Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

18 Rojstvo Janeza Krstnika

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 22 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Rojstvo Janeza Krstnika

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom. (Lk 1,57-66.80)

 

V svoji domači župniji, v Žireh, sem se Bogu zahvalil za 25 let duhovništva.


Družina, občestvo, puščava

 

Ko danes obhajamo praznik rojstva Janeza Krstnika, mi v božji besedi stopa najprej pred oči oče Zaharija, ki je nem. Vemo, zakaj je onemel. Ko je kot duhovnik prižigal kadilo v templju, se mu je prikazal angel Gabrijel in mu naznanil, da bo njegova žena Elizabeta spočela sina kljub starosti in nerodovitnosti. Oče Zaharija angelu ni mogel verjeti, zato je onemel. Bog se kljub temu ni premislil, ni rekel, da v takšno družino ne bo poslal preroka. Celo največji prerok se je torej rodil v družini, kjer ni šlo vse gladko in ni bilo vse popolno. Eden največjih problemov današnje družbe, tudi Cerkve je, da misli, da mora biti vse popolno. Vse kar je človeško je nepopolno. Ni popolne družine!

Janez Krstnik, ki se je rodil v družini duhovnikov, je prvo znanje nabiral ob materi in očetu, pomembno vlogo v njegovem življenju pa je imel zagotovo tempelj. Pričakovali bi, da bo šel po očetovih stopinjah, a ko je napočil čas, da nastopi pred Izraelom, se je umaknil v puščavo. S tem je prekinil tradicijo svoje duhovniške družine, še več, tradicijo templja in začel oznanjati izven svojih duhovniških vrst. V Duhu je spoznal, da je Izraelsko ljudstvo v svojem napuhu pozabilo, da se mora neprestano spreobračati. Obtičalo je v farizejski logiki zapovedi in prepovedi. Janez zato v puščavi ob reki Jordan krščuje in oznanja krst pokore in spreobrnjenja.

Ob tej božji besedi sem razmišljal, za kaj naj se skupaj z vami zahvalim Bogu po petindvajsetih letih svojega duhovništva. Kljub temu, da se malo vračam domov k svoji družini, se želim Bogu najprej zahvaliti za družino, v kateri sem se rodil in v kateri sem lahko preživljal brezskrbno otroštvo. Družina je tista, ki mi je dala temelj za to, kar vsa leta duhovništva skušam ustvarjati – dom. Skupaj gradimo dom je geslo društva, v katerem skušamo uresničevati tisto, kar oznanjam. Nobena družina ni popolna, celo družina Janeza Krstnika ne, hkrati pa je vsaka biser, ki ga ne moremo pozabiti.

Bogu se zato danes posebej zahvaljujem za dom iz katerega izhajam, pa tudi za dom po katerem hrepenim in ga skušam ustvarjati za tiste, ki ga iščejo, ker se jim podira ali pa ga nimajo. Tudi vam želim, da bi vztrajno gradili dom, da bi verjeli, da ni pravzaprav nič pomembnejšega kot ustvarjati prostor, kjer je bližnji sprejet in ljubljen, ter lahko raste v ljubezni. Zaradi tega veliko časa porabim za osebne pogovore, kjer ljudje iščejo, kako ustvarjati lepše odnose in graditi toplejše in varnejše domove. Želim si, da bi Cerkev prinašala življenjsko moč za pristne odnose iz katerih bi mogle rasti srečne družine. Ne popolne, ampak srečne!

Drugo, za kar sem Bogu danes posebej hvaležen je župnija. Ko se spominjam svojega otroštva, je pomembno vlogo v moji mladosti predstavljala župnija. Cerkev, ki je prinašala v moje življenje skrivnost, ki me je privlačila. Bogu sem hvaležen za vrsto dobrih duhovnikov in sestre, ki so mi z navdušenjem posredovali vero. Z veseljem se spominjam najstniškega druženja po večernih mašah ali kasneje v mladinski skupini. Od tod tudi izvira drugi del mojega duhovniškega poslanstva. Moja želja je ustvarjati občestvo, kjer bi si ljudje lahko resnično zaupali in bili drug drugemu v oporo.

