Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

18 Sveta Družina - Gledati s srcem

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 18 hours 20 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Deček Jezus v templju

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Lk 2,41-52

 


 

Gledati s srcem

Marija je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu, ta misel me je spremljala, ko sem razmišljal o današnjem prazniku Svete Družine. O Mariji vemo resnično zelo malo, prav tako o Sveti Družini. Kako so gradili medsebojno povezanost, kakšni odnosi so vladali v njej, kakšna je bila vzgoja itd.? Za Marijo evangelisti nekajkrat pravijo, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila in premišljevala v svojem srcu. Ta drobna opomba nam lahko služi kot temelj za naše razmišljanje.

Besede 'ohraniti v svojem srcu', pomenijo več kot le zapomniti si. Srce je simbol življenja in ohraniti v srcu pomeni, da se nas je nekaj globoko dotaknilo, da se je dotaknilo našega življenja. Kar je seglo do srca, ne ostane mrtvo, ampak nas spreminja. Marija je o tem tudi premišljevala. Premišljevanje je določalo smer spremembam, ki jih je ohranjena beseda v srcu prinašala.

Ko sem takole razmišljal pred jaslicami v tišini naše cerkve, se je v tisti uri zvrstilo kar nekaj obiskovalcev. Nekateri so prav na hitro preleteli jaslice s pogledom in odšli. Neka družina z dvema otrokoma se je ustavila za nekaj trenutkov. Eden od otrok je poskušal, kakšen je material za puščavo, potem je posul nekaj peska na glavo Janeza Krstnika, se še malo igral in odšel. Spet drugi so rekli, glej, kako lepe jaslice, se ozrli v hišo bogatina, preleteli list z voščilom, ki je v jaslicah, ga zaključili pri prvem stavku, še malo ogledovali jaslice in odšli. Ob tem sem pomislil, kaj se lahko ljudje po takšnem ogledu pogovarjajo. Šli so si pogledat jaslice, pa ne vedo, kaj so gledali. Bili so v cerkvi, pa se jih nič ni dotaknilo, kaj šele, da bi se dotaknilo njihovega srca? Bojim se, da v družini na takšen način ostaja neznanska praznina.

Jaslice nas želijo naučiti gledanja s srcem. Ustavljanja ob drobnih skrivnostih življenja. Marija je znala stvari gledati s srcem. Kako? Poznala je molk, premišljevanje in globok pogovor, čez vse pa se je v njenem življenju raztezala molitev. To so gotovo temeljni kamni družine in vsake skupnosti. A kako to doseči?

Ob tem mi je prišla na misel tale zgodba. Ostarelega profesorja so povabili, naj bi za skupino petnajstih direktorjev velikih podjetij spregovoril o učinkovitem načrtovanju časa. Na voljo pa so mu dali le eno uro. Profesor je pred njimi naredil tale poskus: Izpod mize je vzel več litrski lonec. Potem je vzel v roke nekaj velikih kamnov, velikih kot teniške žogice ter jih položil vanj. Ko je bil lonec poln do roba in vanj ni mogel dati nobenega več jih je vprašal: »Ali je lonec poln?« Vsi so odgovorili: »Da.« Počakal je nekaj trenutkov in jih še enkrat vprašal? »Zares?« Spet se je priklonil in izpod mize potegnil posodo, polno drobnih kamnov. Skrbno jih je potresel na debele kamne, narahlo potresel lonec, da so zdrsnili na dno. Ponovno jih je vprašal? Ali je poln? Sedaj so dojeli, zato so rekli: »Verjetno ne.« Potem je vzel pesek in ga nasul. Ponovil vprašanje. Vsi so odgovorili: »Ne.« Vanj je nazadnje nalil vodo. Na koncu poizkusa jih je vprašal, če so razumeli sporočilo. Najpogumnejši je rekel: »To nam kaže, da tudi če mislimo, da je naš čas povsem zapolnjen, lahko dodamo še več nalog in več srečanj.« »Ne«, je rekel. »Če ne postavimo najprej velikih kamnov, in damo prej drobne, velikih ne bomo dali noter. Če damo prednost manjvrednim stvarem v življenju, potem pomembnih ne bomo mogli staviti vanj.«

