z večimi ljudmi, ker imamo dosti delala že z enim odnosom. Pa vendar sem moramo utrjevati, da lahko našo moč tudi množimo z večimi ljudmi.
Sam se večkrat ne znajdem v množiti velike količine ljudi, ker ne vem s kom bi se moral ukvarjati, pa večkrat obtičim nekje v samoti, ali pa navežem stik z enim človekom. 
Včasih mi je zanimivo na kakšnem seminarju, ko spodbujajo, da se je potrebno v vsakem obroku vsesti k drugemu človeku, da lahko navežemo več stikov z ljudmi.

»Prepričan sem, da se vsaka stvar v človeku in v družbi rojeva iz malega. Gre za različne vzgibe, zaradi katerih počnemo to ali ono… Kaj je Jezusov vzgib, da je prišel na zemljo? Ljubezen. Kaj je njegova želja ob naročilu? Da se ljubezen širi… Nam se na splošno na notranje vzgibe niti ne da biti pozorni. Pa vendar je prav notranji vzgib tisti, ki naredi neko dejanje lepo ali grdo.«

V pridigi me je posebej nagovorila tale zgornja misel. Ob njej sem s hvaležnostjo pomislila, da je ena od petih kreposti, po katerih naj bi Marijine sestre posebej oblikovale svoje življenje, poleg ponižnosti, preprostosti, krotkosti in velikega spoštovanja do človeškega dostojanstva, tudi čistost srca in namena, kar je isto kot biti pozorna na notranje vzgibe svojih dejanj, misli, besed, vedenja…

Bogu hvala tudi za to, da je Vincencij Pavelski svojim kot duhovno oporoko zapustil posebno češčenje skrivnosti Kristusovega učlovečenja in Svete Trojice.

V nedeljo sem bila v domači župniji pri sv. maši, med katero je moja nečakinja prejela zakrament sv. krsta. Ob koncu maše nas je g. župnik pospremil v življenje s preprosto mislijo: »Verjetno se premalo zavedamo, da vsakič, ko se pokrižamo, počastimo Sveto Trojico. Pomislimo ob tem, ko se z roko dotaknemo čela – Bog, ki je Oče, Sin in Sveti Duh, je vedno nad menoj; ko se dotaknemo prsi oz. srca – Bog je v meni; in ko se dotaknemo obeh ramen – Bog je vedno ob meni, od vseh strani me obdaja. Sv. Pavel pravi: »V Njem živimo, se gibljemo in smo.«

»Krščevanje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha razumem v širšem smislu takole:

-          v imenu Očeta smo med seboj vsi bratje in sestre, kar od nas zahteva izredno spoštovanje drugega,

-          v imenu Sina se spominjamo, da nas je odrešil s smrtjo na križu in nas s tem vabi v življenje za druge,

-          v imenu Svetega Duha smo posvečeni v resnici, da bi bili odprti za božje delovanje, zato smo poklicani, k najglobljemu prepoznavanju vzgibov, da sledimo resnici in jo izpričujemo.«


Hvala, Peter, za to lepo pridigo! Bog daj, da bi bili res stalno pozorni na svoje notranje vzgibe in na to, kakšno pričevanje dajemo svetu.

Meni se ob evangeliju in pridigi porajajo predvsem vprašanja, ki so jih zastavljam ob tem, ko iščem, kaj je tisto, kar me vodi. Se mi zdi, da sama zelo težko zares vidim, ali so moji notranji vzgibi dobri ali pa me vodi neka sebičnost. Na nekaterih področjih mi je hitro jasno in tudi prav vidim. So pa mnoga področja - predvsem tista, z veliko čustev in strasti - kjer lahko delam nekaj, pa mislim, da je dobro, a se kasneje izkaže, da je bila zadaj zgolj želja po mojem užitku, ne pa resnična ljubezen. Pri tem mi pomagajo drugi, ki me poznajo in marsikdaj vidijo, kar jaz ne vidim.
 
Boga prosim, da bi lahko bila vedno dovzetna za njihove spodbude, da ne bi čutila ogroženosti, ampak željo po rasti.

Mene v evangeliju nagovarja stavek "nekateri pa so dvomili", ker se meni še vedno to dogaja in bi z raznimi lažmi rad prikril dejansko stanje. In vse premalo se zavdam, da nam govori tudi "jaz sem z vami vse dni", torej tudi v naših blodnjah in padcih, a ga mi ne želimo srečati.
Kot si Peter napisal, se mi dogaja, da sploh nisem sposoben spoznati zgrešenega početja že v začetku, ker se za notranje vzgibe, posebej pri majhnih stvareh sploh ne zmenim in ker je laž že tako zakoreninjena v mojem obnašanju, da mi je to že kar normalno.

Gospod, prosim te, da bi se zmogel vztrajno boriti proti laži.

Se pridružujem kar Gregorjevemu razmišljanju... Vedno sem nekam hitela, tako v glavi kot v dejanjih in hote ali nehote prezrla tiste majhne notranje vzgibe zakaj sploh nekaj počnem. Na hitro sem si odgovorila na dvome, si jih kao razumsko osmislila in šibala naprej. Kam pa hitim? Pri Jezusu ni nikoli občutka, da bi kam hitel, ob vsem se ustavi in ima jasen cilj zaradi katerega je prišel na svet - da bi spoznali ljubezen in jo živeli.

Tudi jaz imam ta problem, da se ne sprašujem po svojih vzgibih. Peljem rutino, največkrat pa je zadaj to, da s "plemenitimi" dejanji želim druge prepričati, kako sem dobra, da bi me hvalili in me potrjevali. Gospod, pomagaj mi dojeti, da sem tvoja, ljubljena, in da tega ne potrebujem.    

Tudi jaz sem tam, da se ne ustavljam pri mojih notranjih vzgibih, hitim naprej, da ja ne bi kaj zaznala. Me je groza se srečat s svojo polomijo in se mi upira. Ne preklopim, da sem tako totalno ujeta in da mi bo resnica prinesla svobodo, tudi če je grda. Tudi pri meni je veliko laži, na katere več nisem niti pozorna, avtomatsko reagiram, samo da ne bi bilo kaj narobe.
Gospod, pomagaj mi premagati odpor, prepoznavati in se boriti proti laži, zaupati, da bi lahko živela.

"Pa vendar je prav notranji vzgib tisti, ki naredi neko dejanje lepo ali grdo."

Tudi mene nagovarja ta stavek. Moji notranji vzgibi so največkrat to, da bi bila lepa in pomembna. Bolj ko se trudim biti lepa, bolj grda so dejanja, ker so lažna.

Gospod, pomagaj mi sprejeti, da se moram srečati s tem, kar je grdo v meni in to vedno znova priznavati, da bom lahko spreminjala in tako postajala lepa v resnici.