Tretje, za kar se Bogu zahvaljujem pa je puščava, v katero me, po svoji Besedi in svojem Duhu, Bog vodi. Ta puščava je na nek način podobna puščavi, v kateri oznanja Janez Krstnik. To ni zgodba o uspehih, ki polnijo današnje medije. Je puščava, ki govori o nekem drugačnem življenju, ki je lepše in polnejše, a daleč od oči. Je življenje, ki je povezano s trpljenjem, na katerega pa smo, vsaj tako se zdi, malo pozabili.

To trpljenje ni žalostno, ampak prinaša življenje, zato vam želim o njem spregovoriti. Če pogledamo Janeza Krstnika, si lahko predstavljamo, da mu ni bilo lahko zapustiti duhovniške vrste. Kot sin duhovniške družine, je postal čudaški kričač v puščavi, oblečen v kameljo kožo, jedel je kobilice in med divjih čebel. Trpljenje, ki ga prinaša zvestoba Duhu je najprej trpljenje čudaštva. Bogu sem hvaležen za to trpljenje. Daje smisel mojemu duhovništvu in mojemu delu. Verjamem, da je čudaštvo v neki meri trpljenje - križ vsakega kristjana. Kristjan ne more biti podoben učitelju, če ostaja enak logiki tega sveta. Če bo zvest Kristusu, bo nujno tudi čudak. A kljub temu, je lepo biti kristjan in biti duhovnik.

Drugo trpljenje, ki ga prinaša zvestoba Duhu, je za Janeza Krstnika trpljenje nasprotovanja. Če je hotel biti Janez Krstnik dosleden, se je moral zoperstaviti logiki Heroda, ki se je prilastil ženo svojega brata. Večina si želi lagodnega življenja, utečenih navad, pa čeprav v tem ni življenja, ni prihodnosti za mlade, za nove rodove. Če nam je mar za življenje, za resnico, bomo doživljali nasprotovanje. To je križ, a je tudi veselje. Ko se borim za resnico, vem zakaj živim! Verjamem, da je pred to izbiro vsak kristjan. Kristjan ne more biti zvest Evangeliju, če si ne upa zoperstaviti ugodju, krivici, zlaganosti in pokvarjenosti sveta.

Tretje trpljenje je trpljenje negotovosti. Janez Krstnik, kljub zavzetemu oznanjevanju nazadnje ni vedel, ali je ta tisti, ki ga oznanja ali naj čaka drugega. Tako doživljam tudi svoje poslanstvo. Kljub želji po zvestobi Bogu, je iskanje prave poti vedno naporno in negotovo. Vedno se lahko motim. A prav v tem je življenje. Kar je znano, je že mrtvo. Vera je iskanje, v tem pa je tveganje, da se motimo.

Zdi se, da smo v prizadevanju, da bi našo vero naredili čimbolj sprejemljivo, pozabili na trpljenje, ki je za kristjana križ vsakodnevne zvestobe. Kristjan brez križa, ni kristjan. Križ pa ni le simbol okrog vratu, ne v naših hišah, ampak križ čudaštva, nasprotovanja in negotovosti. Bogu sem hvaležen za ta spoznanja, pa tudi za križe, ki mi jih nalaga, ker z njimi lahko rastem.

Ob pogledu na Janeza Krstnika in na svojo prehojeno pot bi rad izpostavil še eno spoznanje, za katerega se Bogu zahvaljujem. Janez Krstnik je v Duhu spoznal, da je Izraelsko ljudstvo obtičalo v zgrešenih predstavah o življenju z Bogom. Zakopali so se v množico zapovedi in prepovedi, pozabili pa na življenje, na nujnost živosti, neprestanega spreobračanja.

Zdi se, da smo tudi v Cerkvi, v želji, da bi bilo vse prav in popolno, obtičali v množici nekih pravil in navad, zbiranju zakramentov in takih in drugačnih potrdil in listkov. Pozabili pa smo na življenje. Eno ključnih spoznanj 25. let je, da je Jezus Pot, ne cilj. Jezus ne govori o tem, da smo že na cilju, ampak nas vedno vabi na pot. Veselje je, biti na poti v prizadevanju, da uresničujemo božjo besedo v življenju, da sledimo Bogu, ki nas ves čas vodi v življenje. Življenje po veri ni v zbirki uspehov, ampak v neprestanem prizadevanju, da gremo vnaprej, globlje, v polnejše življenje. Ni največja nesreča, da grešimo, največja nesreča je, da smo mrtvi, da obtičimo. Bogu se torej še posebej zahvaljujem, da lahko z njim grem po poti v polnejše življenje.