Ob tem se torej poraja vprašanje: Kateri so veliki kamni tvojega življenja, tvoje družin oz. tvoje skupnosti? Če ostajamo na površju, v bežnih pogledih na stvari, če nas vodi lenobnost, iskanje užitka, ugajanje, pomembnost itd. najbrž ne bomo mogli stopiti v globlji odnos ne s seboj, ne z bližnjim, ne z Bogom. Ostali bomo prazni in naše družine bodo daleč od podobe Svete Družine.

Sveta Družina nas vabi, da postavimo v življenje na prvo mesto tišino, v kateri je mogoče zaznavati stvari globlje, premišljevanje, ki nam pomaga stvari, ki so segle do srca, urejati, pogovor, ki nas povezuje z bližnjimi in molitev, ki vsemu daje trajno vrednost. Stopimo v njeno šolo.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 29 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Zelo lepa in preprosta pridiga. Se sprasujem, kaj so veliki kamni nase druzine.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 33 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.«

Hvala za pridigo! V njej me najbolj nagovarja tale misel:

»Besede 'ohraniti v svojem srcu', pomenijo več kot le zapomniti si. Srce je simbol življenja in ohraniti v srcu pomeni, da se nas je nekaj globoko dotaknilo, da se je dotaknilo našega življenja. Kar je seglo do srca, ne ostane mrtvo, ampak nas spreminja. Marija je o tem tudi premišljevala. Premišljevanje je določalo smer spremembam, ki jih je ohranjena beseda v srcu prinašala.«

Zdi se mi kot povzetek vsega, o čemer smo premišljevali skozi ves adventni čas, ko nas je spremljalo Jezusovo svarilo, naj pazimo, da nam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in skrbmi tega življenja. V srcu, ki je tako obteženo, ni prostora za ohranjanje Božje besede niti nam ne more seči do srca to, kar se nam sproti dogaja; kaj šele, da bi v luči Božje besede o vsem tem premišljevali in bi to določalo smer našega spreminjanja, preoblikovanja našega srca – se pravi vsega našega življenja v vse večjo poslušnost Besedi in dejavno življenje po Njej, kot lahko to vidimo pri Mariji.

Naj nam sveta Družina pomaga v vsakdanjiku leta, ki je pred nami ustvarjati prostor tišine, premišljevanja, pogovora in molitve!

Vsem blagoslovljeno novo leto, da bi nam dogajanje v njem seglo do srca :)!

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 5 hours od tega
Pridružen: 18.08.2013

Tudi mene ta pridiga močno nagovarja. Hvala, Peter!

Besede 'ohraniti v svojem srcu', pomenijo več kot le zapomniti si. Srce je simbol življenja in ohraniti v srcu pomeni, da se nas je nekaj globoko dotaknilo, da se je dotaknilo našega življenja. Kar je seglo do srca, ne ostane mrtvo, ampak nas spreminja. Marija je o tem tudi premišljevala. Premišljevanje je določalo smer spremembam, ki jih je ohranjena beseda v srcu prinašala.

Vsak dan pride ogromno stvari, ki se me dotaknejo. Zadnje čase veliko premišljujem o vsem (prej nisem - sem le bolj zaključevala v smeri, kako je vse grozno, kako je svet obupen ...) in vidim, kako se mi odpirajo različni vidiki, kako potrebno je, da vse urejam in iščem resnico. Sama ne zmorem, ker se prehitro zapletem v svoja čustva in mislim, da je to edina resnica. Pri tem mi pomaga pogovor, ko odkrijem še pogled drugega. Vidim pa, da mi zmanjka v povezovanju, v resničnem sprejemanju drugega, v želji po pristnem odnosu. Tu mi res še zmanjka. Posledično mi zmanjka tudi v molitvi. V vsem je še vedno preveč egoizma in želje po ugodju.

Bog daj, da bi se drug z drugim in s Tabo povezovali v iskreni želji po odnosu.