Ob svoji zahvali vas, dragi bratje in sestre vabim, da skupaj, vsak po svojih močeh, vztrajamo v veri. Prepričan sem, da smo vsi povabljeni da:

-          skupaj gradimo dom, in verjamemo v njegovo lepoto,

-          skupaj ustvarjamo živa občestva, kjer bo vsakdo lahko sprejet in ljubljen,

-          sprejemamo in nosimo križ čudaštva, nasprotovanja in negotovosti, ne v obupu, ampak v veselju, da skupaj lahko odrešujemo svet,

-          skupaj vztrajamo na poti, da se ne utaborimo, ampak gremo vedno naprej.


Če ostanemo pri podobi Janeza Krstnika, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo pričevanje. Pričeval je in zbiral učence, da bodo za njim pričevanje nadaljevali. Verjamem, da je to naloga vsakega duhovnika, in si želim, da bi jo čim bolje izpolnil: Da pričujem in opogumljam k pričevanju. Zahvaljujem se za vse vaše molitve, iz katerih se rojeva vsako duhovništvo. Hkrati pa vas vabim, da nikoli ne pozabite, da smo vsi povabljeni, da pričujemo. AMEN!

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 22 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilagam še dva prispevka v župnijskem glasilu, ko so me prosili, naj povem nekaj o 25 letih svojega dela in o spominih na novo mašo.


Vesel sem, da vsa leta nisem bil lačen

(Kaj je zaznamovalo mojih 25 let duhovništva)

Moje novomašniško geslo je bilo: Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo. Vesel sem, da vsa leta nisem bil lačen J Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot in nikoli nisem razmišljal, da bi to pot zapustil. Vesel sem, da sem lazarist, vesel sem, da sem del Cerkve, čeprav sem do obojega zelo kritičen in se mi včasih zdi, da je v vsem le še toliko dobrega, da se ne sesuje v prah.

Najprej sem bil duhovni pomočnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. To je bila res prva ljubezen, kar ne pomeni, da vse ostalo ni lepo. Je lepo, a kot ljubezen, ne kot zaljubljenost. Na moji prvi župniji sem z množico mladih, ki so se začeli zbirati okrog župnišča, gradil prve sanje živega občestva. Ker sem vedel, da sanje ne trajajo dolgo, sem se po dveh letih odzval na povabilo naslovljeno vsem lazaristom s prošnjo, da mi dovolijo iti v misijone v Sibirijo. Predstojniki so me poslali v drugačno Sibirijo. Dobil sem dva novinca Hrvata iz Kosova in Bosanca in prišel v Šentjakob ob Savi. Vzgoja novincev je bila trd oreh, ki mu nisem bil kos, župnija pa je bila zelo drugačna od prejšnje. Za ene sem bil preveč popustljiv, za druge preveč strog, dosegel pa nič. Misel, da je delavec vreden svojega plačila, se mi je močno postavila pod vprašaj. Nagrada za trdo delo je bilo ljubosumje in odpor. To prvo trdo spoznanje je kasneje dozorelo v še težje: Da Bog ne nagradi nujno dobrega dela z rezultatom pri delu, ampak kali železo, da postane iz njega kaj več. Kaj, ve največkrat le On. Tega ni lahko sprejemati.

Po štirih letih sem bil premeščen na sedanje delovno mesto na Mirenski Grad. Tam ni bilo ne mladine ne novincev. Velik, precej zanemarjen dom duhovnih vaj in dober kos sveta, ki bi ga bilo potrebno urediti. Rekel sem si, da nočem postati direktor v neki veliki zgradbi niti vrtnar v Misijonski družbi, ampak hočem ostati v prvi vrsti duhovnik. Ker sem videl, da mi je pri delu z ljudmi zmanjkalo znanja, sem vpisal magisterij, nadaljeval z doktoratom in po štirih letih zagovarjal doktorsko tezo z naslovom Teološko psihološka razlaga ljubosumja. Zanimivo mi je bilo, kako jasno je moj položaj videla moja mama, ki me je k študiju celo prva spodbudila. Verjamem, da je to sad ljubezni in molitve, za kar sem obema staršema, ki v tem vztrajata, iskreno hvaležen.

Dolga leta me je spremljalo zelo neuspešno delo z brezdomci in prostovoljci, kjer se 13 let ni zgodilo nič. Različni poskusi, nobenega rezultata, le mnogo očitkov in nasprotovanj. Šele ko mi je Bog poslal na pot mlade, ki so iskali rešitev iz svojih družinskih stisk in je nastala Skupnost Betlehem, sem v najbolj ranjenih našel sodelavce za delo z brezdomci in mladino. Spoznaval sem, da leta suše, ne pomenijo, da Bog ne dela, ampak da dela drugače, kot si človek zamisli. To sem še globlje izkusil, ko sem se srečal z osebo, ki jo je nadlegoval hudi duh. Pet let izganjanja in iskanja poti iz nemogočega položaja, je Bog spet kronal na poseben način. Nič nisem izgnal, lahko pa bi rekel, da sem bil sam izgnan: na slabem glasu med sobrati, v škofiji in še kje.

Osamitev je lahko razlog za obup ali pa za drugačen pogled na božje vodstvo. Počasi sem se odvajal od padanja v obup, ker rezultatov ni bilo, ne na enem ne na drugem področju. Učim se živeti s problemi in jih z božjo pomočjo in potrpežljivostjo reševati. Zgodbe o resničnem uspehu piše Bog, ne ljudje. Hvaležen sem mu, da me spremlja, ljubi in mi daje življenje.


 

Ne bom se poročil

(Moji spomini na novo mašo)

»Ne bom se poročil, ker je treba stat pred množico ljudi pod oltarjem!« je bila moja misel, ko sem kot otrok ob rednih sobotnih mašah gledal novoporočence. Čeprav me je Bog potegnil celo za oltar, se globoko v meni ni dosti spremenilo. Nisem človek slovesnosti in množice. K temu prispeva še reven spomin za obraze in imena. Tudi nisem človek spominov. Ostajajo le vtisi, ki sestavljajo moje nadaljnje doživljanje, delo in odnose.

Čeprav vem, da je bilo pripravljanje novo mašnega slavja namenjeno meni, sem novo mašo doživljal veliko bolj kot praznik župnije. Spominjam se mogočnih mlajev po celem kraju, čudovito okrašene cerkve, polno ljudi, ki so se angažirali v pripravah in na praznovanju. Najbolj mi ostaja v spominu lep občutek, da se je celoten kraj povezal v eno samo praznovanje. Zdi se mi, da so Žiri praznovale svojo vero in veselje nad tem, da Bog še vedno kliče, vabi in spremlja svoje ljudstvo v življenje.

Ko sem vabil na novo mašo, so bili vabila vsi veseli, le ena gospa je rekla, da ostajajo na drugi strani. Takoj nisem niti razumel, kaj hoče reči. Potem pa sem ji skušal razložiti, da lahko praznujemo skupaj, ne glede na levo ali desno stran. No, gospa je vztrajala pri svojem.

V spominu mi ostajajo starejši ljudje, ki so me naenkrat začeli vikati. Sedaj sem bil zanje gospod. To me je presenetilo, ker o tem nisem nikoli razmišljal. Skušal sem dopovedati, da sem isti Peter, kot sem bil nekaj dni pred posvečenjem. Saj bi bilo lepo, ko bi se človek s posvečenjem res spremenil, a tega si Bog najbrž tako niti ni zamislil. Hvala Bogu, mi takšno strahospoštovanje ni vzelo treznega pogleda nase, vsaj upam. Še vedno mi je smešno, ko na Gradu iščejo kakega »gospoda«, pa se moram sredi vrta, na bagerju ali traktorju, ali pri drugem podobnem delu predstaviti, da sem »gospod«, po katerem sprašujejo.

V podobnem duhu so me predstojniki po novi maši vprašali, kaj bom sedaj. Rekel sem, da bom delal z brezdomci, pa so le zmajali z glavo in zamahnili z roko. Mislili so, kaj bom študiral. Moj odgovor ni bil ne imeniten ne zanimiv. A kot da bi vedel, da bo moje duhovništvo najgloblje zaznamovalo razmišljanje o tem, kako najti dom za tiste, ki so ga izgubili. Bog včasih daje bolj jasne odgovore, kot se jih sami sploh zavedamo. Ko te dogodki osamijo, ko nisi več zanimiv za smetano, je lažje biti drugačen. Ne ukvarjaš se več z vprašanjem, ali si v umazani obleki še gospod ali ne, ali se spodobi novomašniku hoditi okrog v kratkih hlačah, ali je primerna družba brezdomcev in deklet. Učitelj in Gospod je le eden, mi vsi pa smo ubogi hlapci mogočnega Gospodarja in dobrega Očeta.

S svojimi odgovori sem pri novi maši razočaral tudi tiste, ki so me vprašali, kaj pa politika. Rekel sem, da me politika pravzaprav ne skrbi. Moja naloga je vzgajati ljudi v globoki moralni, danes bi rekel, evangeljski drži. Če bomo dosegli to, bomo imeli dobre vernike in dobre politike.

Na novo mašo me vsa leta spominjata mali misal in nahrbtnik, ki sta bila dar pevskega zbora. Ta dar me je že takrat presenetil, saj sem v zboru pel le kako leto. Oba sta dobro zdelana. Se vidi, da sta svoje opravila. Ob tem pomislim, da bo dobro, če bom do konca svojega življenja tako uporaben kot ta nahrbtnik in misal. Kako lepo bo, če se bom od dela za božje kraljestvo izčrpal.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala, Peter, za vse, kar deliš z nami in hvala za tvoje pričevanje!

Ob tvoji puščavi mi prihaja na misel prerok Izaija, ki pravi:

 

»Tedaj se bo duh z višave razlil na nas

in puščava bo postala vrt,

vrt pa bo veljal za gozd.

V puščavi bo imela dom pravica,

pravičnost bo prebivala v vrtu.

Delo pravičnosti bo mir,

sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke.

Moje ljudstvo bo prebivalo v mirnem kraju,

v varnih domovih in brezskrbnih počivališčih…

In mesto se bo z vrha širilo v nižino. 

Blagor vam, ki boste sejali.« (Iz 32, 15-20)

 

Blagor ti, ker seješ! Kdor hoče, lahko vidi, kako tvoja puščava postaja vrt in za mnoge varen dom... Hvala ti za vse!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Moje novomašniško geslo je bilo: Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo. Vesel sem, da vsa leta nisem bil lačen :). Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot in nikoli nisem razmišljal, da bi to pot zapustil. Vesel sem, da sem lazarist, vesel sem, da sem del Cerkve, čeprav sem do obojega zelo kritičen in se mi včasih zdi, da je v vsem le še toliko dobrega, da se ne sesuje v prah.«

 

Peter, ko sem na vigilijo praznika sv. Petra in Pavla dajala na Forum praznično pridigo papeža Frančiška, so se mi zdele tele njegove besede, kot da bi bile napisane prav ob tvojem praznovanju srebrne maše:

 

»Vsi vemo, da pomembni in ključni trenutki v življenju pustijo govoriti srcu in kažejo namene in napetosti, ki so v nas. Takšna življenjska križišča nas spodbujajo in v nas sprožajo vprašanja in želje, ki niso vedno jasno vidne človeškemu srcu. In ravno o tem govori odlomek iz Markovega evangelija, v katerem Jezus tretjič napove svoje trpljenje. Evangelist razkrije določene skrivnosti v srcu učencev: iskanje prvega položaja, ljubosumnost, zavist, spletke, sporazumi in dogovori – gre za logiko, ki ne le da od znotraj kvari in razjeda odnose med njimi, ampak jih poleg tega zapira in jih zapleta v nekoristne in nepomembne pogovore.

 

Jezus pa se ne zaustavi pri tem, ampak gre dalje, hodi pred njimi in jim odločno reče: 'Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik' (Mr 10,43). S takšno držo želi Jezus ponovno osredotočiti pogled in srce svojih učencev, ko jim ne dovoli, da bi nerodovitne razprave in avtoreferencialnost našli prostor sredi skupnosti. Kaj pomaga pridobiti si ves svet, če je v notranjosti pokvarjenost? Kaj pomaga pridobiti si ves svet, če pa vsi živijo zadušljive spletke, ki dajejo trdoto in sterilnost srcu in poslanstvu? V tej situaciji lahko že vidimo spletke v zgradbi, tudi v cerkvenih ustanovah.

 

'Med vami pa naj ne bo tako.' Gospodov odgovor je najprej predvsem povabilo in stava, da bi prebudil najboljše, kar je v učencih, da se ne bi prepustili propadu in se uklonili posvetnim logikam, ki odvračajo pogled od tistega, kar je pomembno. 'Med vami pa naj ne bo tako', je Gospodov glas, ki rešuje skupnost, da ne bi preveč gledala samo sebe, namesto da bi pogled, vire, pričakovanja in srce obrnila k tistemu, kar je pomembno: to je poslanstvo.«

 

V svojem in v imenu vse skupnosti Marijinih sester, ki smo v zadnjih letih deležne toliko tvojih duhovnih spodbud in tvojega pričevanja, ti iz srca želim, da bi tja do zlate in biserne maše, pa še čez :), še naprej tako zvesto hodil z Jezusom, ki (kot pravi papež Frančišek) »se ne zaustavi pri tem, ampak gre dalje, hodi pred njimi in jim odločno reče: 'Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik.«

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 55 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Tretje trpljenje je trpljenje negotovosti. Janez Krstnik, kljub zavzetemu oznanjevanju nazadnje ni vedel, ali je ta tisti, ki ga oznanja ali naj čaka drugega. Tako doživljam tudi svoje poslanstvo. Kljub želji po zvestobi Bogu, je iskanje prave poti vedno naporno in negotovo. Vedno se lahko motim. A prav v tem je življenje. Kar je znano, je že mrtvo. Vera je iskanje, v tem pa je tveganje, da se motimo."


V tem trenutku me najbolj nagovarja trpljenje negotovosti. Iskanje, kaj Bog v danem trenutku od mene želi in pričakuje, temu slediti in zaupati, da je tako prav. Zdi se, da smo res močno navezani na svoje predstave tudi o tem, kaj in kako bi mi morali služiti Bogu. A je verjetno bolj res, da bi ob tem, ko imamo svoj načrt, kako bi mi služili Bogu na naš način, bolj služili sebi in svoji moči, pomebnosti in promociji. Naredili bi vse po naše in verjeli,da je to Božja volja za nas in da tako oznanjamo Boga.
Ko ne gre po naših načrtih, si lahko predstavljamo, da Bog noče, da bi mu služili, ker nam onemogoča izvedbo naših planov, ali pa sprejmemo, da je služenje Njemu in Njegovemu kraljestvu pogosto zelo drugačno od naših predstav. Ravno v tem sprejemanju se lahko rojeva resnično zaupanje in mir iz tega pa pričevanje Zanj, ne za lastno slavo.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ob tej pridigi se bi ti rada zahvalila, za to, da si pripravljen deliti svoja razmišljanja.

Hvala ti za dom, ki se ga vedno trudiš ustvarjat.

Hvala za hrepenenja in spodbude po pristnih odnosih.

Hvala za spodbujanje k polnejšemu življenju.

Hvala za tolažbo, da ni polomija tudi če je zelo nepopolno.

Predvsem pa hvala, da se trudiš ostati zvest Duhu, Poti, kljub temu, da je potrebno iti po poti nasprotovanj, čudaštva in negotovosti. 

 

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob tem evangeliju sem razmisljala dvoje:
- o pomenu puscave kot priprave na delovanje, ki jo Sveto pismo veckrat poudarja,
- o onemelosti, povezani z nevero.
Najprej se mi zdi, da v svetu ni casa za puscavo. Vse mora biti takoj oz. tako, da moras najprej uziti vse uzitke sveta in se potem "spraviti" v zakon, zanositi ipd. Ta nevera ali neposluh Bozji volji pa rodi samo onemelost oz. otopelost. In obratno - zaupanje odpira um in srce.
Bogu sem hvalezna, da je med nas poslal Petra, ki pricuje o zivljenju po evangeliju. V celem zivljenju in studiju (tudi na Teoloski fakulteti) nisem srecala nikogar, ki bi toliko verjel v cloveka in Bozjo ljubezen. Rada bi mu bila podobna.